Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
DRRRIIN! DRRRIIN!
” Dober večer, tukaj B&B agencija, babi pri telefonu. Katero ime vas zanima danes?”
“Pozdravljeni, Jernej tukaj, Slišal sem, da je v bližini Vipave vinogradno območje Pasji rep. Mi lahko poveste, kako je dobilo to ime?”
“Pasji rep, pravite, seveda, seveda, Dr. Brskač je že na terenu … Halo, dr. Brskač, se slišimo?”
“Halo, halo! Slišimo se, slišimo. Dr. Brskač tukaj, javljam se v živo s sončnih teras, kjer burja ravno prav kuštra lase, pod nogami pa škrablja vipavski lapor! Babi, Jernej, vidim vaju, slišim vaju in v nahrbtniku imam že polno zgodb!”
Jernej, tvoje vprašanje me je pripeljalo na enega najbolj posebnih koščkov slovenske zemlje. Če bi stal tukaj ob meni, bi videl griče, ki so videti kot ogromne, s kamnom podložene stopnice. To so znamenite terase Pasjega repa, ki ležijo nad vasico Orehovica pri Vipavi.
Tukajšnje vinogradništvo ni le delo, ampak prava umetnost preživetja. Predstavljaj si: zemlja je tukaj tanka, pod njo pa je trd lapor. Trta mora pognati korenine globoko v skalo, da najde vodo in hrano. In prav zaradi tega boja je tukajšnje grozdje tako posebno. Že pred več kot 300 leti je slavni Janez Vajkard Valvasor v svoji knjigi zapisal, da Pasji rep daje “prav dobro vino”. No, Valvasor je bil skromen – Pasji rep je bil takrat uvrščen na prvo mesto med vsemi vinogradi v naših krajih! Njegovo vino je bilo v tistih časih dražje od terana in rebule, pili pa so ga na najpomembnejših dvorih.
A zakaj bi se nekdo sploh trudil na tako strmih hribih? Odgovor se skriva v tvojem imenu, Jernej, oziroma v tistem starem Jerneju iz legende, ki so mi jo pravkar zašepetale stare trte …
Davno, davno tega, ko so bili vipavski griči še povsem goli in sivi, je v dolini pod njimi živel starček, ki mu je bilo ime Jernej. Bil je vinogradnik z dušo in telesom, a v tistih sušnih časih ni imel zasajene niti ene same trte. Imel je le eno sadiko, ki se je ni upal vsaditi. Vsak večer je sedel pred svojo kočo, gledal v tiste puste hribe in tiho vzdihoval, saj si je želel, da bi dolina enkrat zadišala po sladkem moštu.
Nekega jutra, ko je bila megla še nizko nad tlemi, se je pred njegovo bajto ustavil nenavaden popotnik. Bil je visok, nosil je dolg plašč, ki je bil ves pokrit s posušenimi lističi trte in drobnimi grozdnimi jagodami, na glavi pa je imel klobuk, iz katerega so štrlele tri vranje peruti.
“Dober dan, starček Jernej! Vidim, da si žalosten,” je rekel tujec z globokim glasom.
“Ah,” je odvrnil Jernej, “rad bi zasadil vinograd, da bi moji vnuki poznali okus grozdja, a ne vem, kje. Ti griči so prestrmi, burja tukaj vse podre, zemlja pa je tako trda, da se motika zlomi.”
Popotnik se je le skrivnostno nasmehnil. Zažvižgal je in pritekel je lep, svetlorjav pes in veselo povohal Jernejevo roko. Bil je navaden kosmat, rjav pes a z nenavadno dolgim in košatim repom, dlaka se je svetila v soncu.
“To je Zlatorep,” je rekel tujec. “Sledi mu. Kjer se bo ustavil in se trikrat zavrtel za lastnim repom – tam zasadi svojo prvo trto. Tam bo zemlja najbolj hvaležna.”
Jernej je začudenhotel nekaj vprašati, a popotnik je že izginil v megli. Starčku ni preostalo drugega, kot da se z Zlatorepom odpravi v gričevje. Pes je veselo zalajal in stekel v hrib. Tekal je sem in tja, vohal stare skale in skakal čez robidovje. Jernej mu je s težavo sledil. Potem se je pes ustavil na sončnem pobočju, obrnjenim proti Vipavi. Tam se je Zlatorep trikrat bliskovito zavrtel okoli svoje osi in zalajal. Nato se je ulegel v travo, še malo pomahal z repom in zaspal, zadovoljen kot mačka na peči.
