Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ste že slišali, da odrasli rečejo: »Zanj bi dal roko v ogenj!«? Se vam je to zdelo neverjetno, ste si predstavljali nekoga, ki res pogumno položi roko v kres ali plamen? Bi to storili za prijatelja? Ostanite z nami, tokrat bomo skupaj raziskali, kaj pomeni, če nekdo reče, da bi zares »dal roko v ogenj« za nekoga ali nekaj!
V družini Hudolin se je v petek zvečer zbrala cela družina na večerji. Bili so veseli, ker je Maja dobila v šoli lepo oceno, medtem pa je starejši brat Marko pripovedoval zgodbo, ki mu jo je zaupal najboljši prijatelj.
Ko je mama podvomila v resničnost zgodbe, je oče rekel: »Za Markov občutek poštenosti bi dal roko v ogenj! Če pravi, da je res, potem mu popolnoma verjamem.«
Maja je debelo pogledala: »Ati, a bi res kar dal roko v ogenj? To zelo boli! Zakaj bi kdo kaj takega naredil za Marka? Kaj pa, če je vseeno kaj preslišal in si misliš, da je vse res?«
Mama je hitro razložila: »Seveda ne bo res dal roke v ogenj. To je način, kako povemo, da nekomu zelo zaupamo. Da smo prepričani, da ima nekdo prav ali da govori resnico.«
Marko je izkoristil trenutek in rekel: »No, Maja, ali bi ti dala roko v ogenj, da smo včeraj res imeli palačinke za kosilo?«
Maja je bila previdna: »Ne ne, jaz bi dala najprej prst v vodo, potem pa še dolgo razmišljala!«
Tisto popoldne sta se Maja in Marko za hec igrala »daj roko v ogenj«, in sicer za kaj ali za koga v družini bi dala ali dal roko v ogenj. Marko je rekel, da bi jo dal v ogenj za svojo sestrico, ki se nikoli ne zlaže, tudi če zaradi tega izgubi kakšen priboljšek. Maja pa je prisegla, da bi dala »vsaj nohte v ogenj«, da mami pripravlja najboljše piškote za praznike.
Popoldne je prišla na obisk babica. Ko so premleli vse dogodke zadnjih nekaj dni, je povedala zgodbo iz svojega otroštva.
Naslonila se je nazaj, kot bi odpirala staro skrinjo spominov, in začela: »Ko sem bila še deklica, smo imeli v razredu tihega fanta, Lojzeta. Telovadil ni rad, tepel se ni nikoli, naloge pa je pisal tako počasi, kot bi vsako črko rezljal iz lesa. In ker je bil tako tih, so se nekateri sošolci večkrat norčevali iz njega.
Nekega dne je iz učilnice izginila škatla lepih barvic, tistih, ki jih je učiteljica hranila samo za posebne priložnosti. In kdo je bil prvi osumljenec? Seveda Lojze. Saj veste, tiha voda in take reči.
A jaz sem takrat vstala, srce mi je razbijalo kot vaški boben na pustno soboto, in sem rekla: »Za Lojzeta dam roko v ogenj. On tega ne bi nikdar storil.«
Učiteljica me je pogledala, ni mi čisto zaupala, a mi je verjela.
In kaj se je izkazalo? Barvice je sama pozabila v torbi, ko je šla dan prej v gasilski dom pripravljat okraske za prireditev. Ko je povedala, da je barvice našla, sva z Lojzetom samo tiho pokimala drug drugemu, kot dva ptiča, ki si delita isto vejo brez hrupa.
Zato, dragi moji, kadar slišim, da kdo da roko v ogenj za nekoga, se spomnim prav tistega jutra. Ker včasih se moraš postaviti za koga.«
Zvečer je Maja v svoj dnevnik narisala risbo dveh rok, ki sta združeni nad ognjem, zraven pa je napisala: »Za prave prijatelje ni treba res dati roke v ogenj – dovolj je, da jim verjameš in jim stojiš ob strani.«
Frazem »dati roko v ogenj« pomeni nekomu popolnoma zaupati ali biti prepričan, da ima nekdo prav; celo do te mere, da si pripravljen prevzeti odgovornost za njegove besede ali dejanja. Izvirno izhaja iz zgodovinskih časov, ko so ljudje svojo nedolžnost včasih morali dokazovati tako, da so polagali roko v ogenj (t. i. božja sodba). Danes pomeni velikansko mero zaupanja – brez pravega ognja!