Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Preden se podate v njuno novo prigodo, lahko prisluhnete posnetku Pogumni krojaček – pravljici, ki se je tokrat v našem pravljičnem svetu malce zataknila.
Nande in Ula sta se vračala iz šole. Nande je hodil s povešeno glavo in brcal kamenčke na poti. Bil je ves iz sebe zaradi matematičnega testa.
“Ula, ne morem verjeti, kaj sem naredil,” je potožil. “Pri tistem dolgem računu sem vse pravilno izračunal. Rezultat je bil 93 metrov. Devet-tri! Potem pa sem v odgovor, ne vem zakaj, napisal 39. Učiteljica mi bo zagotovo črtala celo nalogo, ker sem zamenjal mesti številkama.”
Ula ga je poskušala potolažiti: “Saj poznaš našo učiteljico. Videla bo tvoj postopek in da si se samo zmedel pri prepisovanju. Pomembno je, da si znal …”
Še preden je dokončala stavek, se je med grmovjem ob poti zabliskalo. Bila je tista znana, zlato-rumena svetloba, ki je migotala kot tisoč majhnih kresničk. Nande in Ula sta se spogledala. Skrbi zaradi matematike so v hipu izpuhtele. Brez besed sta stopila v svetlobo.
Znašla sta se v majhni, sončni sobi z nizkim stropom. Skozi odprto okno je sijalo močno sonce. Na tlakovani srednjeveški ulici je stala branjevka z veliko košaro, roke je imela uprte v boke in jezno gledala skozi okno. Soba je bila malo razmetana. Povsod so ležali kosi blaga, barvni sukanci in škarje. Na naslonjalu stola je visel širok trak z napisom: SEDEM NA EN MAH.
Ob oknu je stal krojaček. V eni roki je držal dvignjen muhalnik, pred njim pa je na mizi ležal kos kruha, na tanko namazan z medom.
“Povem vam, gospa, ta vaš med je zanič!” je zavpil krojaček skozi okno. “To je navadna prevara, prodajate nekaj, kar ni vredno počenega groša.”
“Prevara?!” je zavpila branjevka. “Škrtuh ste, to je problem! Če bi namazali malo bolj na debelo, bi dišalo do konca ulice. Med je odličen, naraven, še nihče se ni pritožil!”
Nande in Ula sta stopila korak naprej. “Oprostite, v čem je problem?” je vprašala Ula.
Krojaček je užaljeno pokazal na kruh: “Problem je, da se pravljica ne more nadaljevati! Zataknilo se je! Poglejte, trak imam pripravljen, muhalnik v roki … ampak muh ni od nikoder! Sedeti bi morale tukaj, jaz bi samo enkrat zamahnil in jih sedem potolkel, na en mah bi jih potolkel, imam že pripravljen trak pa nič, čakam že celo uro in jih ni od nikoder! Seveda, med je zanič, nič ne diši, in muhe grejo raje kam drugam. Pa gospa noče priznati.”
Nande je zašepetal Uli: “Toje pravljica o krojačku, ampak v tisti pravljici je namazana marmelada. Tu nekaj ni v redu.” Ula je odgovorila: “Med ali marmelada, ali ni vseeno? Ampak brez muh ni zgodbe. Greva vprašat dr. Brskača!”
Doma sta takoj planila pred zaslon. Pa se slika ni in ni hotela izčistiti. Končno se je Dr. Brskač začel čudno prikazovati, slika je preskakovala. Ko se je končno stabiliziral, je v roki držal rumeno krpo in si brisal očala z njo..
“Ojej, otroka! Ena sama kapljica vode mi je kapnila na glavno vezje, pa se mi je cel sistem zmešal. Mislil sem, da sem v pravljici o Rdeči kapici in sem hotel volku prodati zavarovanje za zobe! No, zdaj sem spet pravi. Kaj je narobe?”
Nande je hitel pripovedovati: “Marmelada, ne, ne, med je namazan, krojaček čaka, ampak muh ni od nikoder. In pravljica se je zataknila.”
Brskač je izpod pulta potegnil debelo zelo knjigo. Na platnici je zlatimi črkami pisalo KATALOG PRAVLJIČNIH ZASTOJEV IN DRUGIH ZMEŠNJAV.
“Ahm, no poglejmo, muhe … krojaček … med … muhe … aha, tule je. Stran 387! To je finska pravljica o krojačku in v njej je na kruhu med. Problem ni med ampak pajek, seveda. Ta poskrbi, da ni nobene muhe v sobi. Pa jih bo treba preskrbeti. Katera bi bila dobra, hm. En kovač konja … ne ne, tale je prava: ta bo pomagala: Enci benci na kamenci, tu sedijo tri mladenci, eri beri muzikeri, vija vaja ven!”
