Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Zjutraj je v babičini dnevni sobi glasno zazvonil telefon.
Za mizo pa tokrat ni sedela babi, ampak dr. Brihta – doktorica in profesorica za nesmiselne malenkosti in zapletene reči. Babi je namreč odšla na zaslužene počitnice, dr. Brihto pa je prosila, da jo medtem nadomešča in pazi na agencijo.
DRRRIIN! DRRRIIN!
Dr. Brihta si je popravila očala, pomešala čaj, ki se je kadil iz skodelice, in dvignila slušalko: “Dobro jutro, tukaj B&B agencija! Profesorica, dr. Brihta Pri telefonu. Katero ime vas zanima danes?”
“Pozdravljeni! Dane tukaj. Mene pa zanima nekaj zelo nenavadnega. Včeraj sem v nekih starih gozdarskih zapiskih zasledil ime Skrivni hriber, potem pa zraven še Skrivni vrh! Pa menda sredi našega Pohorja nimamo gora, ki bi se dobesedno skrivale pred ljudmi? Kaj sploh sta ti dve zadevi in kako pašeta skupaj?”
Dr. Brihta se je nasmehnila: “O, Dane, dober dan! Tvoje vprašanje je pa prava pohorska poslastica! Skrivni hriber res obstaja, pa Skrivni vrh tudi. Kot doktorica za zapletene reči ti lahko povem, da je to odličen oreh za strt! Počakaj, da pokličem najinega dr. Brskača … Halo, dr. Brskač, si na zvezi?”
Iz zvočnika se je oglasil vesel glas dr. Brskača: “Seveda, dr. Brihta, seveda! Ravno sedim na leseni klopci pred kočo, opazujem meglice nad smrekami in pijem vroč gozdni čaj. In Dane, tvoj firbec te je pripeljal do enega najbolj odmaknjenih in čarobnih kotičkov na celotnem Pohorju!”
“A so se zmotili, ko so zapisali ‘hriber’?” je zanimalo Daneta.
Dr. Brskač je pojasnil: “Ne, ne! To je preprosto starejša beseda ali narečni izraz za hrib ali goro. Ko so ljudje v preteklosti imenovali ta predel Pohorja, so celotnemu hribovitemu območju rekli Skrivni hriber – Skrito hribovje. Če se odpraviš na zahodni del Pohorja, visoko nad Mislinjski jarek, boš vstopil v divje, odmaknjeno hribovje, ki ga navadni turisti sploh ne poznajo. In kot krona na vrhu celotnega predela se dviga najvišja točka – Skrivni vrh. Celotno hribovje in njegov vrh sta ostala zvesta svojemu imenu – resnično sta skrita.”
“Aha, torej je Skrivni hriber celo tisto območje, Skrivni vrh pa je tista najvišja točka sredi njega?” je ugotovil Dane.
“Točno tako!” se je nasmehnila dr. Brihta, dr. Brskač pa je nadaljeval: “Za naravo je ves ta predel pravi pravcati gaj. Celoten Skrivni hriber je namreč uradno zaščiten kot naravna vrednota državnega pomena. Tam gori namreč rastejo neverjetno stare, debele in mogočne jerebike! To so tista čudovita drevesa, ki jeseni oživijo v živo rdečih barvah. Videti je čarobno, a ker je teren tako divji, narava ta čudesa hrani le zase in za gozdne živali.”
“Ojoj, potem pa tam verjetno ni golaža in žigov v planinski knjižici,” je tiho rekel Dane.
“Res ne,” je potrdila dr. Brihta, dr. Brskač pa je z napetim glasom dodal: “Prav zaradi te samote in mogočnih rdečih dreves so si stari pohorski oglarji ob večerih radi šepetali posebne zgodbe. Pravili so, da ima ta kraj svojo lastno voljo. Če se je na Skrivni hriber odpravil nekdo s slabimi nameni ali pa nekdo, ki je želel preveč hrupno kaliti mir, se je celotno hribovje v trenutku zavilo v tako gosto, neprebojno sivo meglo, da popotnik nikoli ni uspel doseči Skrivnega vrha. Jerebike z živo rdečimi jagodami pa naj bi delovale kot čuvarji pred zlemi silami.”
“Pa so se ljudje res izgubljali tam, dr. Brskač?” je šepetaje vprašal Dane.
Dr. Brskač mu je prijazno odgovoril: “Veš, kako je na Pohorju, Dane. Ko se med tiste mogočne, stare smreke in jerebike spusti prava pohorska megla, gozd v sekundi postane enak v vse smeri. Človek hitro dobi občutek, da se prebija skozi začaran labirint. Resnični zaklad Skrivnega hriba in njegovega vrha pa je v tem, da je naravi tam še uspelo ohraniti svoj popolni mir in divjino.”
“Kako lepo,” je zavzdihnil Dane. “Potem pa bo morda res najbolje, da to hribovje in njegov Skrivni vrh pustim, da ostaneta skrita, in ju ne motim.”
Dr. Brskač je prikimal: “To je izjemno modra in naravi prijazna odločitev, Dane! Lepo se imej, tebe, dr. Brihta, pa lepo pozdravljam. Pozdravi tudi Babi, ko se slišita! Si grem zdaj v kočo naročit en pravi pohorski borovničev štrukelj, saj sem si ga po tem dolgem pripovedovanju pošteno zaslužil. Se slišimo!”
Na zaslonu je dr. Brskač še enkrat pomahal in prekinil povezavo.
“Hvala, dr. Brskač in dober tek!” se je dr. Brihta nasmehnila proti kameri in odložila telefon. “No, Dane, si slišal? Pohorje ima celotne predele in vrhove, ki niso za vsakogar. Upam, da si potešil svoj firbec.”
“Sem, dr. Brihta, najlepša hvala za tole zgodbo! Lepo se imejte!” je veselo rekel Dane in odložil.
Dr. Brihta je končno lahko spet prijela skodelico čaja, ki pa je postal med tem dolgim pogovorom že čisto hladen.
Pa nič ne de! Pogledala je skozi okno babičine hiše proti zelenim pohorskim gozdovom v daljavi in si mislila, kako čudovito je, da so nekateri kraji še vedno obdržali svojo skrivnost – in kako zabavno je nadomeščati babi v tej skrivnostni agenciji! Le kaj bo prinesel naslednji klic?
Ni čakala dolgo.
DRRRIIN! DRRRIIN!
“Dobro jutro, tukaj B&B agencija, dr. Brihta pri telefonu! Katero ime vas zanima danes?”
“Pozdravljeni, Mojca tukaj. Mene pa zanima …”
Kaj je zanimalo Mojco? Prisluhnite v naslednji zgodbi!
Poznaš zanimivo krajinsko ime? Zapiši ga v komentar, B&B agencija pa bo ustvarila nove zgodbice.