Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
V našem jeziku živijo majhni škratki, ki radi skrivajo pomen za vogalom besed.
Ko jih ujameš skupaj, nastane frazem — besedna zveza, ki pomeni nekaj čisto drugega, kot bi si človek mislil.
Danes bomo enega takih škratkov ujeli za kapo in ga vprašali, od kod je prišel in kaj nam želi povedati.
Žan je bil star sedem let, ko je prvič slišal, da ptički čivkajo novice. Ne pesmi. Ne opozorila. Ampak prave novice – tako kot novinar na televiziji, samo da so manjši in imajo perje.
Bil je torkov večer. Mama in teta Vesna sta sedeli v kuhinji in pili kavo. Žan je bil v sosednji sobi in se delal, da gleda risanke. Ampak uho je imel usmerjeno k njunem pogovoru, ker sta govorili o nečem zanimivem.
»Slišala si za Mihelčeve?« je vprašala teta Vesna in se nagnila čez mizo.
»Seveda sem slišala,« je rekla mama. »O tem že ptički čivkajo.«
Žan je ugasnil televizijo. Ptički? Čivkajo? O Mihelčevih? V glavi se mu je začela sestavljati slika:
Zgodnje jutro. Na drevesu pred Mihelčevo hišo sedi vrabec. Majhen, rjav, z napihnjenimi prsmi. Zraven njega sedi še en vrabec. In še eden. In še en. Kmalu je cela vrsta vrabcev na veji – eden poleg drugega, kot pevci v zboru.
Prvi vrabec odpre kljun in začne čivkati. Ampak ne navadni čivk-čivk. Pravi čivk z besedami!
»Čivk-čivk-čivk!« čivka. »Mihelčevi-čivk-čivk-čivk-novica-čivk-čivk!«
Drugi vrabec posluša zelo resno, nagiba glavo na stran. Potem on začne čivkati naprej. In tretji. In četrti. In kmalu vsi vrabci na drevesu čivkajo novico drug drugemu.
Potem eden odleti k sosednjemu drevesu, kjer sedita dve sinici.
»Čivk-čivk!« jima pove. Sinici takoj odletita naprej – ena k slavcu na ograji, druga k škorcu na strehi. Slavec pove krokarjem, škorec pove lastovkam. Lastovke odletijo v sosednjo ulico in tam povedo vrabcem. Tisti vrabci odletijo naprej in naprej in naprej … V eni uri vsa vas ve novico. Vsak ptič na vsaki veji, vsaki strehi, vsaki ograji – vsi čivkajo isto stvar.
Žan si je živо predstavljal to sliko in mu je bilo čisto logično. Ptički so odlični za širjenje novic! So povsod. Letijo hitreje kot ljudje hodijo. In jih je ogromno. Pa je sklenil še malo povprašati, kako to deluje.
»Kaj pravite o Mihelčevih? Ali že dolgo čivkate o tem?« je vprašal najbližjega vrabca.
Vrabci so ga pogledali, kot da je vprašal, ali znajo igrati harmoniko.
Eden je nagnil glavo. Drugi je poskočil. Tretji je čivknil nekaj, kar je Žan razumel kot: »Čiv-čiv, kaj pa je tebi?«
Žan je zavzdihnil: »Mama pravi, da že ptički čivkajo o Mihelčevih. Ampak jaz nisem slišal nič takega. Samo o črvih in o tem, kdo ima najlepše perje.«
Vrabci so se spogledali. Potem je tisti z rahlo razmršenim perjem stopil bližje in čivknil nekaj, kar je Žan razumel kot: »Mi? O Mihelčevih? Kje pa! Mi nimamo časa za take reči. Črvi ne čakajo.«
Vsi vrabci so ga gledali in vsi so bili videti … ogorčeni. Priletele so še druge ptice in se posedle po vejah naokrog.
»To je on!« je čivknila sinica. »Ta, ki sprašuje, zakaj širimo govorice!«
»Mi? Govorice?« je zakrakal krokar. »Mi imamo pomembnejše delo!«
»Črvi!« je zaklical vrabec.
»Gnezda!« je dodala šoja.
»Letalne vaje!« je pripomnil golob, ki je očitno mislil, da je pilot.
Žan je odprl usta, a so ptiči začeli govoriti drug čez drugega.
»Vedno nas vlačijo v svoje reči!«
»Mi naj bi vedeli, kdo je dobil službo?«
»Mi naj bi čivkali o tem, kdo se je skregal?«
»Mi naj bi raznašali govorice?«
»Halo, ljudje, mi imamo kljune polne dela!«
Žan je dvignil roke: »Oprostite! Jaz nisem mislil nič slabega. Samo … ljudje tako rečejo. ‘Že ptički čivkajo.’ To pomeni, da vsi nekaj vedo.«
Ptiči so utihnili.
Golob je dvignil eno perut, kot profesor, ki razmišlja.
»Torej … ljudje nas uporabljajo kot prispodobo?«
Žan je pokimal: »Ja. Nekaj takega.«
Ptiči so se spogledali. Potem so se začeli praskati, popravljati perje, mrmrati.
»Ahaaa … No, to je pa druga pesem. Če je samo prispodoba, potem pa naj bo.«
Krokar je stopil naprej in resno rekel: »Ampak povej jim. Povej vsem ljudem. Da mi ne širimo govoric. Da imamo svoje skrbi. In da naj nas nehajo vpletati v svoje človeške drame.«
Ptiči so odleteli vsak po svojih opravkih, Žan pa se je spet znašel v kuhinji. Mama in teta Vesna sta utihnili, ko je vstopil.
