Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Nekatera imena na zemljevidu so preprosta – Jelendol, Lipovec, Kamnik. Povedo točno to, kar tam je ali je bilo. Medvednica je takšno ime, tam so bili … no, verjetno lahko uganete. Luka in Maja sta v Atlasu našla goro Medvednica, visoko 1024 metrov, ležečo vzhodno od Cerknice. Zakaj je dobila tako ime? Koliko medvedov je tam živelo? In ali jih tam lahko še danes srečaš? Ali je to samo staro ime iz časov, ko je bilo vse drugače?
Jesenski popoldan je bil sivkast in tih. Dež je rahlo bobnal po oknih. Luka in Maja sta sedela v dnevni sobi in se dolgočasila. Oče je bral časopis, mama je pletla. Vse je bilo mirno, počasno, dolgočasno.
“Spet dež,” je rekel Luka in pogledal skozi okno.
“Tretji dan zapored,” je vzdihnila Maja. “Ven ne moreva iti.”
“Lahko bi igrala družabno igro,” je predlagal Luka brez pravega navdušenja.
“Oh, ne da se mi,” je rekla Maja. “Vem že vse odgovore na pamet.”
Luka je gledal po sobi: “Potrebujeva nekaj novega.”
Maja se je nasmehnila: “Vem!”
Vstala je in vzela Atlas Slovenije.
“Že dolgo nisva odprla Atlasa.”
“Odlična ideja!” je rekel Luka in se vzravnal. “Kam greva danes?”
Maja je prelistala strani.
“Karta 165,” je prebrala. S prstom je drsela po karti, dokler se ni ustavila vzhodno od Cerknice. “Aha! Medvednica – gora, 1024 metrov.”
“Medvednica?” je ponovil Luka. “To se sliši … kosmato.”
“Zelo kosmato,” je rekla Maja z nasmehom. “Morava odkriti zgodbo.”
In dolgčas je izginil kot medved v brlog.
“Dajva, kdo si izmisli boljšo zgodbo! Kaj dobi najboljša?” je predlagala Maja.
“Jaz predlagam: zmagovalec dobi dvojno porcijo sladoleda po večerji!” je rekel Luka.
“Bom jaz začel. Na tej gori je zakopan medvedji zaklad!”
“Kaj so pa lahko medvedi zbirali? Kostanje?” se je pohecala Maja.
“Ne, no! Pred štiristo leti je na tej gori živel medved Samo. Bil je bistrejši od vseh drugih medvedov in je imel hobi – zbiral je bleščeče stvari. Ko so ljudje hodili skozi gozd, so včasih izgubili kovanec, srebrno sponko, plastično ogrlico. Samo je vse to našel in skrbno skrival v svoji jami.”
Luka je nadaljeval: “Leta in leta je zbiral. Njegova jama je postajala polna dragocenosti. Vse se je bleščalo, kot zvezde.”
“Kaj se je potem zgodilo?”
“Ko je Samo postal star, je vedel, da bo kmalu umrl. Poklical je vse medvede in rekel: ‘Poslušajte! Skril sem zaklad v jami na vrhu gore. Ta zaklad pripada medvedom, ne ljudem. Varujte ga!'”
“In kaj, so ga varovali?” je zanimalo Majo.
“Ja, so!” je rekel Luka. “Medvedi so začeli nenehno vandrati po gori. In tako je ostalo do danes. Pravijo, da če greš ponoči na Medvednico, lahko slišiš medvede, ki rjovijo in varujejo svoj zaklad.”
“Ali še nihče ni našel zaklada?”
“Nihče,” je rekel Luka. “Ker so medvedi zvesti varuhi. Zato se gora imenuje Medvednica – po medvedih, ki varujejo skrivnost.”
“Sicer pa,” je menila Maja, “kakšne posebne vrednosti pa ta zaklad nima. Je bolj smetišče kot zaklad.”
“Mogoče,” je odvrnil Luka, “ampak za medvede ja zaklad!”
Maja je imela novo idejo: “Jaz imam zgodbo o pastirju, ki je postal medvedov prijatelj.”
