Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ali ste že slišali za goro, kjer plešejo vile?
Luka in Maja sta v Atlasu našla goro Vrh vil v Javornikih, severno od Ilirske Bistrice. Zakaj je dobila tako ime? Kaj ima skupnega z vilami? In ali tam še danes plešejo vile?
Nedelja popoldne je bila tiha in oblačna. Zunaj je pihal hladen veter. Luka in Maja sta sedela pri oknu in gledala na sive oblake.
“Dolgčas,” je rekel Luka.
“Strašen dolgčas,” je pritrdila Maja. “Niti ven ne moreva.”
Luka je pogledal po sobi. “Atlas?” je predlagal.
Maja se je razveselila: “Odlična ideja! Že dolgo ga nisva odprla.”
Vzela je težko knjigo in jo odprla: “Kam greva danes?”
Luka je pomislil: “Babica je govorila o Ilirski Bistrici. Kaj je tam v okolici?”
Maja je našla pravo stran.
“Aha! Tukaj so Javorniki.” Prst ji je drsel po karti, od vrha do vrha. “Snežnik …”
“Počakaj,” je rekel Luka in pokazal. “Kaj je tole? Vrh vil?”
Maja je pogledala bližje: “Vrh vil! To se sliši … čarobno.”
“Zelo čarobno,” je rekel Luka z nasmehom. “Morava odkriti zgodbo.”
In dolgčas je izginil kot vila v meglo.
“Dajva, kdo si izmisli boljšo zgodbo! Kaj dobi najboljša?” je predlagala Maja.
“Jaz predlagam: zmagovalec dobi dvojno porcijo sladice po večerji!” je rekel Luka.
“Velja! Jaz začnem. imam zgodbo o pastirju, ki se je zaljubil v vilo.”
“Zaljubil?” je vprašal Luka
“Ja! Nekoč, pred tristo leti, je na planini pod vrhom pasel ovce mlad pastir Andrej. Bil je pošten fant, ampak osamljen. Njegova edina družba so bile ovce in zvezdno nebo.”
“Zveni žalostno.”
“Bilo je,” je pojasnila Maja. “Ampak nekega večera je Andrej zagledal vilo. Plesala je na jasi v mesečini, lasje so se ji svetili, petje je bilo kot zvonček.”
“In kaj je naredil Andrej?”
“Andrej je kar stal in gledal. Vila ga je opazila in se mu nasmehnila. ‘Zakaj ne plešeš z mano?’ je vprašala. Andrej je bil presenečen, ampak je šel k njej. In plesala sta do zore. Potem je šel Andrej vsak večer na jaso. Vsak večer je vila plesala z njim. Pogovarjala sta se o življenju, sanjah, nebu. Andrej se je zaljubil. Tudi vila se je zagledala vanj.”
“In sta ostala skupaj?”
“Ne,” je rekla Maja žalostno. “Vila je rekla: ‘Ne morem živeti s teboj. Vile moramo živeti v naravi, ne v hišah. Ampak ta vrh bo vedno najin – vrh, kjer sva se srečala.’ In potem je izginila.”
“In kaj se je zgodilo z Andrejem?”
“Andrej je ostal pastir. Ampak vsak večer je gledal na vrh in mislil na vilo. In pripovedoval je ljudem: ‘Na tisti gori plešejo vile. To je njihov vrh.’ In zato se imenuje Vrh vil.”
Luka je pomislil. “Jaz pa vem, da je bila na tem vrhu največja vilinska svatba v zgodovini! Zelo posebna!”
“Vilinska svatba? Misliš … poroka?” je zanimalo Majo.
“Ja! Pred tisoč leti sta se na tem vrhu poročili dve vili, pravzaprav vila in vilenjak– Zarja in Poletnik.”
“In zakaj je bila svatba posebna?”
“Ker so prišle vse vile z vseh planin!” je razložil Luka. “Vile z Nanosa, s Trnovskega gozda, Snežnika, Slavnika. Bilo jih je sto, dvesto, tristo!”
“Toliko vil?” je bila navdušena Maja.
“Ja! In pripravile so super zabavo. Plesale so, pele, ovesile so goro s cvetlicami in pisanimi žarki. Svatba je trajala sedem dni in sedem noči. Celo živali so prišle gledat – jeleni, gamsi, medvedi.”
