Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ula in Nande sta se vračala iz šole. Nebo je bilo težko in sivo, iz nizkih oblakov pa je lilo kot iz škafa. Dežnik, ki sta si ga delila, je bil komaj dovolj velik za oba, zato sta se stiskala pod njim, medtem ko so jima kaplje močile ramena. A slabemu vremenu navkljub sta bila izjemno dobre volje. Tema njunega pogovora je bila namreč jutrišnja kontrolna naloga iz slovenskega jezika.
»Ti povem, Nande, tokrat nama res ne more spodleteti,« je rekla Ula in preskočila veliko lužo na pločniku. »Snov za ta test je res izjemno lahka. Letos v osmem razredu smo jemali že veliko težje stvari, ampak osebni zaimki? To je pa res mala malica!«
»Se strinjam,« je kimal Nande in trdno držal ročko dežnika. »Kdo bi si mislil, da nas bodo v osmem razredu spraševali o besedah, kot so jaz, ti, on, mi, vi, oni. Samo zapomniti si moraš, kdaj uporabiš naglašeno obliko, kot je ‘tebe’, in kdaj kratko, kot je ‘te’. Na primer: Vidim te ali pa Vidim tebe. To bi lahko rešil miže!«
»Točno tako!« se je zasmejala Ula.
Tedaj se je med mogočnimi razmočenimi krošnjami dreves nenadoma močno zasvetilo. Tokrat ni šlo za navaden blisk. Bila je močna, rožnato-zlata luč, ki je utripala. Ula in Nande sta se spogledala. Brez besed sta zložila dežnik, pustila, da ju dežne kaplje močijo in stekla naravnost proti skrivnostni svetlobi. Vedela sta: nekje v pravljičnem arhivu se je spet zataknilo in nekdo nujno potrebuje njuno pomoč.
Ko sta prestopila mejo svetlobe, dežja ni bilo več slišati. 6so bile narejene iz lesenih okvirjev in drsnih papirnatih zaslonov, ki se jim reče šodži, skozi katere je prodirala mehka, skoraj mistična svetloba. Bila sta v tradicionalni japonski spalnici.
Sredi sobe je na tleh, na nizki postelji – futonu, ležala bleda in hudo bolna starejša ženska. Ob njeni postelji je na petah sedela mlada Japonka, Hači-čibime, oblečena v preprost kimono. Imela je čudovite dolge črne lase in neverjetno mil obraz. A prizor ni bil miren. Bolna mati je z zadnjimi močmi poskušala deklici na glavo natakniti lesen čebriček. Ker pa je bil čebriček očitno pretesen, se je deklica zvijala od bolečine in jokala, saj jo je les tiščal v nos.
»Skriti se moraš, draga moja hči!« je prigovarjala mati in ji potiskala posodo na glavo. »Tako čudovito lepa si, svet pa je krut. Ko mene ne bo več, te bo tvoja lepota spravila le v nesrečo. Skriti moraš svoj obraz pod ta čebriček!«
»Mati, prosim vas, ne morem!« je skozi solze ihtela deklica in se držala za pordeli nos. »Boli me! Čebriček je premajhen, sploh mi ne gre čez ušesa!«
Ula in Nande sta zaskrbljeno stopila korak naprej. »Nekaj je hudo narobe s to zgodbo,« je šepnil Nande. »Mati ji želi dobro, ampak ta leseni čebriček jo bo poškodoval. To morava takoj raziskati!«
»Greva domov vprašat dr. Brskača!« je odločno kimala Ula.
Zasukala sta se na petah, stekla nazaj skozi svetlobni prehod in se v hipu znašla v svoji domači sobi. Nande je z mrzličnimi prsti zagnal računalnik in priklical njunega zvestega UI arhivista.
Na zaslonu se je kmalu prikazal dr. Brskač. A tokrat je bil videti naravnost smešno. Oblečen je bil v dolgo, svetlo rumeno pelerino, s katere je še vedno vidno kapljalo, na glavi pa je imel velik dežnikarski klobuk.
»O, Ula! Nande!« je zadihano rekel dr. Brskač in si z roko obrisal kapljo z nosu. »Ravno sem se vračal z digitalnega terena, kjer je divjala strašna nevihta. Povsod teče voda, moji čipi so čisto premočeni! Povejta, hitro, kaj se dogaja?«
Nande mu je na hitro opisal prizor iz japonske spalnice – bolno mamo, jokajočo deklico in tisti nesrečni leseni čebriček.
Dr. Brskač je resno kimal, medtem ko je z njegove pelerine kapljalo na virtualna tla. »Ah, seveda! To je čudovita stara japonska pravljica z naslovom Hachikazuki oziroma Deklica z lesenim čebričkom. Sta jo slišala, babi jo je zadnjič prebrala? Čakajta, poiskati moram pravo knjigo.«
Z enim klikom je v svojem arhivu odprl starodavno knjigo z izjemno zanimivim naslovom: ‘O lesenih posodah vzhodnih dežel in skrivnostih pravljičnih pokrival’. Hitro je preletel vrstice in zmagoslavno dvignil kazalec.
