Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Frazemi so posebne besedne zveze, ki pomenijo nekaj več, kot piše na papirju.
So kot majhne skrivnosti v jeziku — če jih vzameš dobesedno, ne delujejo, če pa jih razumeš prav, odprejo čisto nov svet pomenov. Zato danes pokukajmo v enega izmed njih in odkrijmo, kaj nam pravzaprav pripoveduje.
Bilo je deževno nedeljsko popoldne. Zunaj so težke kaplje neusmiljeno tolkle po okenskem steklu, v hiši pa je bilo toplo in je dišalo po pravkar pečenem jabolčnem zavitku. Tina je sedela za veliko jedilno mizo in iz kock potrpežljivo sestavljala živalski vrt. Njen mlajši brat je na preprogi v kotu vozil traktor, mama pa je v kuhinji pristavljala za čaj.
Oče je sedel na kavču v dnevni sobi in z zaskrbljenim obrazom poslušal dedka, ki ga je poklical po telefonu. Tina je opazila, da je oče med poslušanjem stisnil ustnici v tanko črto.
“Ja, oči, razumem,” je rekel oče z globokim glasom. “To so res hude novice. In kaj bosta z mamo naredila zdaj?”
Iz telefona se je slišalo dedkovo težko vzdihovanje, nato pa so besede jasno odjeknile skozi tišino sobe: “Ne vem, sin moj. Sploh ne vem, kako naj se odločim. Vse skupaj se zdi tako brezupno. Ko mi je sosed dopoldne povedal, kaj se dogaja z najino zemljo, sem v trenutku izgubil tla pod nogami. Zdaj preprosto ne vem več, kaj je prav in kako naprej.”
Tina je pogledala očeta, ki je še naprej tiho kimal v telefon.
Izgubil tla pod nogami? je odmevalo v njeni glavi. Dedek?
V Tini domišljiji se je v istem hipu začela risati neverjetno živa in malce nenavadna slika.
Predstavljala si je dedka, ki stoji sredi svojega lepega, zelenega dvorišča v vasi, zraven kurnika, kjer vedno krmi kokoši. V rokah drži posodo s pšenico. Nenadoma mimo priteče sosed in mu zavpije tisto slabo novico. Dedek debelo pogleda, v tistem trenutku močno zašumi in trava pod njegovimi velikimi škornji preprosto … izpuhti! Zelene bilke se spremenijo v prosojno meglico, zemlja pod njimi pa se razblini. Pod dedkovimi nogami ne ostane čisto nič. Samo prazen, siv zrak.
Dedek seveda ne more več stati. Začne divje kriliti z rokami po zraku, kot bi hotel poleteti, z nogami pa dela hitre, smešne gibe, kot bi vozil nevidno kolo na mestu. Posoda s pšenico mu pade iz rok in zrna letijo na vse strani, kokoši naokoli pa začnejo prestrašeno kokodakati. Dedek se maje levo in desno, poskuša ujeti ravnotežje v zraku, obraz pa se mu raztegne v velik, prestrašen ‘O’. Pa sploh ne pade nikamor, saj pod njim ni nobene jame. Nemočno lebdi in s škornji otipava prazen prostor pod seboj.
Slika v njeni glavi je bila sicer videti neizmerno smešna, skoraj kot v tistih risankah, kjer junaki tečejo čez rob prepada in nekaj sekund stopajo po zraku, preden opazijo, da pod njimi ni ničesar. Vendar, ko je Tina znova pogledala očeta in videla, kako resno in žalostno gleda, je ugotovila, da stvar v resnici sploh ni zabavna. V očetovih očeh je bila skrb, kakršne že dolgo ni videla.
Ko se je oče končno poslovil in odložil telefon na klubsko mizico, je globoko zavzdihnil in si z dlanjo potegnil čez čelo. V sobi je zavladala težka tišina.
Tina se je naslonila nanj.
“Oči,” je zašepetala, “kako je dedek lahko izgubil tla pod nogami? A se je pri kurniku udrla zemlja? A je padel v kakšno luknjo?”
Oče jo je zmedeno pogledal, saj so bile njegove misli še vedno nekje daleč stran pri dedkovih težavah. “Kaj? Kakšna luknja, Tina?”
