Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
V jeziku imamo posebne besedne zveze, ki jih lahko ali pa ne razumemo dobesedno. Takim zvezam rečemo frazemi — so kot majhne skrivnosti, ki se skrivajo za vogalom. Ko jih razvozlamo, odkrijemo, da nosijo zgodbo, modrost ali pa samo dobro šalo. Pa poglejmo, kaj nam pripoveduje naslednji frazem.
V petek popoldne sta bila starša že doma. V dnevni sobi je prijetno dišalo po sveže pečenih vafljih, oče in mama sta v kuhinji ob skodelici čaja prebirala novice, osemletni Bor pa je na preprogi zavzeto sestavljal svojo novo dirkalno stezo. Vse je bilo mirno, dokler se iz kuhinje ni zaslišal očetov glas, ko je po telefonu zaključeval pogovor.
»Ja, