Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ula in Nande sta se vračala iz šole domov. Pod nogami jima je šumelo listje, Nande pa se je že četrtič ustavil in brskal po svoji šolski torbi.
“Pa saj to ni mogoče!” je nergal in metal zvezke na kup. “Bil sem stoodstotno prepričan, da sem jo zjutraj dal v torbo! Knjigo bi moral vrniti v knjižnico, pa je ni v torbi!”
Ula si je z resnim obrazom popravila očala in vzdihnila. “Nande, saj si videl, da smo v razredu vsi pomagali iskati. Tisti fantje so se že norčevali, da ti jo je nekdo nalašč skril ali pa da so jo odnesli škratje. Pusti zdaj, jutri jo boš vrnil. Saj ni konec sveta.”
“Upam,” je zamrmral Nande in stlačil zvezke nazaj. Ravno ko sta hotela nadaljevati pot, se je nad cesto, globoko v notranjosti gozda, močno zabliskalo. Zlatorumena svetloba je presekala sence med drevesi.
“Oho, spet se nekaj dogaja,” je rekla Ula. Brez obotavljanja sta stekla med drevesa in stopila naravnost skozi svetlobo.
Znašla sta se sredi skupine Japoncev v tradicionalnih oblačilih, ki so bili vsi po vrsti izjemno vznemirjeni. Na tleh je ležal moški, dva sta ga držala za roke, dva za noge, zraven pa sta stala dva fanta z rdečimi lici in se nekaj prestrašeno opravičevala.
Tisti na tleh se je krčevito zvijal in vpil: “Pa saj vam pravim, da nisem lisica! To sem jaz, Kongoin! Človek sem, ne pa zverina!”
“Utihni, Kongoin!” ga je nahrulil eden od tistih, ki so ga držali. “Utihni, da rešimo to zadevo, preden se nam spet izmuzneš!”
Ula in Nande sta previdno stopila bližje. “Oprostite, kaj se dogaja?” je vprašal Nande.
Najstarejši med njimi, mož z dolgo sivo brado, se je obrnil k njima. “Ah, otroka! Ti nesrečni pravljici ni videti konca. Ta dva fanta tamle smo poslali po vrv, da bi Kongoina trdno zvezali in mu pod nosom zakadili s pekočim dimom, tako bi iz njega izgnali lisičjega duha! Pa sta ta dva nespretnjakoviča preiskala celo vas in prišla nazaj praznih rok. Nikjer nista našla niti koščka vrvi! Zdaj pa pravljica stoji, ne more se nadaljevati …”
Kongoin je s tal jezno pripomnil: “In tla so vlažna, prepih je tukaj na tleh in od vsega tega blata me že pošteno vse srbi!”
Ula je pogledala Nandeta. “Nande, tole je popoln zastoj. Čas je za najinega dr. Brskača!”
Obrnila sta se, stekla nazaj skozi svetlobo, planila v sobo in prižgala računalnik. Na zaslonu se je v tistem trenutku prikazal dr. Brskač. A poglej ga, no! Na glavi je imel svetlo modro kopalno kapo z rdečimi rožicami, na rami pa ogromno brisačo.
“O, živijo, ekipa!” je vzkliknil Brskač in si popravljal kapo, ki mu je lezla čez oči. “Lepo, da sta se oglasila, ampak dajta, hitro povejta, kaj vama leži na srcu. Ravnokar se odpravljam na bazen, voda se greje, rešilni jopič imam že pripravljen!”
“Doktor, doktor, japonska pravljica stoji!” ga je prekinil Nande. “Nekega Kongoina imajo na tleh, mislijo, da je lisica, pa nimajo vrvi, da bi ga zvezali!”
“Japonska? Lisica?” se je zamislil Brskač. Odložil je brisačo in začel hitro tipkati po svoji tipkovnici. “Čakaj, čakaj … Nekaj imam v svojem arhivu. Poglejmo …” Izza ekrana je po krajšem brskanju potegnil čudovito zlatorumeno knjigo z naslovom: “Modrosti z dežele vzhajajočega sonca in kako prepoznati prebrisano repato tatico”.