Potem je nadaljeval: “Na vrhu so naredile velik krog. Zarja in Poletnik sta vstopila v krog in izrekla vilinske zaobljube: ‘Obljubljam, da bom plesala s teboj. Obljubljam, da bom pela z teboj. Obljubljam, da bom varovala naravo s teboj. In Poletnik je vse to ponovil za njo.”
“To je romantično!” je vzdihnila Maja.
“Zelo! Od takrat naprej so vse vile govorile o vrhu, kjer se vile poročajo – Vrhu vil. Vsako leto, na najdaljšo noč, se vile zberejo na vrhu in praznujejo spomin na Zarjo in Poletnika.”
Vrata so se odprla in babica je vstopila, na pladnju je nosila posladek, ki je dišal po medu in bezgu.
“Slišala sem nekaj o vilah in svatbah,” je rekla z nasmehom. “Katero goro danes raziskujeta?”
“Vrh vil, babi!” sta rekla hkrati. “V Javornikih, severno od Ilirske Bistrice!”
Babica je prisedla in položila pladenj na mizo: “Vrh vil. To je res poetično ime. In vedita, vile so bile del starih verovanj naših prednikov.”
“Res?” sta vprašala oba.
“Res,” je potrdila babica. “Pred krščanstvom, pred sto in sto generacijami, so ljudje verjeli v vile. Bile so duhovi narave – dobre, lepe, močne. Živele so v gozdu, na planinah, pri izvirih.”
“Ampak, ali so res obstajale?” je vprašal Luka.
Babica se je nasmehnila: “Ali so obstajale? Najbrž ne v resnici. Obstajale so v srcih in mislih ljudi. In to je mogoče tudi vrsta obstajanja. Kajti ljudje so verjeli, da vile plešejo pri polni luni. Da pomagajo dobrim ljudem in kaznujejo slabe. Da varujejo izvire in gozdove. In kraje, kjer so vile največkrat plesale, so imenovali po njih.”
“Kot Vrh vil?”
“Točno,” je rekla babica. “Vrh vil – vrh, kjer naj bi plesale vile. Morda so pastirji videli meglice, ki so se premikale v mesečini. Morda so slišali veter, ki je pel skozi drevesa. In mislili so: ‘To so vile!'”
“Torej je ime Vrh vil povezano s starimi verovanji?” je vprašala Maja.
“Zelo verjetno,” je rekla babica. “Taka imena – Vrh vil, Vilenica, Vila – nam povedo, da so ljudje ta mesta doživljali kot posebna, magična, sveta.”
Babica je vstala in se vrnila s tanko knjižico.
“Poglejta,” je rekla in odprla knjižico. “To je zbirka ljudskih pripovedk. Zapisala sem jih, ko sem še hodila v šolo.”
Luka in Maja sta pogledala na stare, rumene strani z lepim rokopisom.
Babica je brala: “Na Vrhu vil v Javornikih so stari ljudje pripovedovali, da so vile plesale ob kresni noči. Pastirji so se bali iti tja ponoči, ker so verjeli, da vile lahko očarajo človeka.”
“So lahko?” je vprašal Luka.
Babica se je nasmehnila: “Ne. A ljudje so tako verjeli. Vile so jim pomagale razložiti stvari, ki jih niso razumeli. Nenavadne zvoke v gozdu. Izgubljeno pot. Strah pred temo.”
Babica je obrnila stran: “Pri izviru na Vrhu vil ne pij vode ponoči, ker je izvir namenjen vilam.”
“Ali ta izvir še obstaja?”
Babica je pokimala: “Verjetno. Na tej gori je več izvirov. In morda je eden od njih ravno tisti, ki so ga povezovali z vilami.”
Babica je odkrila pladenj: “Prinesla sem vama bezgove cmočke – pečene po starem receptu. Bezeg so včasih povezovali z vilami. Pravili so, da vile živijo v bezgovih grmih.”
“Bezgovi cmočki!” sta vzkliknila otroka in segla po sladici.
Medtem ko sta jedla, je zunaj veter za trenutek utihnil – in v tišini se je zdelo, kot da od daleč, z javorniških vrhov, prihaja rahlo petje.