“Medvedov prijatelj?” je vprašal Luka.
“Ja! Nekoč, pred dvesto leti, je na tej gori pasel ovce mlad pastir Matija. Bil je dober fant, ampak osamljen. Njegova edina družba so bile ovce.”
“Zveni žalostno.”
“Bilo je,” je rekla Maja. “Ampak nekega dne je Matija srečal medveda. Velik rjav medved je prišel iz gozda. Matija se je prestrašil, medved pa ga je samo gledal.”
“In kaj je naredil Matija?”
“Matija je počasi vzel kos kruha iz torbe in ga vrgel medvedu. Medved je kruh pojedel. Naslednji dan se je spet pojavil in dobil kos kruha. In spet naslednji dan. Tako sta počasi postala prijatelja.”
Maja je opisovala: “Medved je varoval Matijeve ovce pred volkovi. Matija pa je medvedu delil posladke, kajti kruh je bil za medveda prava slaščica. Skupaj sta sedela na jasi in gledala sončni zahod. Matija mu je pripovedoval zgodbe, medved pa je mrmral v odgovor.”
“To je lepo!”
“To se je seveda razvedelo: ‘Matija ima medveda za prijatelja! Na tisti gori živi s medvedom!’ Kmalu so vsi začeli govoriti o ‘Matijevi medvedovi gori’ – Medvednici.”
“Kaj pa se je potem zgodilo z Matijem in medvedom?”
“Ko je Matija ostarel, se je preselil v dolino. Medved pa je ostal. Pravijo, da potomci tistega medveda še vedno živijo na gori – prijazni so do dobrih ljudi.”
Vrata so se odprla in babica je vstopila s pladnjem v roki. Vonj po medu in orehih se je razširil po sobi.
“Slišala sem nekaj o pastirjih in zakladih,” je rekla babica z nasmehom. “Katero goro danes raziskujeta?”
“Medvednico, babi!” je odgovorila Maja. “Vzhodno od Cerknice!”
Babica je prisedla zraven in odložila pladenj na mizo: “Medvednica. To je res zanimivo ime.
Slovenija je dom veliko medvedom – imamo jih skoraj največ v vsej Evropi. Pri nas jih živi približno 900. Med Cerknico in Kočevskim pa je eno od njihovih najpomembnejših območij, kjer imajo svoj naravni dom.”
“Res?” sta vzkliknila otroka.
“Res,” je potrdila babica. “Medvedi živijo v velikih gozdovih Notranjske. Včasih pridejo blizu vasi, ampak večinoma se skrivajo globoko v gozdu. Če smo v gozdu, moramo biti vedno previdni. Medved je divja žival. Lepa, močna, a divja.”
“Če gremo na Medvednico, bomo srečali medvede?” je vprašala Maja.
“Lahko,” je rekla babica. “Vendar se to redko zgodi. Medved je plaha žival. Izogiba se ljudem. Ampak če ga srečaš, se vedno drži teh pravil: ostani miren in stoj pri miru, nikoli ne kriči, ne teci in ne delaj naglih gibov. Čisto počasi se umikaj nazaj, ne obračaj mu hrbta. Prigovarjaj mu tiho in mirno, da ve, da si človek. V zadnjih letih je bilo pri nas več primerov srečanj in tudi napadov medvedov na ljudi, predvsem zato, ker se medvedi včasih približajo naseljem, kjer iščejo hrano. Zato je pomembno, da vemo, kako se obnašati, ko smo v naravi, in da medvedom pustimo dovolj prostora.”
Luka in Maja sta jedla piškote in razmišljala, kako so medvedi v risankah vedno prijazni in nagajivi, v resnici pa ni čisto tako. Zavedela sta se, da je v naravi pomembno biti previden. In zdaj vesta, kako bi ravnala, če bi kdaj res naletela na medveda. In dolgčas kar naenkrat ni bil več največja skrb.
Poznaš zanimivo krajinsko ime? Zapiši ga v komentar, Luka in Maja pa bosta ustvarila nove zgodbice.