Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Poskočni koraki so veselo odmevali po gozdni poti, ko sta se Ula in Nande vračala iz šole.
“Nande, si opazil tisto novo deklico, ki je danes prišla v naš razred?” je vprašala Ula in si popravila nahrbtnik na ramenih. “Tako tiho je sedela v zadnji klopi in nikogar ni poznala.”
“Ja, opazil sem,” je kimal Nande. “Kako bi ji sploh lahko pomagala, da se hitreje vključi? Verjetno ji je nerodno.”
“Vem!” je vzkliknila Ula. “Jutri jo lahko takoj zjutraj poiščeva in jo povabiva, da med glavnim odmorom sedi z nama pri malici. Tako se bo lažje sprostila.”
Nenadoma je med gostimi bukvami močno zabliskalo. Iz globin gozda je udarila skrivnostna, biserno modra svetloba, ki je utripala v ritmu morskih valov. Spogledala sta se. “Pravljica naju kliče,” je zašepetal Nande. Brez oklevanja sta stopila naravnost v svetlobo.
V naslednjem trenutku pod nogami nista več čutila suhega gozdnega listja, ampak gladka marmorna tla. Zrak je postal vlažen in slan, okoli njiju pa so plavali drobni zračni mehurčki. Znašla sta se sredi veličastne dvorane podvodnega gradu. Skozi ogromna kristalna okna so se videli morski grebeni, stebri dvorane pa so bili oblikovani kot prepoznavne ruske čebulaste kupole, sestavljene iz rdečih in zlatih koral. Na velikem prestolu iz jantarja je sedel morski car z dolgo brado iz morskih alg. Zraven njega sta stala carična Vasilisa Premodra in carjevič Ivan. Ivan in Vasilisa sta bila videti izjemno zaskrbljena, car pa se je držal neizmerno zmagoslavno.
Vasilisa je nekaj tiho šepetala Ivanu, ta pa se je prestrašeno oziral proti carju. Car je glasno grmel: “No, Ivan, zakaj se še nisi lotil naloge, ki sem ti jo zadal? Do jutra nimaš več veliko časa, sonce bo hitro vzšlo!” Ivan in Vasilisa sta se nemočno spogledala.
Ula je previdno stopila naprej in vprašala: “Oprostite, kaj pa je narobe?”
Morski car si je pogladil svojo algasto brado in ponosno dejal: “Ta mladenič bi se rad poročil z mojo hčerko Vasiliso! To mi seveda ni všeč. Zato sem mu dal nemogočo nalogo: obdelati mora pusto, neplodno zemljo, posejati riž in do jutra mora biti ta riž že visok in zrel! Hahaha!”
Vasilisa pa je stopila k Uli in tiho priznala: “Saj jaz bi mu rada pomagala, znam dobro čarati. A moji zvesti služabniki me sploh ne ubogajo! Sploh se ne odzovejo na moje klice.” Da bi dokazala svoje besede, je dvignila mini oddajnik, ki ji je visel za pasom in poklicala: “Halo, moji zvesti služabniki, poskrbite za polje z rižem! Sprejem!” A zunaj se ni premaknila niti ena morska bilka. Nič se ni zgodilo.
“To je delo za naju,” je Nande pomežiknil Uli. “Takoj se vrneva!” sta zavpila in jo ucvrla nazaj skozi svetlobo. V trenutku sta bila v svoji sobi in se usedla za računalnik.
Ekran se je svetlo modro zasvetil in na njem se je prikazal dr. Brskač. Na glavi je imel staro nočno čepico z rdečim cofom, glasno in globoko je zehal, saj sta ga predramila iz zasluženega popoldanskega spanca. “Oooo-haaa-hhhuuu,” je zehal in si mel oči. “No, otroka… le kaj je tako nujnega, da je prekinilo moje potovanje po deželi sanj?”
Hitro sta mu razložila, da se je v podvodnem gradu pravljica zataknila in da služabniki ne slišijo Vasilise.
