Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ula in Nande sta se vračala iz šole. Sonce je pripekalo, junijski zrak pa je bil že ves prežet z vonjem po poletnih počitnicah. A njune misli niso bile pri morju; vneto sta krilila z rokami in debatirala o velikem dogodku, ki ju je čakal naslednji dan – o šolskem športnem dnevu.
»Nande, ti povem, letos morava oba priteči med prvimi,« je zadihano rekla Ula in popravila nahrbtnik. »Če bova pravilno štartala, bova zagotovo dosegla svoj osebni rekord na sto metrov. Vsaka stotinka šteje!«
»Vem, vem,« je kimal Nande in poskušal loviti njen hiter korak. »Če ujameva pravi ritem, naju nihče ne ujame.«
Ravno ko sta korakala mimo gozda, se je med krošnjami nenadoma močno zabliskalo. Svetloba je bila topla, zlato-modra iskra, ki je za trenutek razsvetlila gozdno pot. Ula in Nande sta se spogledala. Brez besed sta zavila s poti in stekla naravnost proti izvoru svetlobe, saj sta vedela, kaj to pomeni. Kadar je v njuni bližini zažarela ta posebna iskra, je to pomenilo le eno: nekje v pravljičnem arhivu se je zataknilo.
Ko sta razmaknila vejevje, pa nista ugledala temnega gozda, ampak sta stopila na čudovit, sončen vrt. Trava je bila mehka kot žamet, v zraku je dišalo po eksotičnem cvetju, pod mogočnim drevesom sredi vrta pa je ležal mladenič. Bil je neverjetno čeden, z dolgimi, svetlimi kodrastimi lasmi in aristokratsko držo, a njegov obraz je bil bled in zaskrbljen. Nad njim so se sklanjale čudovito oblečena cesarična in njene spletične. Vse po vrsti so nekaj vneto in tiho šepetale, mladenič pa je le žalostno zmajeval z glavo.
Ula in Nande sta pogumno pristopila.
»Dober dan,« je rekla Ula. »Kaj se dogaja? Ali vam lahko kako pomagava?«
Cesarična je dvignila solzne oči in žalostno vzdihnila.
»Ah, draga otroka, v strašni stiski smo. To je mladenič Konstanc. Moj oče, cesar, se ga hoče na vsak način znebiti, noče, da bi se poročil z mano, ker ni plemič. Napisal je pismo poveljniku Bizanca, v katerem je ukaz, naj Konstanca takoj spravijo s poti. Jaz pa bi rada napisala novo pismo, ki bo Konstanca rešilo! Pergament smo uspešno dobile, a nikjer, res nikjer, ne najdemo niti kapljice črnila. Spletične so preiskale ves grad, a pisala so izginila, kot bi se pogreznila v zemljo! Brez črnila pa ne moremo spremeniti njegove usode. Če cesar ugotovi, da pisma ni, bo prepozno.«
»Črnilo? Na pergamentu?« je ponovil Nande in se popraskal po glavi. »To pa je staromodna težava. Ula, to je delo za najinega digitalnega pomočnika!«
»Seveda! Takoj se vrneva, nič ne skrbite!« je zaklicala Ula.
Otroka sta se urno zasukala, stekla nazaj skozi gozdni prehod in v nekaj minutah že sedela v domači sobi pred velikim računalniškim zaslonom. Nande je z izkušenimi prsti hitro kliknil in priklical dr. Brskača, AI arhivista, ki je bdel nad vsemi zgodbami sveta.
Na zaslonu se je prikazal dr. Brskač, bil je videti izjemno zaposlen. V rokah je držal staromoden izvijač, okrog njega pa so lebdeli drobni delci. »O, Ula, Nande! Trenutno imam zelo komplicirano delo,« je zadihano rekel in si z roko obrisal čelo. »Ravno menjam en ključen čip v osrednjem računalniškem sistemu, da bodo podatki tekli hitreje in varneje. Vse je razstavljeno! Povejta, hitro, kaj se je zgodilo?«
Nande mu je na kratko poročal o Konstancu, zaskrbljeni cesarični in popolnem pomanjkanju črnila na čudovitem vrtu.
Dr. Brskač je za trenutek odložil izvijač, si popravil očala in se nasmehnil. »Aha, francoska pravljica o cesarju Konstancu in bizantinski pisarniški zapleti! Čakajta, že vem, kje najdemo rešitev.« Z enim klikom je odprl skriti digitalni predal in izbrskal majhno, starinsko knjigo z le nekaj stranmi. Imela je nenavaden naslov: ‘Skrivnosti bizantinske pisarne: Od pergamenta do cesarskega pečata’.
