Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Si že slišal, da je kdo koga »potegnil iz blata«? Ne skrbi, danes nobenih umazanih škornjev ne bo treba čistiti! Izvedeli bomo, kaj pomeni ta frazem in zakaj je lahko prava zmeda, če ga vzamemo čisto dobesedno. In kaj je frazem? Frazem je stalna besedna zveza, ki ima preneseni pomen, torej ne dobesednega.
Nedeljsko popoldne je bilo mirno in toplo. Po kosilu so pri Selakovih sedeli v dnevni sobi – starša, tetka Anica in stric Jože. Zunaj je drobno rosilo, na mizi pa je dišala kava in še nekaj zadnjih domačih piškotov.
Petletni Gal je z avtomobilčki risal ceste po preprogi in prirejal svoje dirkalne tekme. Ni jih res poslušal, a vsaka zanimiva beseda, ki se je dvignila iz pogovora odraslih, ga je kot magnet povlekla k njim.
»Anica, menda si Marka potegnila iz blata,« je rekla mama in počasi odložila skodelico.
Gal je dvignil glavo.
»Iz blata?« je vzkliknil. »Kje pa se je zagozdil?«
Odrasli so se nasmehnili, nihče pa mu ni prav res odgovoril, saj je tetka Anica ravno razlagala, kako se je vse skupaj zgodilo.
»Saj veste,« je rekla, »čisto pozabil je, da ima v nedeljo tisti svoj govor v društvu. In potem mu je še avto crknil. Kdo drug kot jaz bi se peljal ponj in ga peljal tja! Res smo ga potegnili iz blata.«
Gal je obstal sredi sobe, njegov obrazek pa je bil resen kot pri kakšnem malem raziskovalcu.
»Pa ste obuli škornje?« je vprašal.
Vsi so se spogledali.
»Kakšne škornje?« je zmedeno vprašal stric Jože.
»Ja, če ste ga potegnili iz blata! Saj veste, blatno je, če dežuje,« je razložil Gal, popolnoma prepričan, da jim bo zdaj končno jasno.
Nato je stekel k vratom in z obema rokama začel vleči namišljeni vrvi. »Tako ste ga vlekli ven, a ne? A si bil ti z ene strani, teta pa z druge?«
Tetka se je smejala do solz, mama pa je morala kar sesti, ker je Gal že z navdušenjem vlekel svojo mehko plišasto igračo izpod kavča. »Glej, tudi jaz sem jo potegnil iz blata!« je zaklical.
»Srček moj, ni bilo prav zares blato,« je nežno rekla mama, ko so se vsi dovolj nasmejali. Gal pa se je ustavil in jo radovedno pogledal.
»Kako pa potem misliš — potegniti iz blata? Če ni blato, kaj pa je?«
Mama je nekaj trenutkov premišljala, da bi našla najpreprostejšo razlago.
»Veš, včasih rečemo tako tudi, ko koga rešimo iz težave,« je začela. »Če nekdo zabrede v neko zmešnjavo ali nerodno situacijo – mu pomagamo, da se iz tega izvleče. Ne vlečemo ga res iz blata, ampak iz težav.«
Gal je razmišljal. Nato je pokimal, čeprav mu še ni bilo vse čisto jasno.
»Kot recimo, če padeš v… v neke težave?«
»Tako,« je rekla tetka Anica. »Tvoj stric Marko je pozabil na svoj govor in skoraj bi vse zamudil. Jaz pa sem mu pomagala, da je pravočasno prispel tja – torej sem ga potegnila iz blata.«
Gal je prikimal in se zadovoljno vrnil k igračam. Toda kmalu se je znova ozrl.
»Aha! Torej tudi vi mene včasih potegnete iz blata, kadar ne najdem copat!«
»No, ja, malo drugače,« je rekel oče in se nasmehnil. »Ampak ja – približno tako.«
Potem je Gal spet risal svoje ceste in se pogovarjal s svojimi avtomobilčki. Ti so zdaj redno padali v »blato«, da jih je lahko junaško reševal. Vsakič je rekla njegova namišljena policijska patrulja: »Vse bo v redu! Potegnili te bomo iz blata!«
Mama je medtem pospravila mizo in skozi okno pogledala proti nebu, ki se je razsvetlilo.
»No,« je rekla napol zase, napol ostalim, »če bo nehalo deževati, bo še lep sprehod iz tega.«
Tetka Anica se je zasmejala: »Ja, samo da ne bomo koga spet morali vleči iz blata.«
Gal, ki je prav takrat vlekel svojega največjega tovornjaka izpod kavča, je dvignil prst:
»Jaz imam vrv! Nič ne skrbite!«
Vsi so se nasmejali, stric pa je še dodal: »Tebi, Gal, se pa vidi, da si pravi rešitelj.«
Deček se je ponosno poravnal in pritisnil gumb na svoji igrački, da je zatrobila.
»Seveda! Saj znam potegniti iz blata!«
In čeprav so odrasli vedeli, da ga ta frazem še čisto do konca ne bo zapustil, so se strinjali, da tako prisrčne razlage ne bi mogli slišati niti v učbeniku.