Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Nekateri pravijo, da je Hudičev hrib dobil ime zaradi strašnih sil, drugi, da zaradi nagajivih, tretji pa, da zaradi tistih, ki so radi pretiravali. Luka in Maja bi rekla: “Najboljše zgodbe se skrivajo tam, kjer jih nihče ne išče.”
Popoldne je bilo tako tiho, da je bilo slišati, kako hladilnik v kuhinji godrnja sam vase. Maja je ležala na kavču in s prstom risala nevidne spirale po zraku, Luka pa je sedel na tleh in gledal v steno, kot da tam pričakuje kakšno razodetje. Ideje pa so se vztrajno skrivale.
“Dolgočasno je,” je rekla Maja.
“Še bolj kot včeraj,” je dodal Luka.
“Atlas?”
“Atlas.”
Kot vedno, ko je tišina postala preglasna, je Atlas Slovenije rešil dan. Maja ga je prinesla, Luka pa ga je odprl na karti 182. In tam je zagledal ime, ki je kar prosilo po zgodbi: Hudičev hrib – 1119 m.
“Uh, zakaj so mu pa dali tako ime? Zveni nevarno!” je zamrmral.
“Nimam pojma,” je rekla Maja, “pa si bova izmislila. Začni.”
Luka se je namestil bolj udobno in začel: “Pred davnimi časi je na tem hribu pasel ovce pastirček Jure. Bil je droben, a pogumen. Imel je navado, da je vsak večer sedel na velik ploščat kamen in poslušal, kako se dan poslavlja. Nekega večera pa je zaslišal nekaj, česar še nikoli ni: smeh. Ne navaden smeh, ampak tak, ki je zvenel kot mešanica žvižga, hihitanja in šumenja listja.”
Maja je dvignila obrvi.
“Jure je mislil, da se mu blede. A ko je vstal, da bi pogledal, se je kamen pod njim zahihital: ‘Hihihi!’”
Maja se je zasmejala: “Daj no!”
“Ja! Kamen se je smejal. In ne samo en. Celo pobočje je bilo polno majhnih, okroglih, rdečkasto obarvanih kamnov, ki so se smejali, kadar je kdo šel mimo. Ne zlobno, samo nagajivo. Bili so kamni, ki jih je nekoč ustvaril veter. Veter je rad nagajal ljudem, zato je ustvaril kamne, ki se smejijo.”
Maja je prikimala.
“Ko so ljudje slišali smeh, so mislili: ‘Tam gor se pa hudič smeje!’ In tako je hrib dobil ime. V resnici pa se je smejal samo veter, ki je imel preveč časa.”
Maja je prevzela besedo: “Na tem hribu je živel petelin. Ampak ne navaden. Bil je rdeč kot žerjavica in tako ponosen, da je hodil, kot da je lastnik celega sveta. Vsako jutro je zakikirikal in prebudil sonce. Če ni zakikirikal, sonce ni vstalo.”
Luka je prikimal: “Najbrž si je domišljal.”
“Ljudje so ga oboževali, dokler ni nekega dne izginil. Sonce je tisti dan vstalo pozno, skoraj opoldne, seveda, bilo je oblačno. Ljudje so začeli ugibati, kaj se je zgodilo s petelinom in začeli drug drugega prepričevati, da je bil gotovo hudič na delu in odnesel petelina. Pa ga ni, petelin je samo odšel na daljše počitnice. A ker ljudje radi pretiravajo, so hrib, kjer je živel, poimenovali Hudičev hrib.”
Luka se je zasmejal: “Torej je bil hudič samo izgovor.”
“Vedno je,” je potrdila Maja.
“Moja tretja,” je rekel Luka, “je o drevesu. Velikem, starodavnem bukovem drevesu, ki je imelo tako globoke korenine, da so segale skoraj do središča zemlje. In ker je bilo tako staro, je znalo govoriti.”
Maja je dvignila obrvi: “Daj no, a res?”.
“Ja, res, ti rečem. Drevo je imelo globok glas. Tako globok, da je odmeval po celem hribu. In ko je kdo šel mimo, je drevo reklo: ‘Kam pa kam?’ ali pa ‘Pozdravljen, popotnik.’”
“Prijazno drevo.”
“Zelo. Ampak ljudje so se ga bali, ker niso vedeli, od kod glas. In ker je bil glas tako globok, so rekli, da je hudičev.”
Maja je zavila z očmi: “Ljudje.”
“Ja. Drevo je samo želelo klepetati. Ker pa se ga je vsak ustrašil, je ostalo samo. In hrib je dobil ime po glasu, ki so ga napačno razumeli.”
“Moja zadnja je pa zabavna,” je rekla Maja, “je o zmaju. Ampak ne o strašnem. O zmaju, ki ni znal bruhati ognja.”
Luka se je zasmejal.
“Bil je majhen, zelen in zelo sramežljiv. Ko je poskušal bruhniti ogenj, je namesto tega kihnil. In ko je kihnil, je iz njega prišel rdeč dim. Ljudje so videli rdeč oblak nad hribom in rekli: ‘Tam gori hudič kuha nekaj strašnega!’”
“V resnici pa je zmaj samo kihal, kaj?” se je namuznil Luka.
“Ja. Ker je kihal pogosto, je hrib dobil ime Hudičev hrib. Čeprav je bil zmaj najbolj prijazen zmaj na svetu.”
Vrata so se odprla, kot se vedno odprejo v pravem trenutku. Babica je stopila v sobo s krožnikom rdečih jabolčnih krhljev.
“Kaj sta pa tokrat našla?” je vprašala in se usedla k njima.
“Hudičev hrib, babi,” je odgovorila Maja. “Gotovo je bilo ljudi strah, da so si izmislili takšno ime. “
Babica je pomislila: “Imamo še nekaj takih imen,” je nadaljevala. “Hudičev boršt, Hudičev most, Hudičevec … Vsa ta imena so bolj šaljiva kot strašna. Nič hudičevega ni na tem hribu, prav lep je. Včasih so ljudje radi pretiravali, kadar so slišali kakšen čuden zvok ali videli kakšno nenavadno svetlobo. Hudičev je samo ime. V resnici je tam mirno, tiho, polno živali in lepih razgledov. Če bi vprašali stare domačine, bi vsak povedal svojo zgodbo. Nekateri bi rekli, da so tam videli lučke. Drugi, da so slišali glasove. Tretji, da je tam nekaj posebnega v zraku.”
Potem je ponudila na krhlje narezana rdeča jabolka.
“Za Hudičev hrib,” je rekla, “ker je rdeč samo v zgodbah.”
Maja je ugriznila in s polnimi usti vprašala: “Torej se nam tam ne more zgoditi nič hudega?”
“Nič. Samo domišljija. In domišljija je najlepša stvar na svetu. Če je ne bi bilo, bi bili hribi samo hribi, ne pa vrata v zgodbe. Vsak hrib ima svojo dušo,” je rekla babica. “In ljudje so mu dali ime, ki je bilo dovolj močno, da so si ga zapomnili. Imena so kot majhni spomini, ki jih pustimo v pokrajini. In vidva zdaj dodajata svoje.”
In, dolgčas je izginil. Luka in Maja sta grizljala jabolčne krhlje in si še naprej izmišljala zgodbe o tem, zakaj je Hudičev hrib dobil tako ime.
Poznaš zanimivo krajinsko ime? Zapiši ga v komentar, Luka in Maja pa bosta ustvarila nove zgodbice.