Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Nande in Ula sta korakala po gozdni poti, ki je vodila od šole proti domu. Torbe so bile težke, a njuni jeziki še težji od vznemirjenja.
“Mlin na Muri! Si predstavljaš, Ula? Tista ogromna kolesa, ki se vrtijo v vodi. Upam, da nam bodo pokazali, kako se zmelje moka za pravi domači kruh,” je navdušeno krilil z rokami Nande.
“Mene bolj zanima mehanizem,” je pripomnila Ula in si popravila očala. “Stari mlini so čudo inženirstva. Ampak mami je rekla, da so tam okoli tudi močvirja in da se včasih med trstiko kaj zasveti …”
Še preden je dokončala stavek, je med gostimi debli starih hrastov poblisnila nenavadna, srebrno-modra svetloba. Ni bila sončna, bila je … pravljična. Brez besed sta stekla tja. Ko sta prestopila nevidno mejo, se gozdna tla niso spremenila v travo, ampak v hladen kamnit tlak.
Namesto v gozdu sta se znašla v visoki grajski sobani. V zraku uvisel vonj po stari vlagi in nečem, kar je spominjalo na ne preveč oprane rjuhe. Na ogromni postelji z baldahinom je slonel grof. Njegov obraz je bil namrgoden, svilena spalna srajca pa vsa zmečkana. Pred njim je stal moški v preprosti kmečki opravi, čez ramo je imel poveznjen suknjič z dolgimi škrici, ki mu je dajal videz učenjaka. Bil je kmet, tlačan, preoblečen v zdravnika.
V rokah je držal dve steklenički in ju zmedeno ovohaval.
“Gospod grof, jaz … se tisočkrat opravičujem,” je zamencal kmet in hkrati oprezal proti vratom. “Nisem vedel, da sta zeljnica in repnica takšni trmoglavki. Očitno je minilo premalo časa. Ko sem šel v klet, sta bili še čisto tiho. Nobenega mehurčka, nobenega vonja. Saj veste, narava rabi svoj čas, kisanje ni za neučakane …”
Grof je zarjovel tako močno, da so se zavese stresle: “Kaj se to pravi?! Moje kosti so kot star zarjavel mlin, vse me boli od tega ležanja! In ti, kmečki padar, mi upaš reči, da se moje zdravilo še ni odločilo postati kislo? Ali sploh veš, kako se dela kislo zelje, ali pa si le še en prevarant v dolgem suknjiču?”
Kmet se je vzravnal, kolikor mu je dopuščal strah: “Gospod, delati zelje znam bolje kot kdor koli v tej deželi! Ampak zelje rabi mir. Če prehitro odpreš čeber, je to le navadna razmočena trava, zeljnica pa le slana voda, ki čisto nič ne diši – kaj šele, da bi pošteno smrdela, kot se za pravo zdravilo spodobi!”
Nande in Ula sta ob steni zadrževala dih.
“Ula,” je zašepetal Nande, “tole se je pa pošteno zataknilo. Kmet ne more nadaljevati načrta, če nima smrdljive tekočine.”
“Vem,” je odvrnila Ula. “To je tista litovska pravljica, Tlačan in zdravnik. Kmet se hoče maščevati grofu, ker ga je ta pretepel, ampak brez ‘zdravila’ se zgodba ne more premakniti naprej. Greva po pomoč!”
Tiho sta se izmuznila nazaj skozi svetlobo, stekla domov, odvrgla torbe v kot, si na hitro oplaknila roke in pritisnila na gumb računalnika. Zaslon je utripnil in pred njima se je prikazal Dr. Brskač. Iz svoje dolge, košate brade si je ravno mirno pobiral drobtine sendviča.
“Aha! Mlada potovalca!” je vzkliknil in si obrisal usta v rokav. “Vidim, da sta naletela na ‘kislo’ situacijo.”
“Dr. Brskač, kmet nima ne zeljnice ne repnice! Pravljica stoji!” je zavpil Nande. “In veva, katera je – tista litovska!”
Dr. Brskač je počasi prikimal in segel po rjavi, malce oguljeni knjigi na svoji mizi. Na platnici je z zlatimi črkami pisalo: Potovalnik po pravljicah.
“Čakajte malo,” je Nande poskočil. “Zadnjič se je ta knjiga imenovala Priročnik za preživetje v onstran-vratnih svetovih! Kako je zdaj to Potovalnik?”
Dr. Brskač se je nasmehnil: “Nande, dragi moj, v pravljicah je pač tako: tisto, kar v tistem trenutku najbolj potrebuješ, to imaš pri roki. Imena se spreminjajo, modrost pa ostane. No, poglejmo … stran 235 … Litovske dežele … Tlačan … Zdravnik … Aha! Tukaj piše: Kjer narava zamuja, otroška igra pomaga.“
Pogledal ju je čez rob očal: “Za tole potrebujeta staro moč izštevanke. In ne katere koli! Uporabita tisto o podganah in miših. To bo prebudilo duhove tržnice.”
