Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Lakota je bila vedno strašna. V davnih časih, ko pridelka ni bilo dovolj, so ljudje stradali. Kadar je bila zima predolga, so živali pomrle in kadar je bila suša prehuda, so reke presahnile. In včasih so ljudje poimenovali kraje po lakoti – da bi se spomnili na hude čase. Da ne bi pozabili. Da bi vedeli, da je treba ceniti hrano, zemljo, pridelek. Lačen grič. Že samo ime zveni kot opozorilo. Kot spomin na čase, ko ni bilo dovolj. Ko je bil trebuh prazen. Ko je bila lakota močnejša od vsega.
Luka in Maja sta našla ta hrib v Atlasu. Takoj sta vedela, da se za imenom skriva zgodba. Kakšen hrib bi nosil tako ime, če ne bi imel zgodbe o lakoti, preživetju, upanju?
Nedeljsko dopoldne je bilo mirno. Mama je kuhala kosilo – vonj po pečenki se je širil po hiši. Luka in Maja sta sedela v dnevni sobi in poskušala ne misliti na hrano.
“Kdaj bo kosilo?” je vprašal Luka že tretjič.
“Čez eno uro,” se je mama oglasila iz kuhinje. “Malo potrpežljivosti, prosim.”
Ampak biti potrpežljiv, ko vohaš pečenko, ni enostavno.
“Lačen sem,” je rekel Luka in se sesul na kavč.
“Tudi jaz,” je dodala Maja. “Občutek imam, kot da nisem že ves dan nič jedla.”
“Jedla si pred dvema urama,” jo je opomnil Luka.
“Vem, ampak še vedno sem lačna.”
Sedela sta in čakala. In čakala. In čakala. Čas se je vlekel kot polž.
“Potrebujeva nekaj, da ne bova mislila na hrano,” je rekel Luka.
Maja je vstala: “Atlas?”
“Atlas!” je prikimal Luka.
Maja je prinesla in odprla Atlas ter začela listati. In tam, na karti 169, vzhodno od Žužemberka, je zagledala ime, ki je bilo popolno za ta trenutek: Lačen grič!
“Hrib za lačne!” je vzkliknila.
In začela sta raziskovati. Za eno uro sta povsem pozabila na lakoto.
“Jaz vem!” je začel Luka. “Na tem hribu je živel velikan, ki je bil vedno lačen!”
“Vedno?” je ponovila Maja.
“Vedno! Imenoval se je Lakotni. Bil je ogromen velikan – visok kot drevo – ampak imel je eno veliko težavo: ne glede na to, koliko je jedel, ni bil nikoli sit.”
Luka je nadaljeval: “Lakotni je vsako jutro pojedel ducat jajc. Opoldne dva piščanca. Zvečer kurjo juho. Ampak še vedno je bil lačen.”
“To je veliko hrane!” je rekla Maja.
“Ogromno! Ljudi v dolinah je začelo skrbeti. ‘Lakotni nam bo pojedel vse!’ so govorili. ‘Kaj bomo jedli mi?'”
“In kaj so naredili?”
Luka je nadaljeval: “Poslali so vseveda k Lakotnemu. Vseved ga je vprašal: ‘Zakaj si vedno lačen? Ješ več kot vsi mi skupaj!’ Lakotni je žalostno pogledal: ‘Ne vem. Moj trebuh je prazen, čeprav jem. Kot da imam luknjo notri.'”
“Pa jo je res imel?” je zanimalo Majo.
“Ne, luknje ne – ampak prazen trebuh. Vseved je ugotovil: ‘Lakotni, ti ne ješ prave hrane. Ješ samo meso, ne ješ kruha, zelenjave, sadja. Tvoj trebuh potrebuje več kot samo meso!'”
“Mu je Lakotni verjel?”
“Poskusil je. Naslednji dan je jedel kruh, pa zelenjavo in sadje. In prvič v življenju je bil sit! Spoznal je, da ni bil lačen – samo jedel je napačno hrano.”
Luka je zaključil: “Lakotni je bil tako hvaležen, da je obljubil, da bo zaščitil ljudi. Živel je na tistem hribu in čuval dolino. Ko je umrl, so hrib poimenovali Lačen grič – v spomin na velikana, ki je bil lačen, dokler ni našel prave hrane.”
Zdaj je bila Maja na vrsti: “Jaz pa mislim, da je bil ta hrib gol, ker je pojedel vse, kar mu je prišlo blizu!”
“Gora kamenja, ki jé?” je vprašal Luka zmedeno.
“Ja! Predstavljaj si – bil je hrib brez trave, brez dreves. Samo gola zemlja in kamenje. Zato, ker je bil lačen.”