“Prej, ko si govoril z njim,” je vztrajala Tina in z roko pokazala na telefon. “Dedek je rekel, da je izgubil tla pod nogami, ko je izvedel novico. In da je vse brezupno. Kako so lahko tla kar izginila?”
Oče je za trenutek strmel vanjo, nato pa se je njegov zaskrbljeni in resni obraz zmehčal. V očeh se mu je zaiskrilo razumevanje in okoli ust se mu je zarisal rahel, topel nasmeh. Potegnil je Tino k sebi in jo objel okoli ramen.
“Aaa, to si slišala,” je rekel nežno. “Ne, Tina, ne skrbi. Dedkovo dvorišče je celo in zemlja se ni udrla. Dedek ni padel nikamor.”
“Ne?” Tina je postala še bolj zmedena, njena slika o lebdečem dedku v gumijastih škornjih se je začela razblinjati. “Ampak zakaj je potem to rekel?”
“To je način govorjenja,” je pojasnil oče in jo potrepljal po roki. “Temu se reče frazem. Ko nekdo reče, da je izgubil tla pod nogami, ne govori o parketu, ploščicah ali zemlji. To je opis, ki ga uporabimo takrat, ko se nam zgodi nekaj zelo slabega, težkega in nenadnega. Naenkrat smo pred odločitvijo, pa sploh ne vemo, kako se odločiti in v tistem trenutku se zdi vse čisto brezupno. Počutimo se izgubljeno, brez varne opore. In zato rečemo, da smo izgubili tla pod nogami.”
Tina je nekaj časa tiho sedela in premišljevala o očetovih besedah. Predstava o dedku, ki lebdi v zraku, je izginila. Namesto nje je zdaj videla dedka, ki sedi na svojem stolu, gleda v mizo in je zelo, zelo zaskrbljen, ker ne ve, kaj bi naredil. To je bilo veliko bolj razumljivo, čeprav še vedno žalostno.
“Torej je to takrat, ko je človek tako v skrbeh, da se mu zdi, da je vse brez pomena?” je poskusila povzeti Tina.
“Točno tako, Tina,” je pokimal oče in jo stisnil k sebi. “Frazem nam pomaga, da z eno samo izjavo opišemo tiste velike in težke občutke, ki jih je z navadnimi besedami včasih zelo težko razložiti.”
Tisti večer, ko je šla Tina spat in je mami ugasnila luč v njeni sobi, je deklica še dolgo zrla v temo. Čeprav je vedela, da so dedkova tla na dvorišču še vedno trdna, je sklenila da bo jutri dedku narisala čudovito, veliko risbo. Na njej se bosta držala za roke, pod njunimi nogami pa bo s rjavo in zeleno barvo narisala tako debela, močna in trdna tla, da dedka ne bo moglo nikoli več nič premakniti.
🧠 Brskačeva vprašanja za mlade bralce:
- O težkih trenutkih: Se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili pred kakšno res težko odločitvijo in sploh niste vedeli, kaj bi naredili, pa se vam je zdelo vse malce brezupno? Kdo vam je takrat pomagal najti pravo pot?
- O risanju z besedami: Kako bi vi na list papirja narisali človeka, ki je “izgubil tla pod nogami”? Bi pod njim narisali oblake, prazno luknjo ali morda preprogo, ki jo je nekdo na hitro spodnesel?
- O pomoči in tolažbi: Tina se je odločila, da bo dedku narisala risbico s trdnimi tlemi, da ga potolaži v njegovi skrbi. Kaj pa vi naredite, ko vidite, da je nekdo od vaših domačih (mami, oči, babica ali dedek) žalosten in v skrbeh?
- O frazemih: Izmed obeh frazemov, ki jih zdaj že dobro poznamo – naj me koklja brcne (ko smo zelo presenečeni) in izgubiti tla pod nogami (ko smo v hudi skrbi) – kateri se vam zdi bolj zanimiv za uporabo?
Tvoj namig za novo zgodbo: predlagaj zanimiv frazem, pa bomo iz njega spletli zgodbico.