Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Nande in Ula sta počasi korakala po cesti ob gozdu proti domu. Sonce je že tonilo za hribe, njuni senci pa sta se dolgi in tanki vlekli za njima.
“Že dolgo se ni prikazala tista svetloba,” je zamišljeno rekla Ula in brcnila storž. “Misliš, da so pravljice za nekaj časa zaspale?”
“Ne vem,” je odvrnil Nande. “Morda pa se v njih trenutno ne dogaja nič takšnega, za kar bi potrebovali najino …”
Še preden je dokončal stavek, je gozd presekal močan blisk. Bil je tako svetel in nenaden, da sta oba za trenutek zamižala. Ko sta odprla oči, se je med smrekami še vedno bleščalo srebrno migetanje. Brez besed sta stekla tja.
Sredi tlakovanega dvorišča sta spet zagledala steber svetlobe, ki se je nevsiljivo vrtinčila. Prijela sta se za roki in vstopila. Znova sta se znašla v risanem svetu in tudi sama sta postala risana lika. Pred njima se je razprostirala gozdna jasa in pod drevesi na koncu jase je stala kočica. Bila je lesena, okna pa je imela zaprta s polkni … Iz notranjosti se je slišalo glasno in nestrpno pregovarjanje. Nande je previdno potisnil in vrata so se odprla.
V hišici je bil en sam prostor, kuhinja in sedem majhnih postelj, najdlje od vrat pa je bila malo večja postelja, verjetno za mamo kozo. V prostoru je bil pravi kaos. Ob mizi je sedela mama koza in si s kopiti zakrivala obraz. Šest kozličkov je zmedeno tekalo sem in tja, na stolu v kotu pa je sedel volk. A ni bil videti nevaren – bil je le neznansko jezen. Rep mu je živčno opletal po tleh.
“Kaj se je zgodilo?” je vprašala Ula.
“Zgodilo?!” je planil volk. “Nič se ne zgodi! Vse stoji! Ura je že pol sedmih, jaz pa bi moral že zdavnaj potrkati na vrata in se pretvarjati, da sem njihova mama. Pa ne morem!”
Mama koza je zastokala: “Najmlajšega ni! Mojega malega nagajivca. Vedno nekaj ušpiči, a zdaj je kar izginil. In dokler nismo vsi tukaj, na kupu, se zgodba ne more nadaljevati. Volk jih ne more pojesti, jaz ne morem rešiti otrok … vse je ustavljeno!”
Dvojčka sta vedela, da je to delo za nekoga modrejšega.
“Takoj se vrneva!” sta zaklicala in stekla nazaj skozi prehod.
Doma sta planila pred zaslon. Dr. Brskač se je prikazal takoj, a bil je videti nenavadno raztresen. Z eno roko se je praskal po svojem razkuštranem sivem čopu, z drugo pa je nekaj vlekel izza ušesa.
“Ah, končno sta tu!” je vzkliknil dr. Brskač. “Poglejta to!” Iz las je potegnil tanko, svetlečo žičko. “Verjetno je zaradi tega koščka naša povezava zadnjič ves čas utripala. Kot da bi imel kratki stik v spominu!”
Žičko je odvrgel in se takoj, z vso svojo značilno vnemo lotil brskanja po ogromni knjigi.
“Kozliček, pravita? Najmlajši? Hm … stran 44, 182 … aha, tukaj je! Stran 2005!”
Prst mu je drsel po starih črkah: “Ta mali je res nemogoč. On je tisti, ki se edini reši in zato je seveda nepogrešljiv za potek pravljice. Mulo je prestopil rob svoje pravljice in se šel potepat k trem prašičkom, ki ravno gradijo hiše. Misli, da bo tam varnejši pred volkom, neumni fantič.”
“Kako ga dobimo nazaj?” je vprašal Nande.
Dr. Brskač je dvignil prst: “Potrebna bo močna besedna vez. Izštevanka! In to stara:
Metoda neroda,
po lojtro je šla,
se lojtra zlomila,
je padla na tla.
