Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Jezik je poln drobnih presenečenj, ki jih odkrijemo šele, ko se vprašamo: “Kaj pa to v resnici pomeni?” Frazemi so prav takšna presenečenja — majhne skrivnosti, ki čakajo, da jih razvozlamo. Zato danes odprimo naslednjo in poglejmo, kaj skriva.
Bil je turoben torkov popoldan. Zunaj je drobno pršil dež, v dnevni sobi pa je bilo toplo in dišalo je po sveže skuhani kavi. Oče je na kavču prelistaval novice na tablici, Maja in Luka pa sta na veliki preprogi sestavljala zapleteno železniško progo. Luka, ki je bil mlajši, je ravno poskušal pravilno obrniti kretnico, ko so se vhodna vrata glasno zaloputnila.
V dnevno sobo je pridrvela mama. Že po njenem koraku in načinu, kako je odložila torbico na mizo, je bilo jasno, da je za njo grozen dan. Njena lica so bila rdeča, oči pa polne jeze in razočaranja.
“Si lahko predstavljaš?!” je planila proti očetu, še preden si je sploh slekla plašč. “Pa saj to ni mogoče! Karmen, ki naj bi bila moja sodelavka, me je danes v pisarni tako brez sramu pustila na cedilu, da preprosto ne morem verjeti!”
Oče je odložil tablico in jo zaskrbljeno pogledal. “Karmen? Tista, ki si ji prejšnji teden pomagala še daleč v večer, da je sploh pravočasno oddala mesečno poročilo?”
“Točno ta!” je zavzdihnila mama in se sesedla na stol. “Danes zjutraj se nam je v sistemu sesulo celotno naročilo za ključno stranko. In rok se je iztekel ob treh popoldne. Ko sem jo prosila, če mi lahko priskoči na pomoč le za pol ure, da skupaj preveriva številke, si je preprosto nadela plašč, pogledala na uro in rekla, da nima časa, ker se ji mudi na jogo. Na jogo, si predstavljaš?! Potem se je pa obrnila, mi pomahala in odšla domov. Vedno, ko ona rabi pomoč, sem prva, ki podaljša delavnik. Danes, ko je šlo zares, pa me je pustila popolnoma samo sredi tiste zmede!”
Medtem ko je mama razburjeno pripovedovala in krilila z rokami, je Luka na tleh popolnoma pozabil na svojo železnico. Lokomotiva je tiho brnela v prazno, mali Luka pa se je počasi dvignil s preproge in stopil tik do mame. Njegov obraz je bil smrtno resen. Začel si jo je ogledovati od glave do pete.
Najprej ji je pogledal roke, nato je previdno potipal njen plašč, nazadnje pa je pokukal še pod mizo, da bi videl njene čevlje.
“Luka, kaj pa počneš?” ga je zmedeno vprašala mama in za trenutek pozabila na svojo jezo.
“Mami … zakaj nisi nič mokra?” je tiho in začudeno vprašal Luka. “Pa lepljiva tudi nisi. Pa nobene omake ne vidim na tebi.”
Mama in oče sta se spogledala, popolnoma zmedena. “Kakšne omake, ljubi moj?” je vprašala mama.
Luka je globoko vdihnil, saj se je v njegovi glavi ravno v tistem trenutku odvijal pravi risani film. Predstavljal si je mamino pisarno, a namesto pisarniških stolov je sredi sobe stal ogromen, svetleč kovinski lonec. Natanko takšen, v kakršnem je oče ob nedeljah kuhal govejo juho. Na vrhu tega lonca pa je bilo nataknjeno velikansko cedilo – tisto z luknjicami, skozi katerega sta z mamo vedno odcejala kuhane makarone ali špagete.
V Lukovi domišljiji je njegova mami v svoji lepi službeni obleki sedela natanko sredi tega velikega cedila. Okoli nje so leteli listi papirja in računalniške tipke, ona pa se je krčevito držala za rob luknjičaste posode, medtem ko je skozi luknje pod njo odtekala gosta, lepljiva paradižnikova omaka. In ravno ko je mami klicala na pomoč, je njena sodelavka Karmen s športno torbo za jogo na rami veselo zakorakala skozi vrata pisarne, se obrnila, ji zunaj skozi okno nasmejana pomahala in jo pustila sedeti tam, sredi cedila in makaronov.
“Ja, rekla si, da te je sodelavka pustila na cedilu!” je mami razložil Luka s široko odprtimi očmi. “Jaz sem mislil, da so te v službi polili s kakšno juho ali pa z makaroni, ti pa še vedno sediš na tistem velikem cedilu za testenine in ne moreš dol, ker se držiš za robove!”
V dnevni sobi je za sekundo zavladala tišina, nato pa sta se oče in mama hkrati prasnila v tako glasen in iskren smeh, da se je mami takoj odvalil ves stres današnjega dne. Oče se je nasmejal do solz in potegnil Luko k sebi na kavč.
