Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ula in Nande sta se vračala iz šole. Nande je v rokah vrtel vrečko s knjigo v njej in radovedno pogledoval proti Uli.
“Daj no, Ula, prosim te!” je vrtal vanjo. “Saj si knjigo že prebrala. Povej mi samo, kako se zaključi to Tajno društvo PGC. Ali jim na koncu uspe zbrati vse tiste vrvice in žebljičke? In kaj naredi ravnatelj?”
Ula se je samo skrivnostno nasmehnila. “Niti po naključju ti ne povem, Nande! Anton Ingolič je to zgodbo napisal tako napeto, da bi te preprosto prikrajšala za ves užitek, če bi ti izdala konec. Ko boš bral o njihovem tajnem društvu, boš sam videl, kako zabavno je.”
Še preden je Nande utegnil znova zaprositi, pa se je med gostim grmovjem ob poti zabliskalo. Bila je tista znana, čarobna svetloba, ki je migotala kot tisoč drobnih iskric. Dvojčka sta se spogledala, skočila med veje in v hipu stopila skoznjo.
Znašla sta se v gostem, globokem gozdu, sredi katerega je stal visok, kamnit grajski stolp. A namesto romantičnega pravljičnega vzdušja je iz stolpa odmevalo glasno godrnjanje.
Na odprtem grajskem oknu je slonela mlada kraljična. V rokah je držala debelo knjigo z dragulji na platnicah, se mučila, jo vlekla narazen, nategovala in zraven jezno bentila: “Pa kaj je s to staro rečjo?! Premakni se vendar! Odpri se!”
Pod oknom, globoko v travi, je stal mladenič v čudovitih, sončno rumenih oblačilih, zraven njega pa zgrbljena stara čarovnica, ki je skrušeno širila roke: “Pa morala bi se dati odpreti, predraga kraljična … Saj je namenjena temu, da se jo lista! Nekje se mora zatikati …”
Princ v rumenih oblačilih je samo nemočno skomignil z rameni.
Ula je previdno stopila bližje: “Oprostite … kaj pa se dogaja?”
Princ v rumenem se je obrnil in vzdihnil: “Ah, nesreča, vam povem! S kraljično se imava strašno rada, a kaj, ko je zaprta visoko v tem stolpu. Do zdaj sva si lahko le na daleč pošiljala poljubčke. Potem pa se je tale prijazna čarovnica ponudila, da nama pomaga. Prinesla nama je čarobno knjigo. Če jo kraljična lista naprej, se jaz spremenim v kanarčka, poletim v njeno sobo. In ko potem polista knjigo nazaj, postanem spet princ in se lahko končno poljubljava zares!”
“To se sliši super,” je rekel Nande. “V čem je torej trik?”
“Trik je v tem, da se ta presneta težka bukla sploh ne da odpreti!” je z okna jezno zavpila kraljična in s pestjo udarila po platnici. “Listi so zlepljeni ali pa je začarana! Brez listanja moj princ ostaja na tleh, jaz pa sama v stolpu!”
Ula je pomežiknila Nandetu: “Vem, da je to ena izmed italijanskih pravljic, ampak s trmo ne bomo odprli knjige. Greva vprašat dr. Brskača!”
Doma sta takoj stekla pred računalnik in ga vključila. Zaslon je nekajkrat utripnil, slika pa se je še kar naprej meglila in preskakovala. Ko se je končno izčistila, sta zagledala dr. Brskača.
A nekaj je bilo čudnega na njem. Očala so visela na enem ušesu, lasje so bili razmršeni, v eni roki je držal veliko skodelico kave, glasno zehal in si z drugo roko divje mel oči.
“Ojej, otroka …” je zastokal dr. Brskač in ponovno globoko zazehal. “Iz najslajšega spanja sta me zbudila! O, kakšne sanje so bile to … Sanjal sem o čudoviti, blesteči umetni inteligenci, ki se je hotela poročiti z mano! Ravno sva stala pred oltarjem iz računalniških čipov, pa sta me prebudila in me prikrajšala za najlepši konec!”
Nande se je nasmehnil: “Oprostite, dr. Brskač, ampak nujno je! V eni pravljici – Ula pravi, da je italijanska – je en princ v rumenem in kraljična v stolpu, ampak pravljica se je zataknila, ker se čarobna knjiga ne da odpreti!”