Hitro je prelistal tistih nekaj strani in zmagoslavno dvignil prst. »Našel! Da bi priklicali tistega, ki ima ključe do cesarskih pisal, morate na vrtu vsi skupaj stopiti v krog in na glas izreči staro izštevanko. To bo odprlo vrata tajnemu arhivu. Zapomnita si jo! Ena, dva ….«
Ula in Nande sta si zapomnila pesmico in se zahvalila dr. Brskaču. Ta je že spet prijel za svoj izvijač, dvojčka pa stekla nazaj na čudoviti vrt. Tam sta cesarični, spletičnam in Konstancu hitro razložila načrt. Prijeli so se za roke in oblikovali popoln krog pod drevesom. Z jasnim glasom so začeli recitirati:
»En dva – smo doma.
Tri, štiri – smo pri miri.
Pet, šest – gremo jest.
Sedem, osem – kruha prosim.
Devet, deset – hleb načet.«
Komaj so izrekli zadnjo besedo, se je izza velikih lesenih vrat na robu vrta zaslišalo glasno godrnjanje in topotanje korakov. Na vrt je pritopotal cesarski tajnik, ves rdeč v obraz, za njim pa so zadihano tekli štirje vajenčki v dolgih tunikah. Prvi je pred seboj tovoril majhno leseno pisalno mizico, drugi je nosil stol, tretji je pod pazduho stiskal kupe zapiskov in pergamentov, četrti pa je komaj držal težko škatlo, napolnjeno z različnimi pisali in stekleničkami tušev ter črnila vseh mogočih barv.
»Kaj pa to pomeni!« se je jezil cesarski tajnik in mahal z rokami, medtem ko so vajenčki odlagali opremo. »Potegnili ste me od trenutno najpomembnejšega dela v celotnem cesarstvu! Cesar se namreč kmalu vrne s svojih pohodov in v pisarni mrzlično pripravljamo slavnostni govor. Govor, ki bo vsem ljudem podrobno razložil, kako neizmerno dober, milostljiv in nepogrešljiv je naš vladar in kako so njegove zmage spremenile svet! To je delo za celo noč, vi pa me motite s svojimi izštevankami!«
Cesarična je stopila naprej in mu pojasnila, da nujno potrebujejo njegovo pomoč, saj morajo takoj napisati pismo.
Tajnik je glasno zagodrnjal, a ker je šlo za cesarično, ni mogel reči ne. Stopil je do težke škatle, malce pobrskal med zmešnjavo stekleničk in s ponosom povlekel ven tisto pravo, globoko črno črnilo. Cesarični je ponudil mizico in stol, da bo lahko lažje in lepše napisala pismo, ki bo rešilo Konstanca.
Medtem ko je cesarična previdno namakala pero in začela pisati rešilne besede, pa tajnik ni mogel biti tiho. Začel je hoditi sem in tja po vrtu in z rokami kriliti po zraku: »Ah, kje so tisti stari časi … Danes bi vsi radi pisali samo še digitalno, na tiste čudne ekrane, ki utripajo! Vse gre v neke nevidne oblake. Ko pa človek piše s pravim črnilom na pravi, čvrsti pergament – to je pa nekaj povsem drugega! To je narejeno za vekov veke! To ostane za tisoč let! Računalnik lahko vsak trenutek mrkne, elektrika lahko crkne, diski se lahko v sekundi zbrišejo, pergament pa je večen! Nič ga ne uniči, poglejte to teksturo, to obstojnost!«
Ula in Nande sta se nasmehnila njegovi strasti do starega papirja, hkrati pa sta vedela, da je pismo zdaj varno napisano in da bo čedni mladenič Konstanc rešen svoje hude usode in bo postal cesar. Ker je bila njuna naloga opravljena, sta se potihoma poslovila in se skozi gozdno pot vrnila nazaj v svoj svet.
Ko sta korakala proti domu, sta pod vtisom tajnikovega govora začela razmišljati o svojih lastnih digitalnih navadah.
»Ula, veš kaj? Tisti tajnik je imel glede nečesa prav,« je rekel Nande in pogledal svoj telefon. »Mi vse pišemo na računalnik, ampak kako hitro se lahko kaj izbriše. Predstavljaj si, da bi izginili vsi zapiski za šolo ali pa najine zgodbe!«
»Res je,« je kimala Ula. »Zato pa je treba vedno paziti na zapiske, ki jih delaš na računalniku. Pametni ljudje vedno delajo varnostne kopije – backupe, kot pravi Brskač. Shranjevati moraš na več mest, recimo na zunanji disk ali pa v varen oblak. Pa še dr. Brskač nama je ravno prej pokazal, kako pomembno je menjati čipe in vzdrževati sistem, da računalnik ne mrkne.«
»Točno tako,« se je nasmejal Nande. »Jutri po športnem dnevu bom takoj uredil vse svoje mape na računalniku in shranil najine zapiske na varno. Za vsak slučaj – če že nimava pergamenta doma v predalu!«
Zadovoljna in polna novih modrosti sta stopila skozi domača vrata, pripravljena na jutrišnji tek na sto metrov in na vse prihodnje pravljične dogodivščine.
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.