Jernej je svojo edino sadiko zakopal točno tam, kjer je pes ležal. In zgodil se je čudež! Že naslednjo pomlad je iz tiste skromne sadike pognal tako močan in bujen poganjek, da so njegove zelene liste videli celo ljudje na hribih nad Ajdovščino. Grozdje, ki je zraslo tisto leto, je bilo zlato in težko, vino pa … pravijo, da je dišalo po soncu, cvetju in svobodi.
Ko so sosedje prišli spraševat, kako mu je uspelo na tisti pusti zemlji pridelati tak zaklad, je Jernej samo pokazal na svojega psa, ki je še vedno veselo mahal z repom med vrstami trt.
“Vprašajte njega,” je rekel z nasmehom.
Od tistega dne naprej so temu pobočju rekli Pasji rep. Ime se je prijelo tako trdno, da ga niso mogli odlepiti niti najmočnejši sunki vipavske burje. In veš kaj, Jernej? Domačini pravijo, da Zlatorep še dandanes včasih spi nekje med trtami. Kadar je sonce najmočnejše in veter za trenutek utihne, lahko slišimo psa smrčati v senci – in takrat vsi vedo, da bo letina tisto leto prav posebna.
A zgodba se tukaj ne konča. Na Pasjem repu raste nekaj, česar ne najdeš nikjer drugje na svetu tako pristnega – to je vinska trta ki se imenuje zelèn. To je naša, avtohtona slovenska sorta. Ime je dobila po svoji značilni smaragdno zeleni barvi listov in grozdja.
Nekoč je bila ta sorta skoraj pozabljena. Ljudje so začeli saditi druge vrste grozdja, ki rastejo hitreje in lažje. Toda na Pasjem repu so vinarji pokazali tisto pravo vipavsko trmo. Rekli so: “Zelèn sodi sem!” In so ga ohranili. Danes je zelèn simbol Vipavske doline – vino je sveže, diši po zeliščih in bezgu, ko ga pokusiš, pa se ti zdi, kot da bi v ustih začutil košček te sončne pokrajine.
Jernej, če bi danes hodil po Pasjem repu, bi videl, da na žalost narava spet jemlje svoj davek. Veliko starih teras, kjer so nekoč peli vinogradniki, je zdaj prerasel gozd. Akacije in robide so prekrile stare kamnite zidove. A vinarji se ne dajo. Počasi, kamen za kamnom, čistijo te terase in znova sadijo trto. To je težko delo, saj na te strmine ne moreš priti z velikimi stroji – vse je treba opraviti z rokami, natanko tako, kot je to počel stari Jernej v legendi.
Tako, Jernej, zdaj poznaš skrivnost! Upam, da boš ob naslednjem obisku Vipavske doline pogledal proti tistim gričem in morda nekje v travi zagledal zlat pasji rep, ki maha v pozdrav. Babi, jaz se počasi odpravljam proti vinski kleti, da preverim, če tisti zelèn res diši tako lepo, kot pravijo! Se slišimo!”
Telefon je utihnil. Toda vsaka tišina je le premor pred novim začetkom. Komaj se je prvo jutranje sonce dotaknilo okenske police in je dišalo po sveži kavi, je tišino prekinil dobro znan zvok. Telefon je znova oživel in z njegovim zvonjenjem se je odprla nova zgodbica.
DRRRIIN! DRRRIIN!
” Dobro jutro, tukaj B&B agencija, babi pri telefonu. Katero ime vas zanima danes?”
“Pozdravljeni, Urša tukaj. Slišala sem za Kovk, tam nad Selško Soro. Eni pravijo, da je visok manj kot 1000 metrov, drugi, da je višji od 1200. Kaj je pravzaprav res, lahko kaj več poveste o tem?”
“Kovk, pravite, Kovk, južno od Selške Sore , seveda, seveda, naš poročevalec, Dr. Brskač je že na terenu … Halo, dr. Brskač, se slišimo?”
Poznaš zanimivo krajinsko ime? Zapiši ga v komentar, B&B agencija pa bo ustvarila nove zgodbice.