Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ste se kdaj vprašali, zakaj odrasli včasih zvenijo, kot da pripovedujejo pravljice, čeprav govorijo o povsem resnih stvareh? Ste kdaj slišali koga reči, da je nekaj zraslo “kot gobe po dežju”, pa v bližini niste videli niti ene same marele ali jurčka?
V današnji epizodi Skrinjice zgodb bomo spoznali Majo. Maja je deklica, ki verjame, da dež ne prinaša le luž za skakanje, ampak tudi čarovnijo, ki gradi hiše in množi igrače. Pripravite se na zgodbo o tem, kako včasih narobe razumemo besede, a s tem odkrijemo najbolj zabavne kotičke svoje domišljije.
Ko je bila Maja stara osem let, je bila prepričana, da je svet odraslih poln čarovnije, o kateri nihče ne govori na glas. Kako bi si sicer razlagala vse te stvari, ki se pojavijo kar čez noč?
Nekega sobotnega jutra je sedela v kuhinji in opazovala očeta, ki je skozi okno gledal sosednjo ulico. Tam so v nekaj dneh postavili tri nove hiše. Bile so montažne, lesene, dišeče in nenavadno hitro postavljene.
»Neverjetno,« je zamrmral oče in srknil kavo. »Te hiše rastejo kot gobe po dežju.«
Maja je obstala z žlico na pol poti do ust. Čokoladni kosmiči so se namakali v mleku, ona pa je mislila le na eno: na gobe. Prave gobe. Tiste z rjavimi klobuki, ki jih je babica nabirala v gozdu. In na dež. Včeraj je res deževalo. Ves popoldan je lilo kot iz škafa.
V Majini glavi se je takoj izrisala slika: včerajšnja nevihta ni namočila le trave, ampak je očitno v zemljo prinesla posebna, hišna semena. Ponoči, ko so vsi spali, so iz mokre zemlje začeli poganjati leseni tramovi, okna so se odpirala kot cvetni listi, strehe pa so zrasle kot veliki, opečnati klobuki.
»Mami,« je previdno vprašala, ko je mama prišla v kuhinjo, »ali moramo paziti, kje hodimo po dežju?«
Mama jo je zmedeno pogledala: »Zakaj bi morali paziti, ljubica?«
»Da ne bi pohodili kakšne majhne hiše, ki ravno raste ven,« je resno pojasnila Maja. »Oči pravi, da hiše rastejo kot gobe.«
Oče se je zasmejal in skoraj polil kavo: »Ne, Maja, ne mislim dobesedno. Hiš nihče ne seje.«
»Potem pa ne rastejo kot gobe,« je bila odločna Maja. »Gob nihče ne gradi. Gobe pridejo same. In če oče reče, da hiše rastejo, potem morajo imeti korenine.«
Stopila je do okna in opazovala delavce, ki so na sosednji parceli postavljali še četrto ogrodje. »Glej! Tista tam je že precej visoka. Stavim, da je bila zjutraj še čisto majhna.«
Oče je stopil k njej in ji položil roko na ramo: »Veš, Maja, ko rečemo, da nekaj raste kot gobe po dežju, ne mislimo na korenine in dežnikarice. Mislimo na to, da se nekaj pojavi zelo hitro in v velikem številu.«
Maja je nagubala čelo: »Ampak zakaj potem omenjate dež?«
»Zato, ker gobe v gozdu potrebujejo dež, da v eni sami noči skočijo iz zemlje. Prej jih ni, potem pa – bamm! – polna jasa jih je. In s temi hišami je podobno. Pred enim tednom je bil tam prazen travnik, danes pa je že cela ulica.«
Maja je molčala in premlevala: »Torej … dež sploh ni pomemben?«
»Ne,« je priznal oče. »Tudi če bi bilo ves teden sonce, bi jih postavili.«
Maja je razočarano zavzdihnila: »Potem bi morali reči, da hiše rastejo kot … kot kocke. Ali pa kot nalepke v mojem albumu. Dež nima nobene zveze s tem.«
Popoldne se je Maja odpravila na vrt. V rokah je imela majhno zalivalko. Stopila je do svojega peskovnika, kjer je imela zložene svoje najljubše figurice samorogov in majhne plastične avtomobilčke.
»Kaj počneš?« jo je vprašala mama, ko jo je videla, kako skrbno poliva pesek okoli modrega avtomobilčka.
»Čakam, da bodo zrasli kot gobe po dežju,« je odgovorila Maja, ne da bi dvignila pogled. »Oči pravi, da to pomeni, da se stvari hitro množijo. In jaz nujno potrebujem še tri take avtomobilčke za svojo dirko.«
Mama se je nasmehnila in jo pobožala po laseh: »Ljubica, to deluje samo pri hišah in gobah, avtomobilčki so pa malo bolj trmasti.«
Maja je odložila zalivalko in resno pogledala mamo: »Odrasli ste res čudni. Uporabljate besede za gobe, ko govorite o hišah, potem pa se čudite, če jaz pričakujem, da bo voda pomagala mojim igračam.«
Tisti večer, ko je oče v dnevni sobi opazil, da so se na televiziji spet pojavili oglasi za igrače, je zavzdihnil: »Ti oglasi pa res rastejo kot gobe po dežju.«
Maja, ki je ravno hodila mimo, se je samo namuznila in zašepetala: »Upam, da imajo vsi dežnike s seboj.«
Frazem »rasti kot gobe po dežju« uporabljamo takrat, ko se nekaj pojavi nenadoma, v velikem številu in zelo hitro. Največkrat ga slišimo, ko govorimo o novih stavbah, trgovinah, reklamah ali celo o novih besedah. Tako kot pravi gobani po topli nevihti v eni sami noči pokukajo na plan, se tudi nekatere stvari v našem svetu pojavijo tako hitro, da se zdi, kot bi rastle.