Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
V jeziku imamo posebne besedne zveze, ki jih ne moremo razumeti dobesedno.
Tem rečemo frazemi — kot majhne skrivnosti, ki jih jezik skriva v žepu.
Ko jih razvozlamo, odkrijemo, da nosijo zgodbo, modrost ali pa samo dobro šalo.
Poglejmo, kaj nam pripoveduje naslednji frazem.
Bil je čisto navaden petek tik pred večerjo. Angela, petošolka in prvček Bor, sta sedela za veliko kuhinjsko mizo in pisala domačo nalogo. Oči je na drugem koncu mize prebiral neke pomembne dokumente in gubal čelo, mami pa je ob štedilniku mešala dišečo bučno juho.
Vse je bilo mirno, dokler si mami ni obrisala rok in rekla: »No, miza je skoraj pripravljena. Oči, bi prosim pospravil te papirje, da lahko postavim skledo na mizo?«
Oči je globoko zavzdihnil, ne da bi dvignil pogled. »Samo trenutek. Moram preveriti še tole tretjo točko v pogodbi. Piše, da je rok ‘v osmih dneh’, ampak ne piše, ali so to delovni dnevi ali tudi vikendi. Če so všteti vikendi, smo v zamudi, če pa niso, imamo še čas. Moram poklicati notarja in vprašati, kako je s prazniki, in če …«
Mami je zavila z očmi in dvignila veliko, staro lončeno skledo, polno tople juhe. »Oči, daj no. Vsi smo lačni, juha se ohlaja, ti pa spet iščeš tri noge pri skledi!«
V kuhinji je zavladala tišina. Oči je končno odložil pisalo, Angela in Bor pa sta se spogledala.
Bor je počasi odložil svinčnik. Pogledal je mami, ki je v rokah držala tisto veliko rjavo skledo. Bila je okrogla, z debelim dnom. Nobenih nog ni imela. Zamislil se je.
Papirji na mizi so izginili. Namesto njih si je predstavljal to isto skledo, polno juhe, ki pa ni mirno ležala na pultu. Ne! Pod debelim dnom so nenadoma pognale tri tanke, krive, lesene noge, podobne vejam starega hrasta.
Skleda je v Borovi domišljiji oživela. Na sprednjem delu sta se ji prikazali dve majhni, prestrašeni očesi. Namesto da bi stala na miru, je skleda začela skakljati po kuhinjskem pultu. Klop-klop-klop! so doneli njeni leseni podplati.
Ker je imela samo tri noge, je bila strašno nerodna. Vsakič, ko je poskočila, se je nagnila na stran in vroča bučna juha je brizgnila čez rob.
»Joj, pazi! Stop!« je v mislih zavpil Bor, ko je videl, kako se skleda opoteka proti robu pulta. Klop! Ena noga se je spotaknila ob solnico. Klop-klop! Skleda se je divje zazibala, se nagnila nazaj, noge so ji ušle v zrak in … TRESK!
Zaslišal je glasen zvok, a to ni bila skleda v njegovi glavi. To je bila mami, ki je polno skledo (brez nog!) končno varno postavila na sredino mize.
»Bor, kod pa pohajkuješ?« se je nasmehnila Angela. »Tvoj svinčnik miruje že celo minuto.«
Bor si je pomel oči, da je pregnal podobo skakljajoče sklede. »Mami,« je vprašal in s prstom pokazal na mirujočo posodo, »kaj pomeni, da oči išče tri noge pri skledi? Saj sklede nimajo nog. In če bi jih naša imela tri, bi se zvrnila in polila vso juho!«
Oči se je zasmejal, mami pa jim je začela deliti juho. »Imaš popolnoma prav, Bor. Iskanje treh nog pri skledi je najbolj nesmiselno opravilo na svetu,« je razložila.
»Veste, otroka, to je tisti sočni izrek, ki diši po starih kmečkih izbah in modrosti naših prababic. To je tako, kot če bi se ti odločil, da boš zgradil najvišji stolp iz kock, ko pa bi bil končan in čudovit, bi namesto veselja začel jokati, ker ena kocka čisto na dnu ni tiste prave zelene barve, ki si si jo zamislil. Stolp stoji, ponosen je in trden, ti pa iščeš ‘tri noge pri skledi’ – torej tisto majhno napako, ki sploh ni pomembna, in si zaradi nje pokvariš vse veselje. Kajti iskanje nog pri nečem, kar nog nima, je vrhunec nesmisla. Če pa nekdo išče točno tri noge, pomeni, da si je v glavi izmislil popolnoma nesmiseln pogoj, samo da bi lahko kompliciral.
Oči je prej iskal težave tam, kjer jih ni bilo. Juha je bila kuhana, vsi smo bili lačni, on pa se je spotikal ob nepomembno malenkost v pogodbi in tako zaviral nas vse. Namesto da bi užival v vsebini – torej v topli juhi in našem skupnem času – se je ukvarjal z obliko, in to na popolnoma napačen, nepotreben način.«
Oči je dodal: “To lahko rečemo takrat, ko se nekdone ukvarja z vsebino (kaj je v skledi), ampak z njeno obliko in to na popolnoma napačen način. To je tista vrsta sitnosti, ko nekdo zavira celo skupino, ker se spotakne ob vejico v besedilu, medtem ko hiša gori.”
»Kot če bi babi spekla najboljšo potico na svetu,« je dodala Angela »ti pa bi namesto da bi ugriznil vanjo, začel spraševati, zakaj krožnik nima petih nog in ali je morda miza za pol milimetra postrani. To je iskanje treh nog pri skledi – ko pozabiš uživati v potici, ker te moti nekaj, kar sploh ne obstaja ali je nepomembno!«
Bor je pogledal v svojo skledico z juho. Bila je stabilna, topla in dišeča. Nobenih nog. Nobenega kompliciranja. Samo okusna juha. Nasmehnil se je, zgrabil žlico in se odločil, da ne bo več iskal napak tam, kjer jih ni.
- O domišljiji: Če bi skleda res imela tri noge in bi oživela, kam misliš, da bi odskakljala? Bi šla na izlet v gozd ali bi raje plesala po kuhinjski mizi?
- O “tečnobah”: Se ti je že kdaj zgodilo, da je bil nekdo v tvoji bližini tako pikolovski (torej, da je iskal napake), da ste se vsi nehali zabavati? Kako si se takrat počutil?
- O modrosti: Mami je rekla, da ta frazem “diši po starih izbah”. Zakaj misliš, da so si ljudje včasih izmišljevali take smešne reke, namesto da bi preprosto rekli: “Ne kompliciraj!”?
- O tvojem “stolpu”: Se spomniš trenutka, ko si bil na nekaj zelo ponosen, pa si nato skoraj vse pokvaril, ker si se obregnil ob neko čisto majhno malenkost? Kaj bi si takrat svetoval, če bi poznal to zgodbo o skledi?
Tvoj namig za novo zgodbo: predlagaj zanimiv frazem, pa bomo iz njega spletli zgodbico.