Nande in Ula sta si zapomnila navodila in se vrnila v grad. Grof se je ravno s težavo kobacal iz postelje, njegov obraz je bil rdeč od jeze, tlačanov pa bled kot stena.
“Hitro, Nande, primi ga za roko!” je ukazala Ula.
Vsi štirje – otroka, zmedeni kmet in besni grof – so se prijeli za roke v krog. Ula je začela z izštevanko in z roko kazala na vsakega posebej:
“An ban, pet podgan, štiri miši, v uh me piši, vija vaja ven!”
Ko je pri besedi “ven” prst pokazal na Nandeta, je ta moral stopiti v sredino kroga. Nande je globoko vdihnil, zaprl oči in si zaželel najbolj kisel vonj na svetu.
V tistem trenutku je sobano preplavil zavalovan, neznosen, a hkrati odrešujoč vonj po kislem zelju. Bil je tako močan, da je grof takoj kihnil. Sredi sobe se je nenadoma pojavila branjevka s tržnice. V vsaki roki je držala težak lesen škaf, iz katerih se je cedila motna tekočina.
“No, lepo vas prosim!” je zavpila branjevka in si popravila predpasnik. “Kdo me kliče ravno zdaj? Sredi vrhunca prodaje! Cela tržnica stoji v vrsti, vsi hočejo moje zelje, ker se ve daleč naokoli, da je moje najboljše, moja repa pa najbolj prebavljiva v vseh devetih deželah! Zakaj sem morala na vrat na nos zapustiti svojo stojnico? Ljudje čakajo v vrsti, mene pa ni tam?!”
Kmet je stopil naprej, ves srečen: “Gospa, samo malo zeljnice potrebujemo …”
“Samo malo?!” je branjevka zavila z očmi. “Zeljnica je čisto zlato! Jaz jo prodajam posebej kot zdravilo za mačka in za prebavo, vi bi pa to kar tako? In to za koga? Za tega gospoda v postelji?”
Pogledala je grofa, se mu malce posmehljivo priklonila na pol poti do tal in dodala: “No, ker ste pač ‘visokost’, vam bom odtočila en bokal. Ampak poglejte to barvo! To ni navadna voda, to je moč narave! Pijte po požirkih, gospod grof, pa malo se po kosteh namažite, če vas tako trga. Boste videli, smrdeli boste kot kralj, ampak skakali boste kot zajec!”
Še vedno je godrnjala, kako so današnje stranke zahtevne in kako ji bo ves posel propadel, in s svojimi škafi izginila v oblaku kiselkaste megle.
Kmet se je ustopil pred posteljo, zdaj spet popolnoma v svoji vlogi premetenega zdravnika. Vzel je bokal sveže zeljnice in s sijočimi očmi pogledal grofa.
“No, gospod grof, zdaj pa lahko nadaljujeva. Zdravilo je tu. Pripravite se, zdravljenje se šele zares začenja!”
Ula in Nande sta vedela, da je to njun znak za odhod. Ko sta korakala nazaj proti gozdu, se je Nande še vedno držal za nos.
“Ula, si slišala branjevko? Stranski proizvod kisanja prodaja kot eliksir modrosti!”
“To je pametna ekonomija, Nande,” se je smejala Ula. “In veš kaj? Prav ima. Zeljnica je polna vitaminov in dobrih bakterij. Ampak grofu v pravljici ne bo pomagala le tekočina, ampak tisto, kar mu bo kmet zraven ‘predpisal’ – lekcijo o spoštovanju.”
Ko sta prišla domov, sta v Skrinjico zapisala novo spoznanje.
Če želiš, lahko pravljici o tlačanu zdravniku tudi prisluhneš.
🧠 Dr. Brskačev kviz: Skrivnostna moč zeljnice
Ali si vedel/a? Zeljnica (tekočina, ki ostane pri kisanju zelja) je prava vitaminska bomba! Vsebuje ogromno vitamina C, pa tudi probiotike, ki skrbijo za tvoj trebušček.
Kviz:
Zakaj je branjevka rekla, da je zeljnica zdravilo?
A) Ker se v njej kopajo graščaki, da postanejo lepši.
B) Ker pomaga pri prebavi in krepi odpornost, sploh pozimi.
C) Ker se uporablja kot gorivo za stare mline na veter.
(Pravilen odgovor je B! Če jo piješ po požirkih, se bo tvoje telo zahvalilo, čeprav bo tvoj nos morda malce protestiral!)
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.