Ampak pozor! Ker je kratka, jo morate v krogu ponoviti trikrat. Natančno in brez pomot, sicer se vez pretrga.”
Nande in Ula sta oddrvela nazaj v kočico. Razložila sta načrt. Vsi – mama koza, šest kozličkov in celo godrnjavi volk – so stopili v krog in se prijeli za roke (ali kopita in tace).
“Zdaj!” je komandirala Ula. “Metoda neroda, po lojtro je šla …” so začeli. Prvič je šlo gladko. Drugič so že skoraj končali, ko se je eden od kozličkov začel hihitati.
“Metoda neroda, po krémo je šla!” je bleknil in se zvrnil od smeha.
“Neee!” je zavil volk. “Zresni se, ti mali rogati cmok! Še enkrat!”
Tretjič so se vsi zbrali. Glasovi so odmevali po koči, resno in močno. Ko so še zadnjič izrekli “… je padla na tla,” se je sredi njihovega kroga zavrtela majhna zračna spirala in iz nje je na tla priletel najmlajši kozliček. Iz ust mu je še vedno visel košček slame, ki ga je ukradel prašičkom.
“Joj, oprostite,” je zamencal in pogledal mamo. “Tam je bilo tako zabavno …”
Volk si je vidno oddahnil in vstal: “Končno! Gremo, vsi na svoje položaje. Mama ven, kozlički v omaro in pod mizo, jaz pa grem vadit svoj nežni glas. Čez pet minut začnemo zares!”
Mama koza pa se je postavila predenj, roke uprla v boke in ga premerila s takšnim pogledom, da se je volku rep samodejno podvil med noge.
Požugala mu je.
“Ti bi začel, zares?!” je začela, njen glas pa je postajal vedno višji. “Ti bi kar urnik lovil? Se vidi, da nimaš otrok, sivi moj gospod, se vidi! Ti misliš, da se materinsko srce ugasne na gumb, ko tvoj urnik reče ‘akcija’? Moj najmlajši je bil bogve kje, morda pri tistih umazanih prašičih, morda ga je kakšna zidana hiša stisnila, jaz pa naj bi tukaj mirno čakala, da jih ti poješ? Ti sploh veš, kakšna odgovornost je to? Sedem jih je! Sedem! In vsak ima svoje muhe. Eden ne mara zelja, drugi bi stalno skakal čez ograjo, ta mali pa … ta mali bi šel še v drugo pravljico, če bi ga pustila! In potem prideš ti, ves važen s svojo uro, in pričakuješ, da bom igrala svojo vlogo, kot da se ni nič zgodilo? Moje noge se še vedno tresejo kot šiba na vodi, ti pa o nekih petih minutah! Malo sočutja bi se spodobilo, malo spoštovanja do materinske skrbi, ki drži ta gozd skupaj, ne pa samo ‘gremo, gremo’! Če bi ti moral sedem kozličkov vsako jutro počesati in jim prešteti parklje, bi hitro pozabil na svoj urnik, verjemi mi …”
Volk je samo stal tam, z očmi je mrzlično iskal izhod in tiho mrmral: “Saj sem samo rekel, da bi začeli …”
“Nič nisi samo rekel!” je nadaljevala koza, medtem ko je Nandetu in Uli pomignila, naj raje kar gresta. “Ti nimaš pojma, kaj pomeni skrbeti za prihodnost pravljičnega rodu. Če mene ne bi bilo, bi ti že zdavnaj stradal, ker bi se vsi kozlički razgubili po sosednjih zgodbah, ti pa bi grizel tisto svojo suho uro …”
Nande in Ula sta se potihem izmuznila skozi vrata, medtem ko je koza še vedno pridigala volku, ki je samo zavijal z očmi. Bla, bla, bla o materinski ljubezni, o prepihu v koči in o tem, kako mladi danes nimajo nobene discipline več. Zunaj je bila že trda tema, a domov sta šla zadovoljna. Pravljica je bila spet v tirnicah, njun zapisnik pa bogatejši za še eno nenavadno prigodo.
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.