Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ula in Nande sta se vračala domov. Ula je stopala počasi, s povešeno glavo. Njen nahrbtnik se je zdel težji kot običajno.
“Pa ne bodi no tako žalostna,” jo je tolažil Nande in brcal storže na rob ceste. “Saj je bila samo igra med dvema ognjema.”
“Prva! Prva sem šla ven, Nande!” je zavzdihnila Ula. “Žoga me je zadela naravnost v nogo, še preden sem se sploh dobro ogrela.”
“Vidiš, to je pa prednost,” je Nande poskusil s svojo modrostjo. “Zdaj ti ni bilo treba več divjati sem in tja, se metati po tleh in se potiti. Dejansko si imela najdaljši počitek.”
Ula ga je postrani pogledala. “Ja, seveda. Prav uživala sem, ko sem stala za črto in opazovala, kako se vi zabavate. To je bil tak ‘užitek’, da bi ga takoj zamenjala za eno pošteno tekaško utrujenost.”
Ravno ko je hotela dodati še nekaj o tem, kako nima sreče, se je med gostimi bukvami nekaj zasvetilo. Nenavadna, modrikasta svetloba, ki ni bila podobna soncu. “Pravljica,” je zašepetala Ula. Stekla sta v gozd in skozi snop svetlobe.
Znašla sta se sredi širne travnate planjave in obstala odprtih ust. Prizor je bil milo rečeno čuden.
Tam je stal mogočen mož z dolgimi nogami – Hitronogi. A namesto da bi tekel, je nepremično stal, bil je videti precej zmeden. Iz njegovih stopal so v zemljo pognale debele, rjave korenine, ki so ga trdno držale na mestu. Zraven njega je na tleh sedela kraljična Szeike, vsa nesrečna in jezna, njena svilena obleka pa je bila zaprašena.
Nekaj korakov stran je stal Puščičar. Njegov lok je ležal v travi, sam pa si je z roko vztrajno mel desno oko in stokal.
“Kaj se dogaja?” je vprašala Ula.
“Zgodba se je ustavila!” je jezno vzkliknila Szeike. “Tako se ne more nadaljevati! Jaz bi morala zmagati v teku, da se mi ne bi bilo treba poročiti z Janosom, čeprav bi se pravzaprav rada, a zdaj vse stoji!”
“Problem je v prstanu,” je hripavo zavpil Hitronogi. “Kraljična mi je podtaknila prstan, ki mi je pognal korenine v tla! Puščičar bi moral s puščico zbiti kamen s prstana, da bi se osvobodil, ampak poglejte ga – ne more niti gledati, kaj šele meriti!”
“Trepalnica!” je stokal Puščičar. “Padla mi je v oko! Peče me, kot bi imel v glavi gorečo puščico!”
Ula in Nande sta vedela, da je to delo za strokovnjaka. Stekla sta domov, prižgala računalnik in poklicala dr. Brskača.
Zaslon je zamigetal, se nekajkrat zatresel in prikazal se je Brskač, ves rdeč v obraz. V rokah je imel škarjice in si je ravno strigel svoje košate brke.
“Presnete dlake!” je pihal in mahal z rokami. “Vsepovsod padajo! Če mi ena pade v procesor, bo ves internet začel govoriti z mojim glasom!” Pihal je v tipkovnico, da so koščki dlak leteli na vse strani. “No, kaj je? Hitro povejta, nimam dosti časa!”
“Ne veva, katera pravljica je to, ampak problem je jasen,” je rekla Ula. Nande pa je nadaljeval. “Puščičarju je padla trepalnica v oko, kraljična Szeike je pa strašno jezna. Čeprav pravi, da bi se prav rada poročila z Janosom, vendar je zmaga v teku vprašanje časti.”
Brskač se je pomiril, si popravil očala. “No, pa poglejmo.” Ozrl se je na polico za seboj, s prstom brskal po hrbtih knjig in izbral oranžno, še kar tanko knjigo z naslovom Transilvanski zapleti in začarani vozli. Nande je zavil z očmi. Zdaj se je že navadil, da ima Brskač na zalogi neskončno število knjig za vsako priložnost
“Tako je,” je mrmral, medtem ko je listal. “Kraljična Szeike in Janos. Zgodba pravi, da nihče ne more prehiteti Szeike in Janos je poslal svojega prijatelja Hitronogega, da jo premaga v teku in bi se potem lahko poročil z njo. Szeike pa je goljufala! Dala je Hitronogemu prstan s koreninami. Edina rešitev je Puščičar, ampak če ta ne vidi … no, potem bo Hitronogi tam ostal za okras. In pravljica se ne more nadaljevati.”
“Kako mu lahko pomagava?” je vprašal Nande.
