Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ula in Nande sta se vračala iz šole. “Nande, ti povem, danes je bil pa res zanimiv dan pri naravoslovju!” je navdušeno poskočila Ula. “Si slišal, ko je učiteljica razlagala o rekah in o tem, kako spretne živali živijo ob njih?”
“Ja, meni so bili najbolj všeč bobri!” se je nasmejal Nande. “Kako smešno ploščat rep imajo, kot kakšno veliko veslo, ki ga vlečejo za sabo!”
“Ampak meni je bilo najbolj nenavadno to, da lahko z zobi podrejo kar debelo drevo,” je dodala Ula in začudeno zmajala z glavo. “Kako ima lahko žival tako močne zobe?”
Ravno ko sta korakala mimo gozda, se je med krošnjami nenadoma močno zabliskalo. Svetloba je bila topla, zlato-modra iskra. Ula in Nande sta se spogledala in takoj stekla naravnost proti izvoru svetlobe, saj sta vedela, da se je v pravljičnem arhivu spet nekaj zataknilo.
Ko sta razmaknila vejevje, sta se znašla v divji, gosto poraščeni džungli pod visokimi gorami. Tam pa sta opazila nenavaden prizor: pred leseno hišo iz debelih hlodov sta z ramo ob rami sedela drvar in velik, progast tiger. Staknila sta glavi in obupano strmela v polomljen lesen zapah na tla pred odprtimi vrati.
“Kaj pa se je zgodilo?” je previdno vprašal Nande, malo ga je bilo strah.
Drvar se je obrnil in žalostno razložil: “Joooj, poglejte to zmešnjavo! Pravljica se mora končati tako, da gre tiger v hišo in ga jaz od zunaj zaklenem. Oba s tigrom sva pripravljena odigrati svoj del, a zapah se je zlomil! Brez delujočih vrat se pravljica ne more nadaljevati, tiger pa ne more nazaj na svoje mesto.”
Tiger je tiho in zaskrbljeno zamrmral: “Rrr-rrr, res je. Rad bi le, da se zgodba varno zaključi, pa ne vem, kako bova sama popravila te težka vrata.”
Drvar je pokazal na bližnje drevo: “Tole deblo bi lahko bilo odličen podpornik, s katerim bi podprl vrata, ko gre tiger noter, a je predolgo in ima preveč štrlečih vej. Sam ga ne morem pravočasno obdelati!”
Otroka sta se spogledala. “K Brskaču morava,” je rekla Ula in zagotovila drvarju ter tigru: “Ne skrbita, skupaj bomo našli rešitev! Takoj se vrneva!”
Dvojčka sta se zasukala, stekla nazaj skozi prehod in v nekaj minutah že sedela pred računalnikom ter priklicala dr. Brskača.
Dr. Brskač je bil tokrat videti malo napet. Grbančil je čelo, kot da išče nekaj, kar je že zdavnaj izgubil. Ves napet je sedel v naslanjaču, na nosu je imel očala, v rokah pa je držal svinčnik, s katerim je reševal križanko. “O, Ula, Nande! Ravno prav. Samo še eno geslo moram rešiti. Kaj bo dobrega?”
Nande mu je pojasnil težavo z drvarjem, tigrom in polomljenim zapahom ter predolgem deblu, ki bi ga bilo treba hitro obdelati.
Dr. Brskač se je zamislil, vstal in s police za sabo potegnil debelo, svetlo modro knjigo z naslovom Tibetanske pravljice in gozdni inženirji. Listal je in se potem ustavil. Zmagoslavno je pokazal s prstom na stran 412. “Aha! To je stara pravljica o tigru in drvarju! Poslušajta, v knjigi piše, da morate vsi štirje pred hišo stopiti v krog, se prijeti za roke in na glas povedati čarobno izštevanko. To bo priklicalo najhitrejšega lesarja v džungli. Zapomnita si pesmico!”
Ula in Nande sta si zapomnila izštevanko, se zahvalila Brskaču in pohitela nazaj v pravljico. Drvarja, tigra in sebe sta postavila v krog. Vsi štirje so se prijeli z
a roke – Nande in Ula za drvarja, drvar za tigrovo šapo – ter z jasnim glasom zdeklamirali:
Gagaj, gagaj, gos!
Dedek hodi bos:
babica ga je sezula,
sama se obula.
Komaj so izrekli zadnjo besedo, se je izza bližnjega potoka zaslišalo glasno ploskanje po vodi in šuštenje trave. Na prizorišče je priracal kosmat bober z velikim, ploščatim repom!
Ustavi se je in jih pogledal ter navihano vprašal: “Kaj pa vi vsi tako zaskrbljeno gledate to deblo? Hitro povejte, kaj nujnega se dogaja, ker sem bil ravnokar sredi gradnje svojega novega jezu in se mi hudo mudi nazaj! Če me ne bo, mi bo tok odnesel vse najboljše veje!”
Ko so mu pojasnili, da morata drvar in tiger dokončati pravljico, a je treba tisto predolgo deblo hitro podreti ter odstraniti štrleče veje, da bo drvar z njim zablokiral vrata, se je bober nasmehnil: “Kaj res? Zaradi enega debla takšen preplah? Za nas, bobre, je to le mala malica!”
Vsa vesel se je zapodil do debla na robu jase. Navdušeno je zaglodal vanj s svojimi sprednjimi zobmi. Ni porabil veliko časa – hrust-hrust – in deblo je bilo v nekaj minutah odgriznjeno na točno pravo dolžino, veje pa gladko posmukane!
Tiger je zadovoljno zamrmral, vstopil v hišo in pomahal v slovo. Drvar je z olajšanjem zgrabil obdelani kos lesa, ga zagozdil pod kljuko ter tako vrata trdno zaprl. Pravljica se je lahko varno in srečno nadaljevala! Ula in Nande sta se poslovila in odšla proti domu.
Ko sta korakala po gozdni poti, sta premišljevala o tem, kar sta pravkar doživela.
“Ula, veš kaj?” je rekel Nande. “Kdo bi si mislil, da lahko bober tako hitro obdela trdo deblo, ne da bi uporabil žago ali sekiro.”
“Res je,” se je nasmejala Ula. “Bobri so res neverjetni gozdni stavbarji. Ali veš, da so njihovi sprednji zobje svetleče oranžne barve? Vsebujejo namreč veliko železa, zato so tako izjemno trdni, da lahko z njimi podrejo celo debela drevesa!”
“Pa še nekaj sem prebral,” je dodal Nande. “Bobrom zobje rastejo vse življenje! Če ne bi neprestano glodali lesa in jih s tem brusili, bi postali tako dolgi, da sploh ne bi mogli več jesti.”
“Tako pač je,” je kimala Ula. “Vsaka žival ima svoje posebne supermoči. In tisti naš bober je s svojimi ostrimi zobmi danes pomagal drvarju in tigru ter rešil pravljico!”
Zadovoljna sta stopila skozi domača vrata, pripravljena na vse prihodnje dogodivščine.