»Mama,« je vprašal resno, »kateri ptički čivkajo o Mihelčevih? Tisti vrabci pred njihovo hišo ali kakšni drugi?«
Mama in teta sta si pogledali. Potem sta se obe zasmejali.
»Žan, o katerih ptičkih govoriš?« je vprašala mama.
»No, prej si rekla, da o tem že ptički čivkajo. Kateri ptički? Ker vrabci so res povsod in bi lahko hitro raznesli novico, ampak mislim, da so lastovke hitrejše, ker bolj letijo …«
Teta Vesna se je prijela za trebuh od smeha, mama pa ga je potrepljala po rami: »To je frazem in ptički nič ne čivkajo o Mihelčevih.«
»Kakšen frazem?«
Mama je razložila: »Ko rečemo ‘o tem že ptički čivkajo’, ne mislimo resničnih ptičkov na drevesu. Pomeni, da vsi vedo za to. Da je novica že povsod. Da se govori po celi vasi ali mestu.«
Žan je to predelal: »Torej ptički niso res ptički?«
»Niso.«
»So samo … prispodoba?«
Mama je bila presenečena: »Točno! Kje si se naučil besede prispodoba?«
»V šoli,« je rekel Žan z nasmehom. »Ampak razloži mi – zakaj ravno ptički? Zakaj ne rečemo ‘o tem že vsi vedo’ ali ‘o tem govori cela vas’?«
»To je dobro vprašanje,« je rekla mama in se zamislila. »Mislim, da zato, ker ptički res čivkajo ves čas. Zjutraj, opoldne, zvečer – vedno čivkajo. In letajo od drevesa do drevesa, od hiše do hiše. Tako kot novice – letijo od ust do ust, od hiše do hiše.«
»Torej so ptički kot … novinarji?« je vprašal Žan.
Teta Vesna je spet prasknila v smeh: »Ptički novinarji! To je najboljša razlaga, ki sem jo kdaj slišala!«
Žan je razmišljal: »Ampak ptički ne govorijo. Samo čivkajo.«
»Ja,« je rekla mama. »In včasih so novice ravno tako – samo čivkanje. Malo tu, malo tam, brez pravega reda. Nekdo sliši pol novice, pove naprej, dodа kaj svojega, in preden veš – novica je čisto drugačna od tistega, kar je bilo na začetku.«
»Kot telefon brez žic?« je vprašal Žan.
»Točno tako,« je rekla mama. »Igra, ki jo igraš v šoli – šepetaš sporočilo od otroka do otroka in na koncu je povsem drugačno. Ptički oziroma ljudje čivkajo novice enako.«
Žan je sedel za mizo: »Torej ko rečeš ‘o tem že ptički čivkajo’, pomeni, da je novica že povsod – ampak morda ni več točna?«
Mama ga je pogledala presenečeno: »To je pa res modra ugotovitev, Žan. Ja, včasih novice, ki jih čivkajo ‘ptički’, niso več točne. So malo pretirane, malo drugačne od resnice.«
»Torej ne smemo vedno verjeti, kar ptički čivkajo?« je vprašal Žan.
»Ne vedno,« je rekla mama. »Bolje je preveriti pri viru.«
Naslednji dan je Žan v šoli med odmorom slišal, kako sošolec Gašper pripoveduje prijateljem: »Ste slišali? Jutri odpade pouk! Ravnatelj je bolan!«
Vsi so se razveselili: »Res? Ni šole?«
Žan je pomislil na ptičke: »Gašper, od kod pa veš to?«
»Moj brat je slišal od sošolca, ki je slišal od neke učiteljice …«
Žan je prikimal: »Torej so ti povedali ptički.«
»Kakšni ptički?« je bil Gašper zmeden.
»O tem že ptički čivkajo,« je rekel Žan resno. »Ampak ptički ne vedo vedno točno, kaj čivkajo.«
In res – naslednji dan je bilo vse kot vedno. Ravnatelj ni bil bolan, pouk ni odpadel in Gašper je bil razočaran. Čivkanje je bilo napačno.
Žan pa je v mislih videl male vrabce na veji – kako čivkajo, nagibajo glave, prenašajo novice z drevesa na drevo – in se je tiho zasmejal. Ptički so zabavni novinarji. Ampak niso vedno točni.
Razlaga frazema:
Frazem »o tem že ptički čivkajo« ne govori o resničnih ptičkih na drevesu. Pomeni, da je neka novica ali informacija že splošno znana – da vsi govorijo o tem, da se je novica raznesla povsod, kot ptički, ki čivkajo od drevesa do drevesa.
Ptički so simbol za hitro širjenje novic – so povsod, letijo od mesta do mesta, čivkajo ves čas. Ko torej rečemo, da »ptički že čivkajo« o nečem, mislimo, da je novica že povsod in da jo vsi vedo.
Frazem ima tudi subtilno opozorilo: tako kot ptički včasih čivkajo brez pravega reda, so tudi novice, ki se raznesejo po ustih, včasih nepopolne, pretirane ali netočne. Bolje je preveriti pri viru, kot slepo verjeti vsemu, kar »ptički čivkajo«.
Tvoj namig za novo zgodbo: predlagaj zanimiv frazem, pa bomo iz njega spletli zgodbico.