Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ula in Nande sta stopala po poti, pod nogami pa jima je šumelo suho listje. Nande je v roki vrtel velik, rjav krompir, ki ga je našel ob robu njive.
“Uh, naslednji teden so počitnice, kar prilegle se bodo. A ti veš, zakaj se tem počitnicam sploh reče ‘krompirjeve’?” je vprašal in si popravil težko torbo. “Saj ta teden ne jemo samo krompirja!”
Ula si je z resnim obrazom odgovorila. “Nande, včasih so bili otroci glavni pomočniki na polju. Šole so zaprli, da so vsi – od najmanjših do največjih – lahko pobirali krompir, preden pride zmrzal. Danes so nam ostale samo počitnice, krompir pa namesto nas poberejo stroji.”
Ravno ko je Nande hotel vprašati, če stroji dobijo tudi počitnice, se je v grmovju zaiskrilo. Srebrno-modra svetloba se je vila med drevesi in ju vabila. Stekla sta skoznjo.
Znašla sta se pred nizko hišo s streho, zavihano navzgor kot konice škornjev. Stene so bile iz tolčene gline, okoli pa so se razprostirala neskončna riževa polja. Na pragu je sedel star kitajski kmet in si z dolgimi rokavi brisal solze. Ob njem je stala deklica v rdeči svileni obleki, ki je jezno krilila z rokami.
Na tleh pred njima pa je ležala ogromna, bleščeča kača – pravzaprav kačon, ki je samo žalostno zvijal svoj rep.
“No, kdaj greva?!” je nergala deklica. “Grad je daleč, jaz pa že dve uri čakam s spakirano malico! Kakšen ženin si ti?”
Nande je previdno stopil bližje. “Oprostite, kaj se dogaja?”
“Grozno je!” je zajokala deklica. “Morala bi se poročiti s tem kačonom – ki je seveda zaklet kraljevič – ampak urok pravi, da me mora v svoj grad odnesti na krilih velikega viharja. Ampak poglejta nebo! Sonce sije, niti sapice ni! Brez viharja ni prevoza, brez prevoza ni poroke in urok bo ostal!”
Kačon je samo nemočno odpiral usta in šepetal: ‘Jaz sem pripravljen, ampak moja ‘letalska družba’ nima vetra v krilih.’
“Ula, tole je popoln zastoj,” je zašepetal Nande. “Greva po nasvet!”
Stekla sta nazaj skozi svetlobo, planila v sobo in prižgala računalnik. Na zaslonu se je prikazal dr. Brskač. Bil je videti neverjetno zadovoljen. S prtičkom si je brisal brke, iz zvočnikov pa je zadišalo po nečem močnem in domačem.
“Živijo, ekipa! Ravnokar sem pojedel porcijo vampov, ki so bili tako dobri, da bi jih lahko prodajal kot pogonsko gorivo za rakete! Želita recept? Česen, lovor in…”
“Doktor, doktor, kitajska pravljica stoji, ker ni viharja!” ga je prekinila Ula.
Brskač je odložil žlico in se zresnil. “Kitajska? Vihar? Čakaj…” Segel je na polico in potegnil ven debelo knjigo z naslovom: “Kitajska etnologija in kako ukrotiti zmajevo sapo”.
“Pa poglejmo … kačon … vihar … Tukaj je! Pravljica o južnokitajskem kačonu. Piše: ‘Kadar nebo molči, naj se krog sklene in pesem zazveni.’ Potrebujeta vremenarja, ampak tistega, ki ima pregled nad vsemi oblaki! In izštevanko, tisto o vremenu:
Pa bo vse v redu, bosta videla. Res nočeta recepta?” je še vpil za njima, ko sta dirjala skozi vrata.
Nande in Ula sta pritekla nazaj v pravljico. “Vsi v krog in podajmo si roke!” je zavpil Nande.
Kačon je zmeden pogledal svoje telo brez rok. Nato se je močno napihnil, izza njegove glave pa sta nenadoma zrastli dve majhni, luskasti ročici. “O, poglej ga, ima pomožne roke!” se je nasmejala Ula.
Prijeli so se v krog in izrekli izštevanko.
Veter, mraz in mrzla toča,
jutri pravijo bo moča,
sonce posijalo bo,
tebe odpihalo bo.
V tistem trenutku se je sredi riževega polja pojavil moški v moderni obleki s kravato, v rokah pa je držal tablico, ki je močno utripala. Ves nestrpen je čofotal po polju.
“Pa kaj je z vami?!” je vpil vremenar in se težko prebijal proti njim. “Čez pet minut sem v živo na televiziji! Gledalci čakajo na napoved za jutri, jaz pa stojim v blatu na Kitajskem? Moja oddaja bo v zamudi, še odpoved bom dobil!”
“Gospod vremenar, viharja ni!” je rekla Ula.
Vremenar je začel s prsti drseti po svojem zaslonu. “Ni viharja? Nemogoče, na radarju piše… čakajte… aha! Tukaj je!” je zmagoslavno zaklical.
Izza koče je nenadoma pridrvel vihar. Bil je sicer strašen, kot so viharji ponavadi, hkrati pa popolnoma zadihan. Ustavil se je pred njimi in nekaj listja se je odvrtinčilo na tla.
“Se… se opravičujem,” je komaj iztisnil iz sebe. “Zamudil sem, vem, ampak moral sem se ustaviti nad oceanom, da bi si ogledal finale prvenstva v surfanju! Sploh nisem opazil, koliko je ura!”
“No, zdaj ko si tu, pa pihaaaaaj!” je ukazal vremenar, ki je že izginjal nazaj proti svojemu TV studiu.
Vihar je zajel sapo, kačon je zgrabil svojo nevesto in v velikem vrtincu sta poletela proti gradu. Pravljica se je končno premaknila naprej.
Ko sta se Ula in Nande vračala domov, je veter še vedno rahlo pihljal.
“Vidiš, Nande,” je rekla Ula, “včasih so ljudje vreme napovedovali po naravi. Okrog15. maja, ko goduje sveta Zofija, pri nas pogosto dežuje. Ljudje so zato rekli, da se je “Zofka polulala” In če je bila Zofka polulana, je celo poletje deževalo.
Nande se je nasmejal. “Glavno, da je kačon dobil rokice in prevoz. Zdaj pa hitro domov, prej je dišalo po pečenem krompirju za večerjo!”
Ali si vedel/a?
Nekoč so bili otroci “desna roka” na kmetijah. Brez njihove pomoči bi krompir ostal v zemlji in čez zimo bi bili lačni.
Kviz:
Zakaj so se v resnici začele krompirjeve počitnice?
A) Da so otroci lahko cel dan igrali računalniške igrice.
B) Da so pomagali staršem pri jesenskih delih na polju.
C) Ker je kralj prepovedal šolo v času, ko cvetijo marjetice.
(Pravilen odgovor je B! Danes sicer krompirja ne kopljemo več, to opravijo stroji, se pa vseeno prileže malo odmora, kajne?)
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.