Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ula in Nande sta poskakovala po gozdni poti, še vedno polna vtisov iz šole.
»Saj ti pravim, Nande, tisti ulomki so bili mala malica. Polovica plus četrtina je pač tri četrtine tortice,« je razlagala Ula.
Ravno ko sta zavila mimo starega hrasta, ju je zaslepila čudna, srebrnkasta svetloba, ki je kot bleščeč steber padala z neba naravnost v globino gozda. Nista oklevala. Stekla sta skozi svetlobni steber in se znašla na jasi, ki je bila videti kot iz stare, malce zmedene slikanice in ni bila podobna nobeni v njunem gozdu. Sredi trave je sedel vitez. Čelado je odložil na štor in se z obema rokama praskal po glavi. Pred njim je stal zmaj z devetimi glavami. Vseh devet glav je – povsem mirno – strmelo v vitezov meč. Malo stran je na skali sedela princeska in z velikimi očmi opazovala prizor, kot bi gledala najbolj napeto tekmo.
»Katera pravljica je pa to?« je zašepetala Ula. »Vitez bi moral sekati glave, zmaj pa bruhati ogenj, onadva pa … gledata orodje?«
Stopila sta bližje.
»Oprostite, je kaj narobe?« je vprašal Nande.
Vseh devet zmajevih glav je hkrati zavzdihnilo: »Narobe? Poglej ta meč! Totalno je skrhan! To ni za nikamor!«
Največja glava se je pritožila: »Pravljični protokol pravi, da mora biti sekanje opravljeno hitro, čisto in brez bolečin. Ne morem pustiti, da me ta fant tule ‘žaga’ pol ure, ker ima top meč. Jaz imam svoj ugled!«
Vitez je obupano zamahnil z roko: »Pa saj se trudim! Ampak pravljica se ne premakne. Če mu ne odsekam glav, se ne morem poročiti s princesko in srečno živeti do konca svojih dni. Zataknjeni smo!«
Vseh devet zmajevih glav je hkrati zavzdihnilo: »Zataknjeni … zgodba ne gre naprej!«
Peta glava je bila videti kot zaspan kuščar, četrta in šesta pa sta si prek nje šepetali: »Če ta blondinec odreže samo naju, ti dve na koncu pa pusti, se midve ne greva več.«
»Tiho bodita,« je zabrusila četrta glava, »dogovorjeni smo, da pademo vse hkrati, ko bo rezilo dovolj ostro!«
Ena od glav, tista čisto na desni, ki je bila očitno bolj mehke sorte, pa je vitezu prijazno svetovala: »Glej, vitez, mogoče bi pa samo malo potolkel po meni? Saj ni treba čisto odsekati. Meni si prav simpatičen v tem svetlečem oklepu.«
Tri glave zraven pa so le besno pihale: »Sekaj že ali pa spokaj! Ugled nam pada, vitez, ljudje bodo mislili, da smo udomačeni kužki!«
Princeska, ki je sedela na sivi skali, je bila videti, kot da čaka na avtobus, ki ga že dolgo ni. Z eno roko si je okoli prsta navijala svetel kodrček, z drugo pa si je dlan pritisnila na usta, ko je že tretjič zapored globoko zazehala. Radovedno je opazovala, kako se bo ta zmešnjava končala.
Vitez je obupano zamahnil z roko: »Vse je narobe! Res se opravičujem, vsem se opravičujem! Zmajčku, princeski, vama … poglejte ta meč! Skrhan je. Ne reže. Povedal sem že, da se pravljica ne more nadaljevati, dokler zmaju ne odsekam glav. Prej se ne morem poročiti s princesko in srečno živeti do konca svojih dni.
Zmaj je iz vseh devetih glav hkrati ponovil: »Pravljični protokol pravi, da mora biti sekanje opravljeno hitro in brez bolečin. Jaz imam svoj ugled! Ne morem pustiti, da me ta fant tule ‘žaga’ pol ure!«
Ula in Nande sta se spogledala.
»To je delo za strokovnjaka,« sta rekla v en glas, stekla domov, vrgla torbi pod mizo in prižgala računalnik.
Dr. Brskač se je prikazal na zaslonu. Ravno je grizljal jabolčni štrudelj in na njegovi bradi se je svetilo nekaj zrnc sladkorja.
