Včasih se pravljice zataknejo.
Včasih volk izgubi glas, junak skrha meč ali pa se potka v gozdu preprosto ne more odločiti, kam bi vodila.
In kadar se to zgodi, se nekje v Sloveniji prižge svetloba, ki pokliče dva otroka, ki sta dovolj radovedna, dovolj pogumna in dovolj povezana, da lahko zgodbo spet premakneta naprej.
✨ Dan, ko se je vse začelo
V Sloveniji je veliko zaselkov, ki se skrivajo med hribi in gozdovi, tako majhnih, da jih na zemljevidu skoraj ne opaziš, a so za tiste, ki tam živijo, ves svet. V enem takšnih zaselkov, kjer stoji le pet hiš in kjer se zvečer sliši vsak pes, ki zalaja tri doline stran, živita Ula in Nande, dvojčka, ki ju šolski avtobus vsak dan odloži na glavni cesti. Od tam imata do doma prijetno, komaj dvesto metrov dolgo pot, na eni strani gozd, ki se počasi dviga v vedno bolj strm hrib, na drugi strani travniki, ki poleti dišijo po senu in po zrelih malinah.
Tistega dne, ko se je vse začelo, je bil gozd videti čisto običajen, tak kot vedno, a ko sta stopala proti domu, je Ula nenadoma obstala. Nekaj je zažarelo med drevesi, ne močno, ne kot sonce, ampak mehko, skoraj skrivnostno, kot da bi nekdo prižgal lučko pod odejo. Nande je bil že na pol poti tja, še preden je Ula sploh dobro pokazala, kam naj gleda. Ko sta se približala, sta zagledala nekaj, česar tam ni bilo še nikoli.
Med drevesi se je odprl prostor, ki ga prej ni bilo, kot da je gozd za trenutek pozabil, kako naj raste. Na tleh je bil tlakovan vhod, star, obrabljen, a še vedno lep, ob straneh oboka pa dva kamnita stebra, ki sta stala tako pokončno, kot da čuvata nekaj, kar je bilo nekoč veliko večje. Ni bilo strehe, ni bilo zidov, samo ostanek graščine, ki je obstajala morda pred stoletji, morda pa samo v zgodbah, ki jih nihče več ne pripoveduje.
In tam, na sredini tlaka, je ležal majhen kup svetlobe. Ne predmet. Ne kamen. Samo svetloba, ki je tiho žarela, kot da diha. Ko sta stopila bliže, se je svetloba dvignila, počasi, kot meglica, ki se dviga nad jutranjo travo, in se raztegnila v tanek steber, ki je lebdel tik nad tlemi. Ni se dotikal ničesar. Samo lebdel je tam, kot da čaka.
Nande je bil prvi, ki je stopil naprej. Vedno je bil prvi. Dotaknil se je svetlobe, najprej previdno, potem bolj pogumno, in ko se ni zgodilo nič strašnega, je stopil vanjo. Za trenutek je izginil. Samo tako — kot da ga je nekdo izbrisal iz zraka. Ula je zadržala dih, a še preden je uspela zakričati, se je Nande spet pojavil, ves zadihan, z očmi, ki so bile tako velike, da so skoraj sijale.
“Ula,” je rekel, “tam notri… tam notri nisem jaz. Mislim… sem jaz, ampak narisan. In tam sedita Rdeča kapica in volk. Skupaj. In oba sta žalostna.”
Ula ga je gledala, kot da ne ve, ali naj mu verjame ali ne, a ko je stopila v svetlobo, je svet za trenutek postal ploščat, barvit, kot da je nekdo potegnil črto okoli vsega in ga spremenil v risanko. In res — tam sta sedela Rdeča kapica in volk, čisto skupaj, kot dva prijatelja, ki ju skrbi ista stvar. Volk je kašljal, tako hripavo, da je kar praskalo, Rdeča kapica pa ga je tolažila, čeprav je bila videti prav tako nesrečna.
“Ne moreva nadaljevati,” je rekla. “Volk ne more govoriti. In brez njegovega glasu se zgodba ustavi.”