“Oh, Luka, tvoja domišljija je res nekaj posebnega,” je rekel oče in ga ljubeče pogladil po laseh. “Vidiš, mami ni sedela v pravem kuhinjskem cedilu. To, kar je rekla, je frazem — posebna besedna zveza, ki je ne bi smeli razumeti dobesedno.”
“Frazem?” je ponovil Luka in pogledal mamo, ki si je še vedno brisala solze od smeha.
“Tako je,” je prikimala mama. “Nekoč, pred davnimi časi, so ljudje opazovali, kako deluje cedilo. Ko skozenj nekaj precejaš, tisto dobro odteče naprej, tisto, kar je pregosto ali umazano, pa ostane ujeto na cedilu in ne more nikamor. Zato so si ljudje izmislili izraz, da ko te nekdo ‘pusti na cedilu’, to pomeni, da te v težkem položaju zapusti, ti ne pomaga in te pusti samega z vsemi težavami, medtem ko sam odide na varno ali domov.”
Luka je debelo pogledal. “Torej si bila v težavah, sodelavka pa ti ni hotela pomagati, čeprav si ti njej prej vedno?”
“Natančno tako,” je rekel oče. “Pustiti nekoga na cedilu pomeni pokazati sebičnost. To je tako, kot bi se ti z nekom dogovoril, da bosta skupaj zgradila največjo železniško postajo, potem pa bi tvoj prijatelj sredi dela pospravil svoje kocke in odšel domov gledat risanko, tebe pa pustil samega z vsemi razmetanimi tiri.”
Luka se je zdrznil. “Oooo, mami! Potem je pa mene prejšnji teden moj sošolec Tilen tudi pustil na cedilu!”
“Res? Kaj pa se je zgodilo?” je vprašala mama in ga začudeno poslušala.
“Dogovorjena sva bila, da bova skupaj naredila velik plakat o vesolju za šolski projekt,” je resno začel pripovedovati Luka. “Jaz sem prinesel barvice, lepilo in velike slike zvezd. Tilen pa je obljubil, da bo napisal besedilo o Marsu. Ko pa je prišla ura, da plakat sestaviva, je rekel, da se mu ne da, in je šel rajši s starejšimi fanti igrat nogomet na šolsko igrišče. Jaz sem moral sam napisati vse, čeprav sem mu prej med matematiko posodil radirko, ker je svojo izgubil!”
“No, vidiš, Luka,” je ponosno rekla mama in ga objela. “To je popoln primer. Tilen te je pustil na cedilu. Izkoristil je tvojo prijaznost, ko pa bi moral sam prispevati svoj del, se je preprosto izmuznil.”
Maja, ki je do zdaj le tiho poslušala, je dvignila glavo. “Mami, potem je pa dobro, da imamo doma pravo cedilo samo za makarone, v življenju pa moramo paziti, komu zaupamo, kajne?”
“Res je, Maja,” se je nasmehnil oče. “Najboljše pri vsem tem pa je, da zdaj vemo, kaj to pomeni. In če te kdaj kdo pusti na cedilu, veš, da moraš naslednjič dobro premisliti, če mu boš spet priskočil na pomoč.”
Družina je preostanek večera preživela v igri in smehu. Luka je pred spanjem še enkrat odšel v kuhinjo, odprl predal in si ogledal veliko mamino cedilo iz nerjavečega jekla. Pogledal je skozi drobne luknjice in se nasmehnil. “Brez skrbi, mami,” je zašepetal sam sebi, “jaz te ne bom nikoli pustil na cedilu. Če bo treba, ti bom pomagal odcediti vse makarone na tem svetu.”
💡 Razlaga frazema pod drobnogledom:
Frazem “pustiti koga na cedilu” (ali prispodoba “ostati na cedilu”) izhaja iz predstave o precejanju, kjer tisto, kar ostane na cedilu, ne gre naprej. Pomeni, da nekoga v odločilnem trenutku pustimo brez pomoči ali podpore, ko jo ta najbolj potrebuje.
🧠 Dr. Brskačev kviz za bistre glave:
Ali bi prepoznal druge frazeme, ki opisujejo, ko nas nekdo grdo prinese okoli ali zapusti?
Kateri od teh izrazov pomeni nekaj PODOBNEGA kot pustiti na cedilu?
A) Pokazati komu osla.
B) Obrniti komu hrbet.
C) Pihniti komu na dušo.
D) Kupiti mačka v žaklju.
(Pravilen odgovor je B! Obrniti komu hrbet pomeni, da mu v nesreči ali težavah ne želimo pomagati in se od njega obrnemo stran. “Pihniti na dušo” pomeni nekoga hvaliti, “kupiti mačka v žaklju” pomeni kupiti nekaj na slepo, “pokazati osla” pa se nekomu ponorčevati.)
Tvoj namig za novo zgodbo: predlagaj zanimiv frazem, pa bomo iz njega spletli zgodbico.