Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ali ste kdaj slišali za hrib, ki je bil trši od vsakega meča? Ali za kovača, ki je tolkel po naklu tako močno, da so se tresla okna vse do Novega mesta? Kaj pa o zemlji, ki je bila sama po sebi rdeča – rdeča od železa, rdeča od starosti, rdeča od vsega, kar je prenesla?
Pridružite se Maji in Luki, ki danes v Atlasu odkrivata skrivnost Železnega hriba.
Tisto soboto je deževalo od jutra. Tisto tiho, vztrajno kapljanje, ki ne neha in ne neha. Luka je sedel pri oknu in risal po pari na steklu. Maja je za mizo listala po knjigi, ki je ni brala.
„Danes se ne dogaja nič,” je rekel Luka.
„Nič,” je pritrdila Maja.
Luka je zbrisal vse, kar je narisal na steklu. Potem je vstal, šel do police in vzel Atlas. Brez posebnega razloga. Enostavno zato, ker je bil tam.
Odprla sta ga pri kart 171. Luka je s prstom počasi drsel po imenih. Reber. Stopiče. Bršljin. In potem je prst obstal.
„Železni hrib,” je prebral.
Maja je dvignila glavo od knjige.
„Železni hrib,” je ponovila. „To zveni resno.”
„Vse, kar je železno, je resno,” je rekel Luka.
“Že vem, zakaj se tako imenuje.,” je nadaljeval, ves zagret. “Tam je živel kovač. Ampak ne navaden kovač – bil je najboljši kovač daleč naokrog. Pisal se je Jerman. Njegova kovačija je bila tako glasna, da ga v vasi niso prenašali. Ko je tolkel po naklu, so se tresli lonci na policah. Ko je razpihal ogenj, so sosedje mislili, da gori. Zato si je postavil kovačijo na tem hribu.
Ko je umrl, je pustil za sabo samo kladivo. Nihče ga ni mogel dvigniti. Rekli so: ta hrib je iz istega testa kot Jerman – trd, nepopustljiv, železen. In ime je ostalo. Železni hrib – v spomin na moža, ki ni poznal besede nemogoče.”
Maja se je zamislila. “Jaz imam pa eno zgodbo o kravi.”
“O kravi? Kaj pa ima krava z železom?” je zanimalo Luko.
“Boš videl … no slišal,” je odgovorila Maja.
“Pred mnogimi leti je v vasi živela kmetica Terezija, ki je imela kravo. Ta je bila velika, počasna in trmasta, ime pa ji je bilo Rožca, čeprav je bila bolj podobna tanku kot roži.
Nekega dne je Rožca izginila. Kar tako — zjutraj je bila še na pašniku, opoldne pa nikjer več. Terezija je dvignila celo vas na noge. “Moje Rožce ni! Nekdo mi jo je ukradel!”
Šli so jo iskat. Iskali so po poljih, po gozdu, ob potoku… nič. Ko so že skoraj obupali, je mali sosedov Janez zakričal: “Tamle je! Na hribu!”
In res — Rožca je stala na vrhu hriba in lizala zemljo. Da, lizala. Kot da je tam med kamenjem skrit sladoled.
Ko so se s kravo vrnili v vas, je stari vaški modrijan, stric Lojze, rekel:
“To ni navadna zemlja. To je železna zemlja. Krave imajo nos za minerale. Če je Rožca tam lizala, je nekaj na tem.”
In od tistega dne so ljudje začeli govoriti, da je na hribu “železni studenec” — ne studenec z vodo, ampak z železom v zemlji. Ime Železni hrib se je prijelo.”
Luka se je nasmehnil: “Tudi jaz sem pa danes razpoložen za zabavne zgodbice. Poslušaj! Pred leti je v tisti vasi pod hribom vasi živel Franc Klančar, po domače Frenk, bil je lastnik najstarejšega traktorja, kar si jih lahko predstavljaš.
Nekega dne, sredi poletja, ko je bilo vroče kot v peči, se je Frenk odločil, da bo šel na hrib po drva. Vsi so mu rekli, naj ne gre, ker je hrib strm, traktor pa star. Frenk je samo zamahnil z roko in odpeljal.
Ko je bil nekje na polovici vzpetine, je traktor začel čudno ropotati. Frenk je udaril po armaturni plošči, kar je bila njegova standardna metoda popravljanja. Traktor je zarohnel še glasneje, potem pa — namesto da bi crknil — kar pospešil. Frenk je držal volan, kot bi bil na divjem biku.
Traktor je drvel navzgor, kot da ga vleče magnet. Frenk je kričal, traktor je ropotal, koze so bežale, ptice so se dvigale v zrak. Ko je končno dosegel vrh, je obstal. Ne počasi. Ne nežno. Kar naenkrat — BUM — kot da ga je nekdo pribil v tla.
Frenk je izstopil, ves tresoč, in rekel: “To ni normalno. Kaj je ta hrib iz železa? In privlači kovino.”
Šele naslednji dan, ko je padla rosa in se je zemlja malo ohladila, je traktor popustil in so ga spravili dol. Frenk je takrat rekel: “Tja gor pa ne grem več. Ta hrib ima rad železo. Preveč rad.”
In ime se je prijelo.
Vrata so se odprla in babica je vstopila s skledico v roki. V skledici so bili rezanci – domači, široki, z ocvirki in drobtinami, posuti z malo soli.
Postavila je skledico na mizo in se ozrla po njiju. „Torej – Železni hrib?”
„Si slišala?” je vprašal Luka.
„Slišim, kar me zanima,” se je nasmehnila babica in prisedla.
„Zakaj Železni hrib?” je vprašala Maja.
Babica je za hip pomislila. „Razlogov je lahko več. Mogoče je bila zemlja tam res rdeča od železovih mineralov – taka zemlja je pogosta po Dolenjski. Mogoče je bil tam nekoč kovač, ki je bil znan po vsej okolici. Zagotovo pa ne vemo. Takšna imena so nastajala postopoma – ne da bi se nekdo usedel za mizo in rekel: od danes se ta hrib imenuje tako. Nastajala so iz vsakdanjega pogovora. Nekdo je morda nekoč rekel: gremo na tisti železni hrib. Drugi je ponovil. Tretji je to slišal in mislil, da je pravo ime. In je ostalo.”
„Jezik je živ,” je rekel Luka.
„Tako je,” je pritrdila babica. „In danes je Železni hrib oživel v vajinih zgodbah. Hrib, ki ima zgodbe, ni samo kos zemlje. Je kraj.”
Malo je pomolčala, potem dodala: „Vsak kraj si zasluži svojo zgodbo. In vajine so vedno zgovorne.”Poznaš zanimivo krajinsko ime? Zapiši ga v komentar, Luka in Maja pa bosta ustvarila nove zgodbice.