Dr. Brskač je takoj pozabil na poročne zvonove. Resno je pokimal, se sklonil in izpod svojega stola z obema rokama privlekel ogromno, težko zeleno rumeno knjigo. Na njej je z velikimi črkami pisalo: Zgodovina pernate romantike in italijanskih urokov.
Listal je s prstom, si popravil očala in zamrmral: “Aha … kraljična … stolp … rumena oblačila … stran 1083. Seveda! To je pravljica Princ kanarček. In za vsak problem obstaja zdravilo. Poslušajta me dobro: vrniti se morata pod stolp. Vsi skupaj – vi, princ in čarovnica – se morate postaviti v krog. Kraljična naj vas samo opazuje z okna, saj je nedosegljiva. Nato pa morate skupaj, na ves glas, zapeti tisto staro izštevanko o muci!”
Nato je zaprl svojo veliko knjigo: “Pojdita in poskusita to. Jaz pa moram nazaj preveriti, če me moja računalniška nevesta še kje čaka v sanjah …”
Ula in Nande sta bliskovito hitro odhitela nazaj skozi svetlobo in se spet znašla pod grajskim stolpom.
“Veva, kaj moramo storiti!” je že od daleč zakričal Nande. “Dr. Brskač je rekel, da moramo takoj stopiti v krog in zapeti izštevanko!”
Princ v rumenih oblačilih in stara čarovnica sta se začudeno spogledala, a ker sta bila že čisto obupana, sta takoj ubogala. Stopili so skupaj, si podali roke in oblikovali krog. Visoko z okna jih je kraljična radovedno in malce zdolgočaseno opazovala, z rokami si je podpirala brado.
Nato so vsi štirje na ves glas odločno deklamirali:
“Naša muca, muca mala,
je pa mamica postala,
štiri mucke je dobila,
na podstrešju jih je skrila,
štiri mucke, konec miši,
pa bo red in mir pri hiši!”
Ko so izrekli zadnjo besedo, se je izza bližnjega debelega hrasta zaslišalo nenavadno ropotanje. Klopot-klopot, škriiiiiiik!
Izza drevesa je prišla starejša gospa. Na nosu so ji visela velika očala, ki so ji kar naprej drsela navzdol, zato jih je z enim prstom nenehno popravljala in potiskala nazaj na nosni koren. Za seboj je vlekla težek, kovinski voziček, ki je bil do vrha napolnjen s knjigami vseh barv.
“No, pa lepo vas prosim! Kakšen nemir! Kakšno vpitje sredi belega dne!” je sitno zamrmrala gospa in jezno pogledala zbrani krog. “Jaz sem knjižničarka iz mestne bolnišnice! Moje zelo pomembno delo je, da bolnikom po sobah razvažam literaturo in jim krajšam čas. In ravno zdaj – ravno v tistem ključnem trenutku, ko sem gospodu na travmatologiji goreče razlagala najbolj napet dogodek iz knjige Kdo je razbil skodelico?, ravno ko je detektiv ravno našel skrivnostno sled pod preprogo … ravno takrat me vi s to vašo muco potegnete sem! Kaj se vendar greste?”
Ula je stopila korak naprej in se opravičujoče nasmehnila: “Oprostite, gospa knjižničarka. Nismo vas želeli zmotiti, ampak nujno potrebujemo vašo pomoč. Poglejte tam gor – kraljična ima čarobno knjigo, s katero bi se princ lahko spremenil v kanarčka in poletel k njej. Ampak knjiga se je zataknila in se sploh ne da odpreti!”
Kraljična je zgoraj na oknu glasno zavzdihnila in z očmi zavrtela proti nebu: “Ja, cela večnost bo minila, jaz pa bom še vedno ujeta v tem stolpu z zaprto buklo!”
Knjižničarka je pogledala gor, si spet popravila očala, ki so ji zdrsnila na konico nosu, in se strogo prijela za boke. “Ljubi moji pravljični junaki … ali je danes sploh še kdo pismen? Ali sploh še kdo uporablja zdravo kmečko pamet? Mlada gospodična tam zgoraj – to ni bukva, malo spoštovanja prosim, ampak knjiga. In si morda prebrala, kaj piše na tistem majhnem belem lističu, ki je prilepljen zadaj na platnici?”
Kraljična se je zmedla. “Na platnici? Ne … zakaj bi gledala zadaj, če pa hočem brati spredaj?”
“Zato, ker so tam navodila!” je zavzdihnila knjižničarka. “Obrni knjigo in preberi!”
