Če želiš, lahko zgodbici tudi prisluhneš na Babi bere pravljice.
Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
V zaselku se je dan počasi prevesil v tisti zlati večer, ko se sence dreves nenadoma iztegnejo čez cesto kot dolgi prsti. Ula in Nande sta sedela na ograji in opazovala gozd. Nista čakala dolgo. Med dvema starima bukvama je utripnilo – tokrat ne modro, ampak močno, skoraj jezno rdečkasto zlato.
“To je klic,” je rekel Nande in že sta torbi obležali v travi.
Ko sta stopila skozi svetlobo, ju ni pričakal gost gozd, ampak urejen grajski vrt. A na vrtu je vladal kaos. Služabniki so tekali sem in tja, ker niso vedeli, ali naj gredo spat ali naj pripravijo večerjo. V najvišjem stolpu, kjer sta pričakovala tišino, pa se je slišalo glasno prerekanje.
Povzpela sta se po stopnicah in odprla vrata. Prizor je bil skoraj smešen. Trnuljčica je sedela sredi postelje, z blazino v naročju, in bila je videti vse prej kot zaspana. Njena lica so bila rdeča, lasje pa razmršeni. Pred njo je stala čarovnica v dolgem ogrinjalu. Jezno si je popravljala klobuk, ki ji je nenehno lezel na oči.
“Pa ugasni že to stvar!” je zavpila princesa, ko ji je iz čarovničine palice spet priletel droben svetel pljusk naravnost v čelo. “To ni urok za spanje, to je mučenje! Počutim se, kot bi me nekdo špikal z bucikami!”
“Oprostite, vaša visokost, ampak jaz se trudim!” je s hripavim glasom odvrnila čarovnica in obupano stresla palico. “Nekaj je narobe. Poglejte to iskrenje – to bi moralo biti mehko kot mesečina, pa prasketa kot suha drva v ognju.”
Nande in Ula sta se spogledala. “Kje je pa kolovrat?” je zašepetala Ula. “Nimam pojma,” je zašepetal Nande. Ula je stopila bliže in previdno vprašala: “Ali lahko kako pomagava?”
Čarovnica se je skoraj razveselila. “O, hvala nebesom! Poglejte to palico. Ne morem je ugasniti in ne morem priklicati spanca. Brez spanca pa ne morem začeti svojega velikega odhoda. Vse se je zataknilo!”
Dvojčka sta vedela, da morata po nasvet. Odhitela sta nazaj skozi prehod, stekla domov in se usedla pred zaslon. Nestrpno sta čakala in res se je dr. Brskač prikazal hitreje kot običajno. Njegove lučke so utripale v hitrem ritmu.
“Doktor! Čarovnica ne more uspavati Trnuljčice,” je zadihano začela Ula. “Namesto kolovrata ima palico, ki meče iskre!”
Dr. Brskač je za trenutek zaprl oči, kot bi poslušal šumenje v vezju. “Ah, kolovrat … čakajta, moram malo preverit, kaj se je zgodilo.”
Zaslišalo se je obračanje strani.
“Aha, že vidim, tukaj piše, na strani 1024. Lesni črv je pogrizel skoraj vse podnožje in kolovrat se je sesedel. Zdaj je v popravilu. In čarovnica je v ihti, da ne bi kaj zamudila, utrgala prvo palico, na katero je naletela. In … težava je v lesu, vesta. Čarovnica je verjetno uporabila vejo mlade vrbe, ki je rasla preblizu potoka. Tak les je preveč poln življenja, preveč vlažen in uporen. V njem je preveč ‘budnosti’, da bi lahko prinesel spanec. Palica se bori proti uroku, namesto da bi mu služila.”
“Kako naj jo umiriva?” je vprašal Nande.
“Potrebujeta poseben ritem, kot ponavadi,” je odgovoril dr. Brskač. “Nekaj, kar bo palico spomnilo na red in mir. Uporabita izštevanko o Jurčku. Ker je kratka, jo morate v krogu ponoviti dvakrat. To bo iz palice potegnilo tisto odvečno nemirno energijo.”
Zaslon je osvetlil sobo z besedami:
Jurček s Podgore
ima pisane vole,
je vole prodal,
je z mački oral.
Ko sta se otroka vrnila v stolp, sta bila princesa in čarovnica že čisto na robu moči. Princesa je sicer zehala, a njene oči so bile še vedno široko odprte, čarovnica pa je s palico mahala po zraku kot z muholovko.
“Vsi v krog!” je zaklical Nande. “Podajmo si roke in se trdno držimo!”
Vsi štirje so sklenili krog. Čarovnica je palico odložila na tla sredi kroga. Ula je začutila, kako je princesina dlan vročična od utrujenosti.
“Zdaj!” je vzkliknila Ula.
Skupaj so začeli:
“Jurček s Podgore
ima pisane vole,
je vole prodal,
je z mački oral.”
Ob prvi ponovitvi se je prasketanje v palici umirilo. Rdečkaste iskre so se spremenile v mehko, sivo meglico, ki se je začela valiti proti postelji.
“Jurček s Podgore
ima pisane vole,
je vole prodal,
je z mački oral.”
Ko so drugič izrekli zadnjo besedo, se je princesa končno sesedla med blazine. Njen obraz se je zmehčal, veke so ji padle čez oči in iz njenih ust je prišel dolg, miren vdih. Zaspala je v trenutku.
In takrat se je zgodila sprememba.
Čarovnica, ki je bila še pred trenutkom zmedena teta, se je vzravnala. Njen pogled je postal oster in hladen. Popravila si je klobuk in brez besede je stopila do okna. Tam se je gromko zakrohotala – tisti pravi, srhljivi čarovniški smeh, ki odmeva po kamnitih zidovih, se dvakrat zasukala – in v hipu odletela skozi okno, da je njeno ogrinjalo samo še švistnilo v noč.
V istem trenutku je grad oživel… oziroma utihnil. Služabniki so pospali tam, kjer so stali. In okoli gradu so začele rasti veje. Trnje, močno in neprehodno, je raslo in raslo in se stegovalo po zidovih in nekaj sekundah zraslo visoko do oken, polno ostrih bodic in temnih cvetov, ter popolnoma skrilo stolp pred pogledom.
Ula in Nande sta stala sredi tišine. Trnjulčica je bila zdaj tam, kjer mora biti. Skrita in mirna za naslednjih sto let.
Ko sta se vrnila na svoje dvorišče, sta bila oba tiho.
“Veš kaj, Nande,” je končno spregovorila Ula, ko sta gledala proti gozdu, kjer je svetloba dokončno ugasnila. “Čarovnica je imela na koncu res dober nastop. Kako je švignila skozi okno”
“Res je,” je prikimal Nande. “Jurček in njegovi mački pa so odlično odpravili problem.”