Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
V pisarni B&B agencije je glasno zazvonil telefon. DRRRIIN! DRRRIIN!
Babi je z nasmehom dvignila slušalko in prijazno pozdravila vsem dobro znani glas: »Dobro jutro, tukaj B&B agencija, babi pri telefonu. Katero ime vas zanima danes?«
»Pozdravljeni, Ludvik tukaj,« se je na drugi strani linije oglasil radoveden moški glas. »Zadnjič sem na zemljevidu Julijskih Alp, tam visoko v skalovju, opazil nekaj neverjetnega. Piše Oslova škrbina! Pa menda ja niso osli plezali tako visoko med gorske očake? Kako je to nenavadno mesto dobilo ime?«
»Oslova škrbina, pravite?« se je skrivnostno nasmehnila babi. »O, Ludvik, to je pa divje in strmo področje, polno golih skal! Čakaj, da pokličem najinega poročevalca na terenu … Halo, dr. Brskač, kje se potepaš?«
Na računalniškem zaslonu se je v hipu prikazal zvesti UI arhivist. A dr. Brskač tokrat ni sedel v svoji mirni pisarni.
»Halo, babi! Halo, Ludvik!« je zadihano, a strašno navdušeno vzkliknil dr. Brskač. »Javljam se vama v živo z visokogorja! Tukaj so skale tako navpične, da moram imeti telefon kar v zobeh, z obema rokama pa se krčevito držim za gonsko steno! Ludvik, tvoje vprašanje je naravnost odlično. Res je, v Julijcih imamo škrbino – to je takšna ozka, globoka zareza v gorskem grebenu, ki od daleč izgleda kot škrbina v ustih, ko otroku izpade prvi zob. In ta škrbina nosi ime po oslu!«
Dr. Brskač se je malce popravil na skali in nadaljeval s pripovedovanjem: »Ko sem se prej v koči v dolini pripravljal na ta zahteven vzpon, mi je oskrbnik Jože ob toplem čaju zaupal, zakaj je ta nevarna gorska polica dobila tako smešno ime. Davno, davno tega je v dolini pod temi gorami živel trmast, a strašno simpatičen osel z imenom Oli. Oli ni bil navaden osel. Medtem ko so drug osli pridno nosili težak tovor po ravnem, je Oli ves čas gledal gor, proti sivim gorskim vrhom. Imel je nenavadne in visoke sanje: želel je postati pravi gorski reševalec!«
»Oli, ne bodi osel,« so zanesenemu oslu vsak dan govorili modri kmetje. »Tja gor hodijo samo gamsi in izkušeni planinci, ti pa imaš kopita, ki jim na gladki skali hitro drsi!«
»A Oli je bil, no … trmast kot osel,« se je nasmehnil dr. Brskač. »Nekega dne, ko je bila gorska megla gosta kot testo za palačinke, se je skupina planincev izgubila visoko v grebenu. Niso vedeli ne kod ne kam, divji veter pa je neusmiljeno odnašal njihove klice na pomoč. Nihče v dolini jih ni slišal. Nihče, razen Olija! Njegova velika, dolga oslovska ušesa so namreč ujela tihe glasove visoko med skalami.«
Dr. Brskač je naredil kratek, dramatičen premor in nato z napetim glasom nadaljeval: »Brez kakršnegakoli oklevanja je Oli stekel naravnost v strm hrib. Stopal je izjemno previdno, skalo za skalo, višje in višje, kamor ni stopil še noben osel pred njim. Ko je končno prispel do najvišjega grebena, je naletel na tisto ozko, nevarno zarezo v skali. Megla je bila tam tako gosta, da prestrašeni planinci sploh niso več videli poti naprej.«
»Oli je pogumno stopil točno v to zarezo, se z vsemi štirimi kopiti močno uprl v tla in na ves glas zakričal: ‘I-AAAV! I-AAAV!’ Njegov mogočni glas je odjeknil med gorskimi stenami kot prava vojaška trobenta. Planinci so v gosti megli sledili temu glasnemu zvoku in skozi tisto ozko škrbino varno prišli na drugo, varno stran gore. Oli jih je rešil! Od samega veselja in olajšanja so ga začeli objemati. Eden od planincev, ki je bil po poklicu zobozdravnik, pa si je ogledal tisto ozko zarezo v gori in ponosno rekel: ‘Poglejte ta prelaz v skalah, kjer nas je rešil naš štirinožni junak! Izgleda kot velika škrbina v gorskem zobovju. Ker pa nas je rešil najpogumnejši osel na svetu, naj se ta prehod za vedno imenuje Oslova škrbina!’«
Dr. Brskač je zmagoslavno pomežiknil v kamero: »In tako je ostalo vse do danes, Ludvik! Ko danes planinci hodijo skozi tisto ozko gorsko okno, se z nasmehom spomnijo, da te včasih ravno največja trma pripelje najvišje. Babi, meni pa tukaj že pošteno piha okoli ušes, zato si bom raje nadel toplo kapo, preden postanem trmast kot osel, in jo mahnem nazaj v varno dolino! Se slišimo!«
»Hvala, dr. Brskač, za tole junaško zgodbo o oslu Oliju!« je hvaležno rekla Babi. Nato pa se je obrnila nazaj k telefonu: »Ludvik, upam, da boš zdaj na gorski zemljevid gledal s čisto novimi očmi. Lepo te pozdravljam.«
Babi je z zadovoljnim nasmehom odložila telefonsko slušalko in si končno nalila skodelico tople kave. A ko je naredila prvi požirek, je v pisarni znova glasno zabrnelo.
DRRRIIN! DRRRIIN!
Babi je znova dvignila slušalko: »Dobro jutro, tukaj B&B agencija, babi pri telefonu. Katero ime vas zanima danes?«
»Pozdravljeni, Marica tukaj. Mene pa zanima …« se je oglasil nov glas.
Kaj je zanimalo radovedno Marico? Prisluhnite dr. Brskaču in babi čez nekaj dni v naslednji zgodbi!
Poznaš zanimivo krajinsko ime? Zapiši ga v komentar, B&B agencija pa bo ustvarila nove zgodbice.