Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Tvoj namig za novo zgodbo: predlagaj zanimiv frazem, pa bomo iz njega spletli zgodbico.
V našem jeziku živijo majhni škratki, ki radi skrivajo pomen za vogalom.
Ko jih ujameš skupaj, nastane frazem — besedna zveza, ki pomeni nekaj čisto drugega, kot bi si človek mislil.
Danes bomo enega takih škratkov ujeli za kapo in ga vprašali, od kod je prišel in kaj nam želi povedati.
Ko je bil Luka star sedem let, je bil prepričan, da odrasli govorijo v nekakšnem skrivnem jeziku. Ne v angleščini ali nemščini, ne, to bi še razumel, da tega ne razume.
Govorili so v ugankah. In najhuje je bilo, da so vsi okoli njega te uganke razumeli, samo on ne.
Nekega popoldneva, ko je sedel na klopci pred hišo in grizljal jabolko, je zaslišal dedka, ki je pripovedoval sosedu:
»No, Tonetu spet ni uspelo … skoraj ni še nikoli zajca ujel.«
Luka je obstal sredi grižljaja. Jabolko mu je skoraj padlo iz rok. Zajca? Tone? Tisti Tone, ki ima na dvorišču parkiran star kombi in nosi kapo z napisom NAJBOLJŠI RIBIČ? Zakaj bi on lovil zajce, saj je ribič? In zakaj bi bilo pomembno, da jih skoraj nikoli ne ujame? In zakaj bi o tem govorili tako resno, kot da gre za vremensko napoved?
Luka je počasi odgriznil še en grižljaj, a misli so mu begale. V glavi se mu je začela sestavljati slika: Tone ponoči preži v grmovju, oblečen v kamuflažno jakno, s pastjo v rokah. Morda celo s tisto staro ribiško mrežico, ki jo vedno nosi s seboj. In zajci, ki mu ubežijo, ker je prepočasen ali preglasen ali preveč smrdi po bencinu iz svojega kombija.
»Skoraj ni še nikoli zajca ujel,« je ponovil Luka na glas, da bi slišal, ali poved sploh zveni normalno.
Ni. Zvenelo je kot nekaj, kar bi si izmislil njegov prijatelj Žan. Luka je odločno vstal. To je bilo treba razjasniti. Če odrasli mislijo, da je normalno, da ljudje lovijo zajce, potem je nekaj narobe z njimi. Ali pa z njim. In Luka je hotel vedeti, kaj od tega je res. Stopil je k dedku, ki je ravno zaključil pogovor s sosedom in si popravljal klobuk.
»Dedi,« je zanimalo Luka, »zakaj Tone lovi zajce?«
Dedek je dvignil obrvi: »Kakšne zajce?«
»No … prej si rekel, da skoraj ni še nikoli zajca ujel.«
Dedek je nekaj trenutkov strmel vanj, potem pa se mu je obraz razlezel v širok nasmeh.
»Aaaa, to!« je rekel in se zasmejal tako glasno, da se je Luka malo zdrznil.
»Ne, Luka, ne gre za prave zajce.«
»Za kakšne pa?« je Luka takoj postal sumničav. Če niso pravi, so lahko še hujši. Mehanski? Čarobni? Tisti iz risank?
Dedek si je popravil klobuk in se naslonil na palico rekoč: »Veš, Tone … Tone je tak človek, ki mu stvari vedno malo uidejo. Malo pred nosom. Malo prepozno. Malo mimo.«
Luka je mežikal: »Kako pa ti lahko zajec uide pred nosom, če ga sploh nimaš?«
Dedek se je zasmejal še bolj: »Ne gre za zajca, Luka. Gre za …«
Zavil je z očmi, kot da išče primer, ki bi ga Luka razumel. »Recimo … kombi.«
»Kombi?« Luka je bil zdaj popolnoma zmeden. »Tone lovi kombije?«
»Ne lovi jih,« je rekel dedek, »ampak jih pa … skoraj dobi.«
Luka je odprl usta: »Aha! Torej je skoraj ujel kombi?«
Dedek je prikimal: »Tako nekako.«
Luka je sedel na klopco poleg njega: »Kako pa loviš kombi?«
Dedek je dvignil roke: »Ne loviš ga. Greš ga kupit. Ampak Tone … Tone ima smolo. Vedno pride pet minut prepozno. Ali pa si prodajalec premisli. Ali pa nekdo drug ponudi deset evrov več. In potem Tone reče, da ga je skoraj dobil.«
Luka je to predelal: »Torej … če bi bil hitrejši, če bi prišel prej, bi ga lahko kupil in rekli bi, da ga je ujel?«
»Tako nekako,« je rekel dedek.