»Dober dan, vidva! Je spet kakšna zagata tam zunaj?«
Ko sta mu razložila situacijo o topem meču in devetoglavem zmaju, je Dr. Brskač odložil štrudelj in izza hrbta potegnil debelo, ognjeno rdečo knjigo.
»Dr. Brskač, zadnjič je bila knjiga rjava!« je opazil Nande.
»Ah, tista rjava je bila le Priročnik za preživetje v onstran-vratnih svetovih,« je zamahnil z roko doktor. »To, kar potrebujemo danes, pa je Veliki zakonik pravljičnih zakonitosti. Da vidimo … devet glav … vitez … Aha! Finska pravljica o fantu, ki je premagal zmaja!«
Pomignil jima je: »Poslušajta dobro. Edina stvar, ki prebudi pravljičnega brusača, je stara izštevanka. Primite se za roke – no, v zmajevem primeru za tace – in dvakrat ponovite:
En kovač konja kuje,
kol’ko žebljev potrebuje,
en, dva, tri,
pa povej število ti!«
Nande in Ula sta ugasnila računalnik, stekla proti gozdu in skozi svetlobni steber. Vsa zadihana sta se opravičila za zamudo in napovedala: »Nujno moramo poklicati na pomoč pravljičnega brusača. Primimo se za roke, no za tace, vi tudi, princeska, in dvakrat zapojmo otroško izštevanko. To bo priklicalo brusača. «
Res so se prijeli za roke in tace, zmajeve glave so se še nekaj prepirale, potem pa so glasno dvakrat zrecitirali:
»En kovač konja kuje,
kol’ko žebljev potrebuje,
en, dva, tri,
pa povej število ti!«
V trenutku se je na jasi zabliskalo in pojavil se je majhen, zgrbančen možicelj z ogromnim brusnim kamnom na hrbtu. Bil je besen.
»No, končno!« je zavreščal brusač. »Brusač sem, ne pa čarovnik! Vedno me pokličete pet pred dvanajsto! Zadnjič sem moral sredi noči brusiti kremplje mačku v škornjih, ker se je odločil, da bo postal vegetarijanec in je hotel z njimi lupiti korenje! Potem so me klicali k motovilki, naj ji nabrusim glavnik, ker je imela take vozle v laseh, da se ni mogel noben princ povzpeti … In zdaj vi, s temle blondincem! Pa poglejte ga, saj še meča ne zna držati, ne da bi se urezal v nos!«
Brusač je pljunil v dlani, zavrtel kamen in – ccc-vžiiii-ccc! – iskre so frčale do zmajevih nosov. V trenutku je bil meč oster kot britev. Brusač je še enkrat nekaj zagodrnjal o “današnji mladini, ki ne zna niti sablje nabrusiti” in izginil v oblaku prahu.
Vitez je nerodno prijel nabrušen meč, se še enkrat opravičil princeski, ker je bila trava malo poteptana, in se postavil pred zmaja. S palcem je previdno preveril ostrino. Potem je prijel meč z obema rokama, se ustopil in z novo (čeprav še vedno malce nerodno) samozavestjo zavpil: »No, zmaj, zdaj te pa bom!«
Obrnil se je k princeski, ki je še vedno vrtela koder na prstu: »Pripravi se, draga, zdaj bova šla kmalu domov, se poročila in srečno živela do konca svojih dni!«
Zmaj je zadovoljno nastavil svojih devet vratov, tisti dve uporniški glavi pa sta si še zadnjič nekaj prišepnili o tem, kdo bo prvi na vrsti.
Ula in Nande sta se tiho umaknila nazaj proti svetlobnemu stebru in izstopila v gozdu.
»Veš, Nande,« je rekla Ula, ko sta bila spet na poti proti domu, »tista princeska se mi je zdela še najbolj pametna. Ko je vitez zaklical o poroki, je samo zavila z očmi in si popravila krono.«
»Ja,« se je nasmejal Nande, »stavim, da bo zmaj na koncu njun najboljši prijatelj, vitez pa bo moral vsako soboto brusiti ves jedilni pribor v gradu, da bo mir pri hiši. Glavno, da je Dr. Brskač pospravil drobtine in našel pravo knjigo.«
In tako so, vsak po svoje, vsi srečno živeli do konca svojih dni.
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.