Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
DRRRIIN! DRRRIIN!
” Dobro jutro, tukaj B&B agencija, babi pri telefonu. Katero ime vas zanima danes?”
“Pozdravljeni, Urša tukaj, Slišala sem za Kovk, tam nad Selško Soro. Eni pravijo, da je visok manj kot 1000 metrov, drugi, da je višji od 1200 m. Kaj je pravzaprav res, lahko kaj več poveste o tem?”
“Kovk, pravite, Kovk, južno od Selške Sore, seveda, seveda, naš poročevalec, Dr. Brskač je že na terenu … Halo, dr. Brskač, se slišimo?”
“Halo, halo! Se slišimo? Tukaj Dr. Brskač, javljam se v živo s hribovitega grebena, kjer namesto vipavske burje med vejami bukev brije hladen gorenjski veter! Urša, babi, dobro vaju slišim, čeprav imam pred nosom takšno meglo, da sem si moral na očala montirati majhne brisalce!
Urša, tvoje vprašanje je zadelo naravnost v sredino geografske zmede, ob kateri bi še najboljši satelitski navigaciji pregorele varovalke. Ko človek vtipka ‘Kovk’, mu računalnik ponudi pravo zmešnjavo. Popolnoma razumem, zakaj si zmedena, saj sta v resnici dva Kovka in oba ležita južno od Selške Sore!
Poglejmo ta naš hribovski detektivski primer:
Prvi Kovk je malček – visok je le 984 metrov in se dviga tik nad vasjo Lenart nad Lušo. Če pa potujemo le nekaj kilometrov južneje, globoko v hribovje proti Žirem, pa naletimo na njegovega velikega brata, ki tudi sliši na ime Kovk in ponosno sega kar 1200 metrov visoko!
Ker nikakor nisem mogel odločiti, na katerega od obeh hribov naj splezam v tej megli, sem ubral zlato sredino. Stopil sem na pot skoraj natanko med njima. In uganita, kje stojim? Na vrhu, ki se imenuje Plastenjak! Visok je 1007 metrov in leži skoraj točno na polovici poti med obema Kovkoma. Saj pravijo, da skoraj še ni zajca ujel, haha.
In prav tukaj, na Plastenjaku, ko sem si skušal na prenosnem kuhalniku skuhati topel čaj, sem srečal skupino domačinov. Prišli so preverit, kako visoka je že trava na gorskih pašnikih in ko so me videli z Atlasom pod pazduho, so bili zelo radovedni in so me obstopili. Ponudil sem jim skodelico čaja in ata Tone, ki je imel obraz ves zguban od gorskega sonca, mi je ob toplem čaju razkril staro zgodbo o tem, kako so ti kraji sploh dobili ime …
Davno, davno tega, v časih, ko so po teh gozdovih še strašili volkovi, sta v teh hribih živela dva brata, dva velika starca. Pisala sta se Kovk. Bila sta nenavadna možaka – velika kot skale, z rokami, močnimi kot tisočletne bukve. A kljub svoji divji podobi sta bila izjemno dobra starčka. Skrbela sta za hribovske kmete, jim pozimi kidala sneg s streh in poleti branila živino pred zvermi.
Edina težava je bila, da sta se brata neprestano prepirala o vsem – o vremenu, o tem, kdaj bo kosilo, najbolj pa o tem, kdo od njiju je višji in močnejši.
“Jaz sem starejši, zato vidim dlje čez Selško dolino!” je grmel ta višji Kovk in se potegnil navzgor, da je prebil oblake.
“Kaj zato! Jaz sem nižji, pa imam zato lepši razgled na travnike in Lušo!” mu ni ostal dolžan nižji Kovk.
Njuni prepiri so bili tako glasni, da se je kamenje kotalilo v dolino. Ker nista našla miru, se je mednju naselil njun bratranec – precej bolj umirjen in trmast starček z imenom Plastenjak. Plastenjak je bil ravno pravšnji možakar: postavil se je med njiju, razširil roke in rekel: “Dovolj je! Od zdaj naprej bom jaz stal na sredi. Ti, višji Kovk, boš pazil na severno stran proti Sori, ti, nižji Kovk, boš stražil južno stran proti Žirem. Jaz pa bom pazil na vaju oba, da bo med vama mir.”
Ker pa sta bila brata še vedno malce trmasta, sta se odločila, da se ne bosta več premaknila. Stopila sta vsak na svoje mesto, njune noge so pognale korenine v zemljo, njuni hrbti pa so se spremenili v mogočne gorske vrhove. Plastenjak, ki je stal na sredini, pa se je odločil, da bo njuno bratovsko povezavo zapečatil za vedno. Iz svoje velike usnjene torbe je potegnil čarobno gorsko preprogo, narejeno iz tisočih plasti zelene trave, mahu in zdravilnih zelišč, ter jo razprostrl med obema bratoma.
“Vsa ta zemlja med vama se bo od zdaj naprej imenovala po meni – Plastenjak,” je odjeknilo po hribih. “In te bogate, plastovite gorske pašnike bomo podarili ljudem v dolini, da bodo lahko sem gnali svojo živino.”
In res, čim so se ljudje naselili pod goro, so ugotovili, da je trava na Plastenjaku najbolj sočna na vsem Gorenjskem. Pašniki so bili zgrajeni v čudovitih, mehkih plasteh, živina pa je tam dajala najbolj sladko mleko. Brata Kovk sta z višave ponosno gledala dol, Plastenjak pa je držal stražo na sredini.
Ata Tone mi je nato pokazal s palico skozi meglo: “Vidiš, popotnik, to področje in hrib se imenuje Plastenjak zaradi teh plastovitih pašnikov, ki ležijo med obema Kovkoma. In če dobro pogledaš zemljevid, boš videl, da sta gori še danes povezani s tisto staro bratovsko ljubeznijo. Ko na enem Kovku posije prvo jutranje sonce, se njegova senca čez Plastenjak iztegne vse do brata Kovka, kot bi ga hotel objeti.”
Tako, Urša! Zdaj poznaš celotno resnico. Upajmo, da te pot kmalu zanese v te kraje južno od Selške Sore.
Babi, jaz si grem hitro obut še en par volnenih nogavic, ker mi tukaj zgoraj že pošteno zmrzujejo prsti, potem pa jo mahnem navzdol proti dolini na toplo juho! Se slišimo ob naslednjem klicu!”
“Hvala, Brskač za to podrobno pojasnilo. Upam, gospa Urša, da ste zadovoljni z odgovorom. Lepo vas pozdravljam.” Odložila sem telefon, segla po skodelici, ko je znova zabrnelo.
DRRRIIN! DRRRIIN!
” Dobro jutro, tukaj B&B agencija, babi pri telefonu. Katero ime vas zanima danes?”
“Pozdravljeni, Marko tukaj, Slišal sem, da …”
Kaj je zanimalo Marka? Prisluhnite dr. Brskaču čez nekaj dni.
Poznaš zanimivo krajinsko ime? Zapiši ga v komentar, B&B agencija pa bo ustvarila nove zgodbice.