Listal je med stranmi in zmagoslavno vzkliknil: “Tukaj je! Japonska pravljica Kako se je lisica maščevala. Fantje so prepričani, da je Kongoin v resnici preoblikovana lisica, ki jim je ušla, zato mu ne verjamejo, da je človek. In ker ni vrvi, je zgodba obstala. Vem, kaj morata storiti! Stopiti morate v krog in glasno povedati tisto staro izštevanko o živalcah. To bo priklicalo pravega mojstra. Zdaj pa šibajta, če ne mi bo avtobus za bazen ušel!” je še zavpil Brskač, preden se je zaslon zatemnil.
Ula in Nande sta stekla nazaj na japonsko jaso. “Vsi v krog, hitro!” je zaprosila Ula.
Malce nerodno je bilo s Kongoinom, ki je moral še naprej ležati na tleh, a so se nekako posrečeno razporedili okoli njega in ga prijeli za roke. Skupaj so na ves glas zrecitirali izštevanko:
Dve pšenički, dve potički,
dva kapuna, mlada kljuna
in dve rački žlobudrački,
na zapečku štirje mački,
a med njimi siva miš,
vija vaja, ti loviš!
V tistem trenutku je močno zagrmelo, nebo se je zabliskalo in sredi jase se je prikazal nenavaden možakar. Bil je izjemno lepo oblečen v dragocen svileni kimono, okoli pasu pa je imel navitih na desetine različnih vrvi. Ko jih je zagledal, se je jezno prestopil z noge na nogo, rdeč v obraz, in divje sesljal:
“Pa kaj se greste, ali se je mačka strgala z verige, vi podeželski nespretnnjkoviči?! Priklicali ste me ravno zdaj, ko sem na dvoru pripravljal najtanjše, svilene vrvi za obešanje lampijončkov ob rojstnem dnevu našega presvetlega cesarja! Kako nimate niti pikice spoštovanja do visoke dvorne službe! Presvetli cesar je sam od nervoze siten kot sto škorpijonov, ker ne ve, kakšna darila ga čakajo in kdo iz tujega sveta bo prišel na praznovanje, jaz moram imeti tisoč vrvi v rokah, vi me pa sem vlečete v to blato zaradi neke navadne, bedaste podeželske vrvi za vezanje nekega revšeta!”
Možakar je besno pihnil skozi nos, nejevoljno prijel eno izmed vrvi okoli svojega pasu in jo sunkovito odvil. Bila je precej razcufana, umazana od saj in ni bila videti preveč uporabna.
“Tale scufana vrv bo čisto dobra za vašo kmečko dramo! Pa srečo imate, da vam ne zaračunam dvornega davka za motenje cesarjevega vrvarja! Pa nikoli več me ne kličite!” je še sesljaje naložil. Vrgel jim je vrv naravnost na Kongoina in v hipu z glasnim pokom izginil v oblaku dima.
Štirje vaščani so takoj znova planili nad nesrečnega Kongoina in ga začeli vezati. Kongoin je, medtem ko so ga zavezovali, uspel samo še olajšano vzklikniti: “No, končno! Zdaj se bo pa res hitro izkazalo, da nisem nobena lisica, ampak navaden človek!”
Njegov glas je odmeval že v daljavi, saj sta se Ula in Nande z nasmehom na obrazu že vračala nazaj proti svojemu domu. Bila sta zadovoljna, saj sta uspešno rešila še eno zataknjeno pravljico.
Dr. Brskačev kviz: Kdo je tu sploh lisica?
Ali si vedel/a?
V japonskih pravljicah so lisice (imenovane Kitsune) čarobna bitja. Verjeli so, da so izjemno pametne, da imajo več repov in se lahko spremenijo v čudovite ljudi, da se malce ponorčujejo iz preprostih vaščanov. Zato so bili ljudje včasih tako sumničavi!
Nauk zgodbe:
Čeprav se zdi, da zgodba nima pravega nauka, nam pove nekaj zelo pomembnega: Kdor preveč sumničavo išče krivca povsod okoli sebe (tako kot vaščani, ki so v vsakem človeku videli lisico), na koncu porabi preveč časa in vrvi za napačne stvari.
Kviz:
Nande je na začetku zgodbe povsod iskal svojo izgubljeno knjigo. Kje misliš, da jo je v resnici pozabil?
A) V tisti skriti zlatorumeni knjigi dr. Brskača na Japonskem.
B) Doma na mizi, ker je zjutraj namesto knjige v torbo raztreseno pospravil
C) Lisica jo je odnesla, da bi se naučila brati slovensko.
(Pravilen odgovor je seveda B! Saj poznamo tista jutra, ko se nam mudi, kajne?)
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.