“Postopek za odstranitev trepalnice pri pravljičnih bitjih je zapleten,” je rekel Brskač. “Morate si podati roke v krog in povedati staro izštevanko, tisto o punčki in ribicah. Potem bo prišla vračka, ona pozna zdravilo. Tako, zdaj pa moram počistiti to tipkovnico. Kar pohitita, z očmi se ni za hecat!”
Otroka sta stekla nazaj v gozd. Ula je razložila načrt. Postavili so se ob Hitronogega, saj se ta ni mogle premikati, se prijeli za roke in začeli recitirati:
“Punčka v vodo je skočila, kol’ko ribic je splašila, ena, dve, tri, pa povej število ti!”
V tistem se je iz debla stare bukve skotalila stara vračka. Bila je vsa skuštrana in vidno nejevoljna. “Kdo me budi?! Pa ravno o mastnih gosenicah sem sanjala!” je godrnjala. “Ah, oko? Trepalnica? Poslušajte dobro, ker bom povedala samo enkrat. Če boste Puščičarju oko uničili, nikoli ne bo zadel tistega kamenčka v prstanu!”
Vračka je iz žepa potegnila zmečkan zvitek in začela brati:
“Prvič: Nikoli ne drgnite ali manite očesa! S tem trepalnico samo potisnete globlje v roženico, kar je tako, kot bi s plugom rili po občutljivem polju.
Drugič: Puščičar, mežikaj! Mežikaj hitro in vztrajno. Solze so naravno izpiralo, ki ga je ustvarila narava.
Tretjič: Če ne gre, uporabi mlačno vodo ali fiziološko raztopino. Oko drži odprto pod rahlim curkom vsaj deset minut.
Četrtič: če je trepalnica še vedno trmasta, uporabi trik z veko: Povleci zgornjo veko čez spodnjo. Gledati moraš navzdol, nekdo drug pa naj ti nežno obrne veko navzven. Trepalnica bo sama zdrsnila ven.”
Vračka je še zažugala s prstom: “Če pa začne močno boleti ali postane vid zamegljen, takoj k zdravniku! In nikar ne špikajte po očesu s pincetami ali iglami, razen če želite ostati brez očesa!” Potem je spravila zvitek v žep in se skobacala nazaj v bukev.
Ula je prevzela vlogo medicinske sestre. Puščičarju je pomagala tako, da je previdno izvedla trik z veko.
“Glej navzdol, Puščičar,” je rekla mirno. Nežno je povlekla veko in – puf! – majhna črna trepalnica je ostala na njenem prstu.
Puščičar je odprl oko, zamižal, se nasmehnil in takoj zgrabil lok. Švist! Puščica je preletela jaso in zadela kamen na Hitronogovem prstanu. Korenine so v trenutku ovenele in se spremenile v prah.
“Hvala!” je vzkliknil Hitronogi in se pognal v dir tako hitro, da je veter princeski skoraj odpihnil krono z glave.
“Hej! Počakaj!” je zavpila Szeike, a se je vseeno nasmehnila. “No, vsaj zgodba se nadaljuje! In zagotovo se bova z Jasonom poročila!” Stekla je za njim, vsa srečna, da spet tekmuje.
Ula in Nande sta hodila proti domu. Ula ni bila več žalostna.
“Veš, Nande,” je rekla, “mogoče je res bedno, če greš prvi ven pri igri. Ampak če bi jaz še vedno tekala tam v telovadnici, Puščičar ne bi nikoli več videl na desno oko.”
“Res je,” je prikimal Nande. “Oko je neverjetno občutljivo. Si videla, kako hitro se lahko poškoduje roženica? To je tisti prozorni del, ki je kot najbolj fino okno. Če ga opraskaš, je tako, kot bi imela umazano steklo na očalih, ki se ga ne da obrisati.”
“In ljudje si vedno manemo oči, ko nas kaj srbi. To je najslabše!” je rekla Ula. “Prenašamo bakterije s prstov naravnost v oko. Naslednjič, ko me bo kaj srbelo, bom raje samo mežikala kot tisti Puščičar.”
Doma sta še enkrat poklicala Brskača, da bi se mu zahvalila, a na zaslonu je bila videti samo prazna soba. Na mizi pa je ležal listek: “Šel sem na štrudelj. Ne motite me!”
Otroka sta se zasmejala in odšla pisat nalogo – o očeh in kraljičnah.
Nauk za oči:
Če vam v oko pade tujek, ostanite mirni. Ne drgnite očesa, saj lahko poškodujete roženico. Poskusite z mežikanjem ali nežnim izpiranjem. Če tujek ne gre ven, poiščite pomoč odrasle osebe ali zdravnika. Vaše oči so dragoceno okno v svet – pazite nanje!
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.