“Kako je pa hrib lahko lačen?”
Maja je razložila: “Ni bil živ v običajnem smislu. Ampak imel je moč – moč, da privlači stvari k sebi in jih ‘pojé’. Kot črna luknja, samo manjša.”
“In kaj je jedel?”
“Vse! Če si pustil klobuk na tleh – hrib ga je požrl. Če si pustil palico – hrib jo je požrl. Če si postal predolgo na enem mestu – hrib je začel sezuvati tvoje čevlje. Ljudje so se bali tega hriba. ‘Ne hodi na Lačen grič!’ so opozarjali. Vse ti bo požrl! In res – vsi, ki so šli tja in bili neprevidni, so nekaj izgubili.”
“In kaj se je zgodilo?”
“Nekoč je prišla modra starka. Videla je, da hrib ni slab – samo lačen. Rekla je: ‘Ta hrib potrebuje hrano!’ In začela ga je hraniti.”
“Kako pa hraniš hrib?”
“S pridelki! Starka je na hribu posejala travo, posadila drevesa, rože. In hrib je jedel – jedel je vodo, sončno svetlobo, hranila iz zemlje in počasi je postal sit. Trava je začela rasti, drevesa so začela cveteti.”
“To pa je nekaj!” je zamrmral Luka
Maja je zaključila: “Ko je starka umrla, je bil hrib že zelen in lep. Ampak ljudje so se še vedno spominjali, kako je bil nekoč lačen. In poimenovali so ga Lačen grič – v spomin na hrib, ki je bil tako lačen, da je jedel vse.”
Vrata so se odprla in babica je vstopila, noseč velik krožnik jabolčnih krhljev.
“Saj vem, da bo vsak čas kosilo, ampak slišala sem, da raziskujeta Lačen grič,” je rekla babica. “Pomislila sem – če raziskujeta lačen hrib, ne smeta biti lačna!”
Luka in Maja sta zagledala pladenj in hitro sta segla po krhljih.
“Babi, to je pravi praznik!” je vzkliknil Luka.
“Seveda,” je odgovorila babica in odložila krožnik. “Lačen grič zasluži obilno pojedino. Ne moremo govoriti o lakoti na prazen trebuh!. Lačen grič. To ime je zgovorno – in veliko vzpetin in krajev v Sloveniji ima to značilno ime.”
“Veliko?” je vprašala Maja s polnimi usti.
“Ja,” je potrdila babica. “Lačna gora, Lačna vas, Lačni potok in Lačni vrhovi … To pomeni, da je bilo ime povezano z nečim, kar so ljudje doživeli.”
“Z lakoto,” je rekel Luka.
“Res je. Včasih je bila lakota resnična grožnja. Če pridelek ni uspel, so ljudje stradali. Če je bila zima predolga, so živali pomrle. In ljudje so poimenovali kraje po lakoti – da bi se spomnili, da morajo biti za hrano hvaležni.”
Babica je vzela en krhelj. “Vedita, včasih mislimo, da je hrana samoumevna. Gremo v trgovino, kupimo, kar hočemo. Ampak nekdo mora to pridelati. Nekoč pa sploh ni bilo tako enostavno. Vsak hlebec kruha je bil dar. Vsako jajce zaklad. Lačen grič ni samo ime hriba. Je tudi nauk. Nauk o tem, da moramo ceniti, kar imamo. Da hrane ne smemo jemati za samoumevno.”
“Saj zdaj imamo vedno dovolj hrane,” je rekel Luka.
“Mi imamo,” je rekla babica. “Ampak ne vsi. Še danes so ljudje na svetu, ki so lačni. Otroci, ki gredo v posteljo z praznim trebuhom. Družine, ki ne vedo, od kod bo prišla naslednja malica.”
“To se sliši hudo,” je rekla Maja.
“Babi,” je vprašal Luka, “ali si ti kdaj bila resnično lačna?”
Babica se je zamislila: “Ko sem bila majhna, med vojno, smo včasih imeli zelo malo hrane. Spomnim se dni, ko smo jedli samo kruh in čaj. Bilo je težko.”
“In kaj si naredila?”
“Naučila sem se biti hvaležna za vsak grižljaj,” je rekla babica. “Nikoli več nisem zavrgla hrane. Še danes jem vse, kar je na krožniku. Ker vem, kako je če si lačen.”
Mama je poklicala: “Kosilo je na mizi, pridite!”
Mama, očka, babica, Luka in Maja – vsi so z veseljem sedli za mizo v kuhinji. In prav nič ni ostalo na krožnikih!
Poznaš zanimivo krajinsko ime? Zapiši ga v komentar, Luka in Maja pa bosta ustvarila nove zgodbice.