Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
V našem jeziku živijo posebne besede, ki se rade držijo skupaj in skrivajo pomen, ki ga ne vidiš na prvi pogled.
Tem malim jezikovnim čarovnijam pravimo frazemi.
Če jih vzameš dobesedno, se ti zazdi, da se nekdo šali, a ko jih razumeš prav, se odpre majhna zgodba.
Zato prisluhnimo, kaj nam danes pripoveduje naslednji frazem.
V jedilnici je dišalo po pravkar pečenih palačinkah, v ozadju pa je tiho brbotal grelnik za vodo. Šestletni Miran in njegova osemletna sestrica Zarja sta sedela za mizo in napeto igrala Človek, ne jezi se. Miran je ravno stiskal v pesti kocko in si napeto predstavljal šestico, ko sta oče in mama ob skodelici čaja načela pogovor, ki je takoj pritegnil njegovo pozornost.
Že mesece sta namreč urejala papirje za gradnjo njihove nove hiše, tiste z velikim vrtom, kjer si je Miran zamislil drevesno hišico.
“Pa so ti končno odobrili?” je mama vprašala z olajšanjem v glasu, ko je oče na mizo odložil debelo mapo.
“Da, končno imamo gradbeno dovoljenje,” je prikimal oče in si utrujeno otrl oči. “Ampak povem ti, danes zjutraj je bilo neznosno. Tri ure sem sedel na tistem uradu za okolje in prostor. Čakal sem, da referent podpiše še zadnje soglasje h gradnji in preveri popravke v načrtu parcelacije. To je bil zadnji kamenček v mozaiku. Če bi šlo kaj narobe z mejami parcele, bi se celoten projekt ustavil. Povem ti, ves čas sem bil na trnih! Vsakič, ko so se odprla vrata pisarne, me je stisnilo.”
Miran je v tistem trenutku odprl pest. Kocka mu je spolzela med prsti in se neodločno ustavila na številki dve, a njemu je bilo popolnoma vseeno za igro. Besede so v njegovih šestletnih možganih sprožile neverjetno slikovito predstavo.
Na trnih?
Nenadoma je v mislih zagledal pisarno na nekem velikem uradu. Predstavljal si je sivo sobo, kjer pa namesto navadnih, oblazinjenih stolov za čakanje ob steni stojijo trnovi grmi v obliki stolov. Na vse strani štrlijo dolge ostre bodice. In na enem od teh stolov sedi njegov oče! Revček se mora nenehno presedati z ene strani na drugo, saj ga ostre konice neusmiljeno zbadajo v zadnjo plat. Vsakič, ko se premakne, se sliši glasno črt-črt, ko se njegove najljubše kavbojke zatikajo ob bodice. Blago se trga, nitke hlamotajo v zraku, na očetovih hlačah pa se svetijo vedno večje luknje.
Miran je počasi spustil pogled pod mizo in začel sumničavo opazovati očetove hlače. Pogledal je levo hlačnico, nato desno, se nagnil naprej in poskusil pokukati še proti njegovemu stolu. Kavbojke so bile cele. Nobenih nitk, nobenih raztrganin in nobene luknjice, skozi katero bi se videla koža.
“Oče,” je zmeden prekinil pogovor starejših. “Zakaj pa tvoje hlače niso nič strgane?”
Oče in mama sta se začudeno spogledala. “Kako to misliš, sinko?” je vprašal oče in se potipal po kolenih. “Zakaj bi bile strgane?”
“Saj si sam rekel, da si tri ure sedel na trnih!” je izstrelil Miran in z rokami nakazal velike bodice. “Kako si lahko sedel na tistem trnovem grmu v pisarni, na riti pa nimaš nobene luknje?”
Mami je v tistem trenutku ušel glasen smeh, oče pa se je široko nasmehnil in Mirana potegnil k sebi v naročje. “Aha, zdaj razumem! Ti si si to predstavljal čisto zares. Ne, Miran, na uradu imajo povsem navadne, udobne stole. ‘Biti na trnih’ je namreč frazem. To pomeni, da ne sediš na pravih trnih, ampak se tako samo počutiš.”
“Kako se počutiš?” se je v pogovor vključila tudi Zarja.
“To pomeni, da si neizmerno nestrpen, živčen in v skrbeh, kako se bo nekaj izteklo,” je razložila mama. “Ko človek na nekaj zelo napeto čaka in ga skrbi, ali bo izid dober ali slab, ne more sedeti pri miru. Počuti se natanko tako, kot bi sedel na nečem ostrem in zbadajočem. Nemiren, srce bije hitreje in ves čas je napet .”
Miran je začel premlevati mamine besede. Nestrpen, živčen, v skrbeh … ne moreš sedeti pri miru. Nenadoma se mu je posvetilo. V glavi se mu je utrnil spomin na prejšnji teden. “Oooo,” je rekel z na široko odprtimi očmi. “Potem sem bil pa jaz tudi na trnih! V četrtek, ko je učiteljica rekla, da bom moral nastopiti pred celim razredom in prvič sam zrecitirati tisto pesmico o gosenici, ki jo znam na pamet. Ko sem čakal, da me pokliče, me je tako čudno zvijalo v trebuhu in ves čas sem se gugal na stolu. Stopala so me srbela in sploh nisem mogel biti pri miru. Kot bi imel prave mravljice ali pa … trne v hlačah!”
“Točno tako, Miran!” ga je pohvalil oče in ga potrepljal po rami. “Takrat si bil na trnih. In ko si pesmico uspešno recitiral, so trni izginili, kajne?”
“Ja, potem je bilo spet vse mehko,” je priznal Miran in bil ponosen, da je ugotovil pomen te nenavadne uganke.
Mama je nato srknila požirek čaja in dodala: “Vidiš, besedo trnje uporabljamo za stvari, ki nas bolijo ali motijo. Poznamo še en podoben izraz, ko rečemo, da je nekdo nekomu trn v peti.”
Miran se je takoj prijel za svojo peto in si predstavljal, kako nerodno mora biti, če ti med tekom v čevelj zleze velika bodica. “Tisto pa verjetno pomeni, da te nekdo hudo moti, kajne?” je uganila Zarja.
“Tako je,” je kimala mama. “Če ti gre nekdo strašno na živce, če ti nenehno nagaja ali pa te ovira na poti do cilja, pravimo, da ti je trn v peti. Ker tako kot te pravi trn v peti ovira pri vsakem koraku in ne moreš normalno hoditi, dokler ga ne izpuliš, te tudi takšen človek nenehno opominja na težavo in ti para živce.”
“Upam, da najin referent na uradu ni imel občutka, da sem jaz njegov trn v peti,” se je zasmejal oče, “ker sem ga zadnje dni res nenehno klical in spraševal, kdaj bodo papirji pripravljeni.”
Miran je zadovoljno skočil iz očetovega naročja. Zdaj je natanko vedel, kako delujejo te besedne čarovnije. Iz škatle je pobral kocko, jo spet stisnil v dlan in pomežiknil sestrici: “No, Zarja, bodi zdaj ti malo na trnih, ker bom zagotovo vrgel šestico in zmagal!”
Tvoj namig za novo zgodbo: predlagaj zanimiv frazem, pa bomo iz njega spletli zgodbico.