In potem se je dr. Brskač obrnil in začel brskati po vezjih na svoji mizi.
Nande in Ula sta odhitela nazaj v krojačnico. “Veva, kako pravljico spet spraviti v tek. Ampak nehata se morata kregati, podajmo si roke in povejmo izštevanko, tisto, enci benci.”
Podali so si roke, branjevka je roki ponudila kar skozi okno. Ko so odločno odšteli
Enci benci na kamenci, tu sedijo tri mladenci, eri beri muzikeri, vija vaja ven…”, se je s stropa, ravno nad medom, na dolgi nitki spustil velik, precej masten pajek.
“Tišina! Tišina, pravim!” se je začel razburjati pajek. Mahal je z vsemi osmimi nogami hkrati, da je izgledal kot majhen kosmat ventilator.
“Svet je tako krivičen, da bi se še moja mreža orosila od žalosti! Vsako jutro napnem najlepšo mrežico iz srebrnih nitk, in kaj dobim v zameno? Takoj pograbite tisto svojo grobo metlo, in mi jo ometete, tako lepo mrežo, čeprav jaz tukaj opravljam javno službo! Pridno lovim te muhe, ki so za vas ljudi samo nadloga in prenašalke bolezni, zame pa so … ah, zame so odličen, sočen posladek! Namesto da bi mi gospod krojač zgradil majhen spomenik v kotu in bil hvaležen, ker ga te brenčeče zverinice ne napadajo več, ko jaz stražim to sobo, se zdaj vidva tukaj dereta in me podita, ker bi rada imela muhe nazaj? Le počemu? Da jih boste spet tolkli s tistim muhalnikom? Potem so vendar neužitne! To je noro! Jaz sem tisti, ki drži to hišo čisto, vi pa se pritožujete, ker je v njej premalo žuželk! Prav, če ste tako neučakani in če vam moja umetnost nič ne pomeni, grem drugam! Bomo videli, kdo vam bo pospravljal kote in lovil muhe, ko mene ne bo več tukaj!”
Pajek je užaljeno, a neverjetno hitro začel zvijati svojo mrežo v majhen, ličen klobčič, jo pospravil v nahrbtnik in godrnjal: “Kar spravite se na tisti med! Pa da ne bo nobena potem hodila k meni jokat, ko vas bo tisti muhalnik ‘obdelal’! Nič spoštovanja do umetnosti, nič!”
Še preden je izginil v razpoki, se je zaslišalo glasno brenčanje. Sedem debelih muh je napadlo medeni namaz na kruhu. Krojaček je zgrabil muhalnik.
Nande in Ula sta se tiho izmuznila nazaj na pot ob gozdu. “Veš,” je rekel Nande, “tisti pajek je imel prav. Ljudje smo krivični do njih. Pajki so v resnici koristni.”
“Res je,” je kimala Ula. “Sploh ne vem, zakaj se jih ljudje tako bojimo. A so pri nas sploh kakšni nevarni?”
Telefon v žepu je zavibriral in oglasil se je Dr. Brskač: “No, no, ne bosta mi spet vsega pomešala! Načeloma sta varna. Je pa res, da imamo tudi pri nas, predvsem na Primorskem, črno vdovo. Ni pogosta in se raje skrije, a je vseeno treba biti previden. Ampak tisti naš užaljeni pajek? Tisti je bil popolnoma nenevaren!”
Nande se je nasmejal. “Torej ni treba biti junak in premagati sedem pajkov na en mah?”
“Nikakor!” je odvrnil dr. Brskač. “Dovolj bo, če boš jutri učiteljici pogumno razložil tisto tvojo zamenjavo številk 93 in 39.”
Dvojčka sta veselo stekla proti domačim vratom. Pravljica je bila spet v tirnicah, njuna zgodba pa se je srečno končala pri topli večerji.
Pa še nekaj Brskačevih vprašanj:
O številkah: Se je tudi vam že kdaj zgodilo, da ste pri testu ali nalogi poznali pravilen odgovor, pa ste ga narobe zapisali ali zamenjali številki (npr. 39 namesto 93)? Kako ste se takrat počutili?
O pajkih: Ali ste vedeli, da so pajki v hiši v resnici naši pomočniki? Bi si upali pustiti pajka v kotu svoje sobe, da bi namesto vas lovil nadležne muhe in komarje?
O junakih: Krojaček se je hvalil, da je “sedem na en mah” premagal z enim udarcem. Je po vašem mnenju večje junaštvo uporabiti moč ali pa (tako kot Nande in Ula) uporabiti prijazno besedo in modrost za rešitev težave?
O pravljicah: Če bi se lahko za en dan “zataknili” v svoji najljubši pravljici, katero bi izbrali in koga bi tam srečali?