Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
V jeziku se skrivajo majhne čarovnije, ki jim pravimo frazemi.
To so besedne zveze, ki se delajo čisto običajne, a v resnici pomenijo nekaj čisto drugega, kot bi človek pričakoval.
Kot majhni škrati med besedami — če jih razumeš, ti pomežiknejo.
Zato danes odgrnimo tančico nad enim izmed njih in poglejmo, kaj pomeni.
Tina je bila stara osem let, ko je prvič slišala, da lahko koklja nekoga brcne. Ne človek ali konj. Niti krava. Ampak koklja – navadna koklja iz kurnika.
Bilo je sobotno dopoldne in Tina je sedela v kuhinji in risala. Oče se je v dnevni sobi po telefonu pogovarjal z dedkom. Govorila sta o dogodkih v vasi.
“… in potem je župan rekel, da bo zgradil novo igrišče!” je govoril oče. “Brezplačno! Za vse otroke v naši vasi!”
Iz telefona se je zaslišal dedkov glas: “Naj me koklja brcne! Je to res?”
Tina je nehala risati. Počasi je dvignila glavo in pogledala proti dnevni sobi. Koklja? Brcne? Dedka?
“Ja, res je!” je nadaljeval oče. “Župan je dobil denar od Evropske unije. Novo igrišče z gugalnicami, plezalom, toboganom – vse!”
“Naj me koklja brcne,” je ponovil dedek. “Nikoli ne bi verjel!”
Tina je odložila barvico. V glavi se ji je začela sestavljati slika.
Dedek stoji na dvorišču, ob kurniku. Pred njim je rjava kokoš – ena od babičinih kokoši, morda tista z belimi peresci na repu.
Dedek jo gleda in reče: “Koklja, brcni me!”
Kokoš je zmedena. Nagiba glavo na stran – tako kot to počnejo kokoši, ko nečesa ne razumejo.
“Kooo-koko-daaak?” zakokodaka, kar v kokošjem jeziku pomeni: “Prosim? Kaj naj naredim?”
“Brcni me!” ponovi dedek.
Kokoš se ozre navzdol na svoje noge. Ima kremplje – dolge, ostre kremplje, dobre za brskanje po pesku. Ampak brcati? Kako bi brcala? Nima kopit kot konj. Nima debelih nog kot krava. Ima samo tanke kokošje noge s kremplji. Ampak dedek je rekel, naj ga brcne. Torej mora poskusiti! Kokoš se zažene. Dvigne eno nogo – čim višje. Potem poskuša narediti gib, kot da brca. A namesto da bi šla noga naprej, se kokoš zamaje in skoraj pade.
“Koo-ko-ko-DAAK!” kokodakne presenečeno.
Poskusi še enkrat. Tokrat dvigne drugo nogo. Poskuša brcniti – ampak spet se samo zamaje. Kokošje noge niso narejene za brcanje! So narejene za hojo, brskanje in ne za brcanje!
Dedek gleda kokoš, ki poskuša brcniti, kar se mu zdi smešno. Kokoš poskuša tretjič – zdaj že z obema nogama hkrati. Ampak namesto brce naredi samo majhen poskok in pristane spet na istem mestu.
“Koo-koo-ko-DAAK!” zakokodaka razočarano.
To je nemogoče! Kokoš ne more brcniti! Tudi če bi hotela, tudi če bi se res trudila – njene noge preprosto niso ustvarjene za to!
Tina se je zasmejala. Kokoš, ki poskuša brcniti in se samo zamaje in pade. Tako smešno! Ampak zakaj? Zakaj bi dedek to hotel?”
“Naj me koklja brcne,” je Tina ponovila tiho, da bi slišala, ali se to sliši vsakdanje.
Ni se. Zvenelo je čudno. Kot nekaj, kar bi si izmislil njen mlajši brat, ko bi se delal, da ve, kako govorijo odrasli.
Ko se je oče poslovil, je Tina prišla k njemu.
“Oči,” je vprašala zelo resno, “zakaj bi dedek hotel, da ga koklja brcne?”
Oče jo je pogledal zmedeno: “Kaj?”
“Prej si govoril z dedkom. In dedek je rekel ‘naj me koklja brcne’. Zakaj bi to hotel?”
Oče je za trenutek strmel vanjo, potem pa se mu je obraz razlezel v širok nasmeh.
“Aaaa, to!” je rekel in se zasmejal. “Ne, Tina, dedek ne želi, da bi ga koklja brcnila.”
“Ne?” Tina je postala še bolj zmedena. “Ampak rekel je …”
Oče je sedel na kavč in potrepljal prostor zraven sebe: “Pridi, razložil ti bom. Ko dedek reče ‘naj me koklja brcne’, ne misli, da ga mora resnična kokoš zares brcniti.”
“Ne?” Tina je sedla zraven njega. “Ampak zakaj to potem reče?”