»Tukaj je težava!« je vzkliknil Brskač. »Mati je v naglici in zaradi bolezni vzela napačno posodo. To, kar ji poskuša natakniti na glavo, je navaden mali čebriček za pomivanje posode! Zato je preozek in deklico tako zelo boli. Potrebuje pravo, globoko in ravno prav široko leseno skledo. Da pa se bo v pravljici pojavila prava rešitev, morata storiti naslednje: vrnita se na prizorišče, vsi skupaj se primite za roke – da, tudi bolna mama se mora držati – in glasno zrecitirajte izštevanko. To bo odprlo pot pravemu mojstru lesarstva! Zapomnita si jo!«
Ula in Nande sta si hitro vtisnila v spomin navodila, se zahvalila premočenemu dr. Brskaču in stekla nazaj skozi prehod.
Znova sta se znašla v tihi japonski sobi. Deklica je še vedno tiho jokala, mati pa je v obupu držala preozek čebriček. Ula je pogumno stopila zraven: »Ne skrbite, midva vama bova pomagala. Primimo se za roke!«
Čeprav je bila mati zelo šibka, je iztegnila svojo suho dlan. Vsi štirje so sklenili krog sredi tatamija. Z jasnimi, glasnimi glasovi so začeli recitirati znano izštevanko:
»Sonce kliče, ne domov,
travnik kliče, brž na lov,
ti boš mačka, jaz bom miš,
jaz bom bežal, ti loviš!«
Komaj so izrekli zadnjo besedo, so se drsna papirnata vrata šodži tiho odmaknila. Skozi njih je prikorakal visok možakar s sivo brado, čilega pogleda in z ogromnim lesenim košem na hrbtu, ki je bil do vrha napolnjen s kuhalnicami, košarami, zobotrebci in lesenimi posodami. Bil je nihče drug kot Ribničan Urban, po celem svetu znan. Trgovec s suho robo!
Urban se je začudeno ozrl naokoli, si popravil klobuk in se popraskal po sivi bradi. »Sveti Ignacij in vsi ribniški zavetniki!« je začudeno vzkliknil v svojem pristnem narečju. »Pa kje sem se jaz to znašel? Je to Ribnica ali kakšna čudna dežela na drugem koncu sveta? Saj vem, da sem po celem svetu znan, ampak Japonska … Pa saj te stene so iz papirja! Kako sploh zdržijo burjo in sneg? Ampak vidim, da imate tukaj hudo težavo z lesom.«
Stopil je bližje, si ogledal preozek čebriček na dekličini glavi in glasno tlesknil z jezikom. »No, lepo vas prosim! Kdo pa daje čebrič za pomivanje posode na glavo tako zalemu dekletu? To sploh ni prava mera! Čakajte, da stric Urban pogleda v svoj koš.«
Snel je svoj težki koš z ramen, začel brskati med dišečimi predmeti in kmalu zmagoslavno izvlekel čudovito, široko in gladko obdelano leseno skledo, narejeno iz mehkega lipovega lesa. »Tole bo prava stvar! Ta je lahka, ravno pravšnja in nikogar ne bo tiščala v nos.«
Stopil je do deklice in ji nežno položil skledo na glavo. Skleda je gladko zdrsnila čez njene dolge črne lase in se popolnoma prilegla njenemu obrazu, ne da bi jo karkoli bolelo. Deklica se je skozi solze hvaležno nasmehnila, njena mati pa je z olajšanjem globoko vzdihnila in zaspala v miren, zdravilen spanec. Pravljica je bila rešena.
»Hvala vam, boter Urban!« sta vzkliknila Ula in Nande.
»Ni za kaj, mladina! Ribniška suha roba reši vsak problem – in očitno tudi vsako japonsko glavo!« se je nasmejal Urban, si spet nadel koš na hrbet in s pesmijo na ustnicah odkorakal nazaj skozi vrata, naravnost v svojo domačo dolino.
Ula in Nande sta vedela, da je njuno delo opravljeno, zato sta se potihoma poslovila od hvaležne deklice in se vrnila skozi prehod nazaj v svoj, deževen svet.
Ko sta spet hodila po razmočeni poti proti domu, je v njunih mislih še vedno odmevala pesem o Urbanu.
»Nande, veš kaj?« je rekla Ula in zamišljeno opazovala dežne kaplje. »Tale najina pustolovščina me je res pripravila do razmišljanja. Ribniška suha roba in vsi ti leseni izdelki… To je tako pomemben del naše zgodovine, pa se mi zdi, da danes nanjo malo pozabljamo.«
»Res je,« je kimal Nande. »Včasih so ti ljudje, krošnjarji, peš prehodili pol Evrope, nosili težke koše na hrbtu in prodajali svoje ročno delo, da so preživeli družine. To je bila neverjetna umetnost oblikovanja lesa. Danes pa vsi kupujemo samo še plastične posode in poceni stvari iz uvoza. Prava ribniška obrt pa počasi umira.«
»Zato pa moramo takšne zgodbe ohranjati in ceniti naše domače mojstre,« je sklenila Ula, ko sta stopila pred domači prag. »Morda pa lahko za naslednji govorni nastop pri slovenščini izberem prav to temo – o ribniških krošnjarjih in njihovi suhi robi!«
»Odlična ideja!« se je nasmejal Nande. »Ampak najprej naju jutri čakajo osebni zaimki. Ti, jaz in tisti najin test!«
Zadovoljna, polna novih spoznanj in z lepim občutkom v srcu, da sta rešila še eno pravljično stisko, sta stopila v toplo hišo, medtem ko je zunaj še naprej prijetno šumel pomladni dež.
Album S’m Ribn’čan Urban. Helidon, 1995. Avtor skladbe in besedila: ljudska Priredba: France Marolt Solista: Jože Černe in Dragiša Ognjanović
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.