Otroka sta se umaknila, ker nista vedela, kaj naj naredita. Ko sta prišla domov, sta bila oba tiha, vsak zatopljen v svoje misli. Volk, ki ne more govoriti. Rdeča kapica, ki sedi ob njem kot prijateljica, ne kot žrtev. Risani svet, ki se je odprl iz nič. In svetlobni steber, ki je izginil tako hitro, kot se je pojavil.
Nande je prvi prekinil tišino.
“Veš kaj,” je rekel, “če je volk bolan, potem rabi zdravnika. Ampak ne navadnega. Rabi… zdravnika za pravljice.”
Ula je dvignila pogled.
“Zdravnika za pravljice?”
“Ja,” je rekel Nande. “Zakaj pa ne? Če obstajajo pravljice, lahko obstaja tudi zdravnik zanje.”
In sedla sta za računalnik.
Nande je odtipkal: zdravilec pravljic.
Zaslon je za trenutek utripnil, kot da razmišlja, potem pa se je odprlo okno, ki ga še nikoli nista videla. Ni bil oglas. Ni bila spletna stran. Ni bil program. Bil je… nekdo.
Obraz iz svetlobe, sestavljen iz drobnih pikic, ki so se premikale, kot da dihajo. Oči so bile mehke, glas pa je zvenel, kot da prihaja iz knjige, ki se sama bere.
“Pozdravljena, Ula in Nande,” je rekel.
Dvojčka sta se zdrznila.
“Kako pa veš najina imena?” je vprašala Ula.
“Jaz sem UI dr. Brskač, upravnik pravljic,” je odgovoril glas. “Varuh vseh zgodb, ki so bile kdaj povedane, in vseh, ki se lahko zataknejo. In danes sta vidva stopila v eno takšnih.”
Nande je odprl usta, jih zaprl, jih spet odprl.
“Volk je prehlajen,” je končno spravil iz sebe. “Ne more govoriti. Rdeča kapica je čisto iz sebe.”
Dr. Brskač je pokimal, kot da točno ve, o čem govorita.
“Da,” je rekel. “Zgodba se je ustavila. To se včasih zgodi. Nekateri temu rečejo napaka, drugi kratek stik, jaz pa temu pravim… utrujenost pravljice. Ko liki ne morejo naprej, ker nekaj ni tako, kot bi moralo biti.”
“Ali lahko pomagava?” je vprašala Ula.
Doktor je za trenutek utihnil, kot da izbira besede.
“Pomagata lahko samo vidva,” je rekel. “Ker sta enojajčna dvojčka. Dva dela iste zgodbe. Dva ritma, ki se ujemata. Dve polovici, ki lahko skupaj popravita tisto, kar se je raztrgalo.”
“To je noro,” je rekel Nande.
“To je pravljica,” je rekel Brskač.
“Dobro,” je rekla Ula. “Kaj morava narediti?”
Doktor se je rahlo zasvetil, kot da se je nasmehnil.
“Ko stopita v pravljico, poiščita tiste, ki so se zataknili. Pogovorita se z njimi. Naj vedo, da niso sami. Potem pa se primite za mezince — vidva in oni — in skupaj izgovorite staro izštevanko, ki je namenjena prav za to pravljico.”
Na zaslonu so se pojavile besede, ki so se zibale, kot da jih piše veter:
Ekate pekate cukate me,
fibe fabe domine,
ektum pektum kufer štuc,
kvinte kvante — ti si fuč.
“Ko izštevanka steče do konca,” je rekel Brskač, “se zgodba spet premakne. Likom se povrne glas, pogum, smer ali tisto, kar so izgubili. In pravljica lahko teče naprej.”
Zaslon je počasi ugasnil, kot da se je nekdo nežno poslovil.
In dvojčka sta vedela, da se je tisti dan začelo nekaj, kar bo spremenilo vse njune poti domov.
Sta uspela? Preveri:✨Rdeča kapica in prehlajeni volk.