“To je način govorjenja,” je razložil oče. “Ko nekdo reče ‘naj me koklja brcne’, v resnici hoče reči, da je zelo presenečen. Da ne more verjeti, kar sliši.”
Tina je to predelala: “Torej je dedek presenečen zaradi igrišča?”
“Točno tako! Tako presenečen, da je rekel – če je to res, naj me koklja brcne!”
“Ampak zakaj ravno koklja?” je vztrajala Tina. “Zakaj ne ‘naj me konj brcne’ ali ‘naj me krava brcne’?”
Oče se je zasmejal: “To je dobro vprašanje. Mislim, da zato, ker je koklja tako smešna. Predstavljaj si – majhna kokoš, ki poskuša brcniti človeka. To je tako nemogoče, tako smešno.”
Tina je počasi prikimala: “Aha. Torej ko rečeš ‘naj me koklja brcne’, pravzaprav rečeš ‘to je tako neverjetno, da je skoraj nemogoče’?”
“Točno tako!” je rekel oče ponosno. “Razumeš!”
Vendar Tina še ni bila povsem prepričana: “Ampak ali lahko koklja sploh brcne?”
Oče je razmišljal: “Tehnično? Ne. Ne morejo brcati kot konji ali krave.”
“Torej je res nemogoče.”
“Točno. In zato je frazem tako dober – govori o nečem, kar je nemogoče. Kot da bi rekel ‘to je tako neverjetno, da bi prej verjel, da me bo koklja brcnila’.”
Tina je razmišljala o tem: “Ampak zakaj ne rečemo kar naravnost? Zakaj ne rečemo samo ‘sem zelo presenečen’?”
Babica se je nasmehnila: “Ker je življenje bolj zabavno s frazemi. Če bi vedno govorili po pravilih, bi bilo dolgočasno. Frazemi dodajo barvo, humor, presenečenje.”
“Kot slike z besedami?” je poskusila Tina.
“Točno tako! Slike z besedami. Ko dedek reče ‘naj me koklja brcne’, si lahko predstavljaš smešno sliko – in takoj veš, da je zelo presenečen.”
Tisti večer je bila celotna družina za večerjo. Mama je pripravila palačinke – Tinine najljubše.
“Mama,” je rekla Tina, “te palačinke so tako dobre, da bi jih lahko pojedla sto!”
“Sto?” se je zasmejal oče. “To je veliko palačink.”
“Vem. To je bil frazem. Ne bom res pojedla sto palačink, ampak so tako dobre, da bi lahko.”
Mama se je nasmehnila: “Razumem. Hvala za kompliment.”
Potem je Tina hotela poskusiti uporabiti nov frazem, ki ga je slišala ta dan. Čakala je na pravi trenutek. In ta je prišel, ko je mama prinesla sladico – čokoladno torto, za katero je Tina mislila, da jo mama pripravlja za naslednji teden.
Tina je pogledala torto. Oči so ji se razširile: “Torta! Naj me koklja brcne!”
Vsi so jo pogledali. Potem pa se je oče začel smejati. Mama tudi. Celo mlajši brat se je zasmejal, čeprav ni razumel zakaj.
“Kaj?” je vprašala Tina. “Ali sem to narobe uporabila?”
“Ne, ne!” je rekel oče med smehom. “Uporabila si popolnoma prav. Samo … zveni tako nenavadno, ko ti to rečeš!”
Tina se je nasmehnila. “Presenečena sem. Ne morem verjeti. Mislila sem, da je torta za naslednji teden.”
“Saj je bila,” je potrdila mama. “Vendar sem mislila – zakaj čakati? Življenje je prekratko, da bi čakali na torto.”
“Naj me koklja brcne,” je ponovil oče in se še bolj zasmejal. “Naša Tina uporablja frazeme!”
Dobro razpoloženi so jedli torto. In Tina je bila ponosna – ne samo na to, da je razumela frazem, ampak tudi na to, da ga je uporabila na pravem mestu.
Preden je zvečer šla spat, je Tina pomislila na kokoši pri babici. Majhne, okrogle, smešne kokoši. In poskusila si je še enkrat predstavljati, kako ena od njih brcne babico. Slika je bila še vedno smešna. Zdaj je Tina razumela. Frazem je smešen, zato deluje. Ker povzroči, da se zasmeješ in si zapomniš, kar je bilo rečeno.
“Naj me koklja brcne,” je zašepetala sama sebi in se zasmejala.
Od tega dne naprej je Tina vedno, ko se je zgodilo nekaj neverjetnega, rekla: “Naj me koklja brcne!” Vsakič, ko je to rekla, si je predstavljala majhno kokoš, ki poskuša brcniti. Saj so včasih najboljše stvari tiste, ki so malo smešne, malo nemogoče. Kot koklja, ki brcne.
Tvoj namig za novo zgodbo: predlagaj zanimiv frazem, pa bomo iz njega spletli zgodbico.