Dr. Brskač si je popravil očala in takoj postal resen. “Aha, Vasilisa Premodra iz zbirke ruskih pravljic Aleksandra Nikolajeviča Afanasjeva! Nekaj resno ne štima s komunikacijo pod vodo.” Izpod mize je izvlekel debelo, v usnje vezano knjigo z nenavadnim naslovom: “Priročnik za podvodne valove in prekinjene klice”. S prstom je drsel po zaprašenih straneh. “Mm, pa poglejmo, Vasilisa … Premodra … ha, Tukaj je! stran 304. Da se vzpostavi nujna radijska povezava z globino, morate vsi skupaj stopiti v krog, se prijeti za roke in glasno zrecitirati posebno izštevanko o mlinčku. To bo aktiviralo operaterja.” Ekran se je zatemnil, slišalo se je le še tiho dr. Brskačevo smrčanje.
Ula in Nande sta stekla nazaj v dvorano pod vodo. “Imava rešitev! Vsi se moramo vključiti, se prijeti za roke in stopiti v krog,” je rekla Ula in pogledala carja. Morski car se je sprva malce zmrdoval, a navsezadnje je tudi on želel, da se pravljica pravilno nadaljuje in da bo njegova hčerka srečna. Stopili so v krog, se prijeli za roke in odločno izrecitirali:
“Petelinček pelje žito v stari mlinček,
v mlinčku melje bela miš, cvik cvak, ti loviš!”
Komaj so izgovorili zadnjo besedo, je skozi veliko kristalno okno počasi priplavala velika morska želva. Na glavi je imela majhne slušalke z mikrofonom, v plavuti pa je držala svetlečo tablico. “Živijo družba!” se je veselo oglasila želva. “Končno ste me poklicali! Jaz sem namreč glavna operaterka pri vseh podvodnih radijskih povezavah in komaj čakam, da se kje kaj zatakne, da lahko hitro popravim. Ker dokler je vse v redu, mi je presneto dolgčas.”
Povedali so ji, kje tiči težava z Vasilisinimi služabniki. S plavutjo je začela odločno tipkati po svoji tablici, nekaj preverjala in mrmrala: “Tako, preverjam frekvence… aha! Sem že povezana, z vodjo služabnikov. No, kako, ” je vprašala, “Vasilisa vas kliče, zakaj se ne oglasite?” Iz tablice se je zaslišal prasketajoč glas vodje služabnikov: “O, gospa želva! Pri nas se je glavni sprejemnik nekaj pokvaril in sploh nismo slišali caričinega glasu! Hvala, ker ste popravili linijo, zdaj imamo spet povezavo! Že hitimo na delo, Vasilisa, riževo polje bo do jutra urejeno!”
Želva je zadovoljno pokimala, pomahala s plavutjo in odplavala naprej po svojih morskih dolžnostih. Morski car je le začudeno gledal, Ivan in Vasilisa pa sta se srečna objela. Pravljica je bila rešena.
Ula in Nande sta se tiho splazila ven iz dvorane. Modra svetloba je ugasnila in spet sta stala na varni gozdni poti.
“Nande, ali veš, kje v Rusiji je največ vode?” je vprašala Ula, ko sta hodila proti domu.
“Nimam pojma, kje?” je rekel Nande.
“V Sibiriji je Bajkalsko jezero. Staro je malo manj kot 30 milijonov let. In globoko ponekod skoraj 2 kilometra! Dr. Brskač mi je pravil, da je to najgloblje in najstarejše jezero na celem svetu. V njem je toliko sladke vode, da predstavlja petino vse tekoče sladke vode na našem planetu!”
“Vau, petino vse vode na svetu v enem samem jezeru?” se je začudil Nande.
“Ja, pozimi tako močno zamrzne, da je led debel tudi do dva metra, voda pa je tako čista, da vidiš skozi led globoko v notranjost, kot bi gledal skozi čisto steklo.”
“To pa mora biti čudovit pogled,” je zamrmral Nande.
Zadovoljna, ker sta pomagala carični in hkrati skovala odličen načrt za sprejem nove sošolke, sta veselo zakorakala proti domačemu pragu.
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.