Luka je zamišljeno pogledal proti Tonetovemu dvorišču, kjer je stal stari kombi, ki je bil videti, kot da ga drži skupaj samo še dobra volja in nekaj izolirnega traku.
»In to se mu dogaja pogosto?« je vprašal.
»Ooo, zelo pogosto,« je rekel dedek. »Enkrat je skoraj dobil nov kombi. En tak lep, bel, z drsnimi vrati. Ampak ga je nekdo kupil dve uri prej. Tone je bil prepričan, da ga bo prodajalec čakal. Ampak ga ni.«
Luka je prikimal: »Aha. Torej je bil prepočasen.«
»Tako je.«
»In potem je rekel, da ga je skoraj dobil?«
»Tako je.«
Luka je dvignil prst: »Ampak ga ni.«
Dedek je prikimal. »Tako je.«
Luka je nekaj časa molčal. Potem je rekel: »To je isto, kot če Žan reče, da je skoraj dobil petko, pa je dobil tri.«
Dedek se je zasmejal: »Točno tako.«
Luka je postal zelo resen: »Ampak zakaj potem rečete skoraj, če pa ni res?«
Dedek je skomignil: »Ker se ljudje tako malo potolažijo. Če rečeš, da si nekaj skoraj dobil, se sliši, kot da si bil blizu. Čeprav nisi bil.«
Luka je to premislil: »Aha. Torej Tone ni lovil zajca. Lovil je kombi.«
»In še marsikaj drugega,« je dodal dedek. »Enkrat je skoraj dobil novo kosilnico. Pa mu jo je sosed pred nosom odpeljal. Enkrat je skoraj dobil popust v trgovini, pa je veljal samo do prejšnjega dne. Enkrat je skoraj zadel glavno nagrado, pa je narobe izpolnil kupon.«
Luka je odprl usta: »A je Tone … zato nesrečen, ker mu vse uide?«
Dedek je odkimal: »Ne, ne. Tone je čisto dobrovoljen. On se zna tolažit. “Eh, saj sem bil skoraj tam,” reče in se smeji.«
Luka je počasi prikimal: »Aha. Torej Tone lovi … skoraj.«
Dedek se je zasmejal tako glasno, da se je moral prijeti za trebuh: »Tako nekako, Luka. Tako nekako.«
Luka pa je še vedno gledal proti Tonetovemu dvorišču. In v njegovih očeh se je rodila nova misel. Misel, ki je bila nevarna, ker je bila zelo resna.
»Dedi?«
»Ja?«
»A misliš, da bi jaz Tonetu lahko pomagal?«
Dedek je dvignil obrvi. »Kako pa?«
Luka je skomignil: »Jaz sem hiter. Jaz bi lahko šel prej. Jaz bi lahko stal v vrsti. Jaz bi lahko držal kombi, da ga ne bi kdo drug odpeljal.«
Dedek je skoraj padel s klopce od smeha: »Ooo, Luka … če bi Tone imel tebe, bi res ujel kakšnega zajca.«
Luka pa je bil smrtno resen: »Potem mu bom pomagal.«
In tako se je začela Lukova misija: ustaviti skoraj.
Frazem »skoraj ni še nikoli zajca ujel« ne govori o zajcih in tudi ne o lovu. Gre za slikovit način, kako opisati dejanja, ki niso bila uspešna: nekdo nikoli ne ujame prave priložnosti; nekdo je vedno tik pred tem, da bi mu uspelo – pa mu ne; nekdo, ki se rad tolaži s tem, da je bil »skoraj tam« čeprav v resnici ni bil. Ključna beseda je skoraj.