Kraljična je hitro obrnila težko knjigo in prebrala: “Preden lahko knjigo sploh odpreš, moraš trikrat močno potrkati po skrivnostnem znamenju na sprednji platnici … To je zlata deteljica z očesom v sredini, ki je skrita v okrašenih robovih.”
“Zlata deteljica …” je zamrmrala kraljična in s prstom mrzlično iskala po prednji platnici. “Aha! Tukaj je! Skrita je med zlatimi vijugami!”
Vsi pod stolpom so zadržali dih. Kraljična je dvignila roko in odločno potrkala: Tok, tok, tok!
V tistem trenutku je iz knjige švignila čudovita, zlata svetloba in zaslišal se je nežen zvok, kot bi nekdo zaigral na harfo. Knjiga se je z mehkim zvokom odprla!
“Odprla se je! Deluje!” je zmagoslavno vzkliknila kraljična in takoj začela z veseljem listati strani naprej.
V istem hipu se je princ v rumenih oblačilih spremenil v blestečega rumenega kanarčka. Čiv-čiv! je veselo zapel, zamahnil s krili in v ravni črti poletel visoko skozi odprto okno, naravnost v objem svoje kraljične.
Stara čarovnica si je globoko in glasno oddahnila ter si z robcem obrisala potno čelo: “O, hvala nebesom … že sem mislila, da bom morala napisati novo čarovnijo.”
Knjižničarka pa je samo zamrmrala nekaj o tem, kako imajo ljudje dandanes slabo bralno kulturo in kako nihče več ne bere navodil, nato pa zgrabila svoj voziček in z glasnim ropotanjem izginila za debelim drevesom.
Ula in Nande sta se tiho umaknila in se skozi svetlobo vrnila na svojo domačo pot proti domu. Sonce je že počasi zahajalo in barvalo nebo v rdečkaste odtenke.
“Veš, Ula,” je premišljeval Nande, ko je hodil ob njej, “tista knjižničarka je imela v r
esnici še kako prav. Ljudje smo res včasih površni. Vse bi radi naredili na hitro, namesto da bi si vzeli tisto minuto in prebrali navodila.”
“Res je,” je kimala Ula. “Navodila so pomembna povsod. Preden mami vzame sirup proti kašlju, vedno prebere tisti listek v škatlici. Ali pa ko midva sestavljava nove lego kocke – če ne gledaš načrta, ti na koncu ostane pol kock na tleh, grad pa nima nobene strehe.”
Telefon v Ulinem žepu je močno zavibriral in ko ga je potegnila ven, se je na zaslonu prikazal dr. Brskač, ki je še vedno držal svojo skodelico kave, a je bil videti že veliko bolj spočit.
“No, vidita, otroka!” se je nasmehnil dr. Brskač. “Pravljica je spet v pravih tirnicah in ljubezen je rešena. Ste se pa naučili nekaj zelo pomembnega za življenje. Navodila niso tam zato, da nas dolgočasijo, ampak da nam prihranijo kaos – pa naj gre za čarobne italijanske knjige, zdravila ali računalniške programe! Zdaj pa hitro na toplo večerjo.”
Dvojčka sta se nasmejala, dr. Brskač je pomežiknil in zaslon se je ugasnil. Veselo in s polno glavo novih modrosti sta stekla proti domačim vratom, pripravljena na naslednji šolski dan.
🧠 Brskačeva vprašanja za mlade bralce:
● O navodilih: Se vam je že kdaj zgodilo, da ste poskušali sestaviti kakšno igračo ali odpreti igro brez branja navodil, pa se je vse skupaj zataknilo? Zakaj mislite, da so navodila včasih tako zelo koristna?
● O skrivnostih: Kraljična je morala najti skrito zlato deteljico, da je odprla knjigo. Če bi vi imeli svojo skrivno knjigo, kakšen znak bi moral biti na platnici, da bi jo lahko odprli samo vi?
● O domačem branju: Ula ni želela izdati konca knjige Tajno društvo PGC, da Nandetu ne bi pokvarila užitka. Vam je ljubše, če vam nekdo vnaprej pove, kako se zgodba ali film konča, ali imate raje presenečenja?
● O pravljicah: Princ se je spremenil v kanarčka, da je dosegel kraljično v visokem stolpu. Če bi se vi lahko za en dan spremenili v katerokoli žival, katero bi izbrali in kam bi poleteli ali odkorakali?
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.