V našem jeziku ne živijo le tisti stari frazemi iz debelih knjig. Jezik je živ in najlepše domače besede pogosto nastanejo kar tako – med delom na dvorišču, v vinogradu ali v kleti.
Pravimo jim ljudske prispodobe ali domislice. Nastale so iz hudomušnosti naših dedkov in babic, ki so znali vsakdanjim opravilom vdihniti malo čarovnije in smeha.
Ena takšnih pravih podeželskih dragocenosti je izraz »žalostna dilca«, ki so si ga izmislili kletarji in vinogradniki v okolici Čateža pri Trebnjem na Dolenjskem.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Jesen na Dolenjskem je imela od nekdaj svoj poseben čar in vonj. Sončni griči okoli Čateža pri Trebnjem so se odeli v tople zlato-rumene barve, zidanice so odprle svoja vrata, po dolini pa je dišalo po zrelem grozdju, pečenem kostanju in moštu. Osemletni Jure je najraje preživljal jesenske dni pri babici in dedku, saj je bilo tam vedno živahno. Dedek je poznal vsak trs v vinogradu, bil pa je tudi pravi mojster za kmečka orodja in zgodbe.
Pozno popoldne, ko je sonce toplo sijalo na dolenjske griče, sta dedek in Jure skupaj stopila v hladno, s kamnom zidano klet. V njej so v ravni vrsti stali ogromni, temni leseni sodi, ohranjeni še iz časov Juretovega pradedka. Jure je vedno z občudovanjem gledal te lesene velikane. Zdelo se mu je, kot da v mraku kleti spijo prijazni medvedi.
»No, Jure,« je dejal dedek in se z obema rokama naslonil na zadnji, največji sod. »Nova trgatev je že tik pred vrati! Naši vinogradi so polni sladkega grozdja, mi pa moramo pred novim stiskanjem temeljito očistiti in pripraviti sode. A pred tem moramo še do konca stočiti zadnje kapljice slastnega domačega napitka, ki je tam ostal od lani.«
Dedek je pod pipo podstavil vrček in previdno odprl pipo. Pa je iz nje kanila ena sama kapljica … in nato nič več. Klet je obmirovala v tišini.
»Aha! Sod pravi, da je čisto prazen!« je vzkliknil Jure in z roko potrepljal po njem. Zadonelo je.
»A je res?« se je rahlo nasmehnil dedek. »Vidiš, sod je ogromen. Pipa je malo nad dnom in sod stoji povsem vodoravno. Na njegovem širokem dnu se skoraj vedno skriva še nekaj kapljic, ki pa ne morejo same do pipe. Počakaj, tukaj, okrog Čateža imamo za to poseben trik. Čas je za našo žalostno dilco!«
Jure je začudeno pomežiknil: »Žalostno… kaj? A obstajajo deščice, ki jokajo?«
Dedek se je tiho zasmejal, stopil do lesene police z orodjem in prinesel povsem navadno, gladko deščico. Nato se je sklonil k zadnji strani velikega soda. Uprl se je obenj, ga malo dvignil in podstavil deščico pod zadnji rob.
Sod se je zdaj malo nagnil naprej proti pipi. In glej ga zlomka! Iz pipe je počasi in veselo pritekel tanek rdeč curek.
»Poglej no!« je z odprtimi usti dejal Jure. »Lesena deščica je rešila stvar! Ampak dedek… zakaj pa se potem imenuje žalostna dilca, če pa je tako koristna in nama je prinesla še zadnji kaplje?«
Dedek si je obrisal roke v predpasnik in ga ljubeznivo potrepljal po ramenu.
»Eeee, moj Jure,« je odgovoril dedek z navihanim nasmehom. »Sama deščica sploh ni žalostna. Žalostno je tisto, kar sporoča! Tu pri nas kletarji dobro vemo: ko moraš pod sod podstaviti tole deščico, to pomeni le eno stvar – da je vsebine nepreklicno konec. Da je zmanjkalo slastnega grozdnega soka in vsega, kar smo pridelali s trdim delom v prejšnjem letu. Deščica torej vsem v hiši sporoča, da je posoda prazna. In ker so bili kletarji od nekdaj malo žalostni, ko je zmanjkalo dobrot iz domače kleti, so tej deščici v šali nadeli ime žalostna dilca.«
Jure se je nasmehnil in z zanimanjem pogledal nagnjeni sod. V glavi si je slikovito predstavljal stare dolenjske kletarje, ki so z majhnim vzdihom podstavljali deščico in si s sosedi potiho peli tisto o kapljicah ter si mislili: »Joj, joj, pa je spet prazno!«
»Torej to ni pravi frazem?« je vprašal Jure.
»Ne,« je ponosno dejal dedek. »To je nekaj boljšega. To je naša domača, ljudska domislica z dolenjskih gričev. Ljudje so si jo izmislili kar med delom v zidanicah, da so se ob trdem garanju malo nasmejali in potolažili. Iz navadne deščice so naredili zgodbo, ki živi še danes.«
Ko sta stopila nazaj na sončno dvorišče, iz katerega se je odpiral prelep pogled na čateške vinograde, je Jure ponosno korakal poleg dedka. Naučil se je nekaj izjemnega – da se najlepših besed ne učimo le v šoli, ampak jih ustvarjajo pridne roke in bogata tradicija naših ljudi.
Tvoj namig za novo zgodbo: predlagaj zanimiv frazem, pa bomo iz njega spletli zgodbico.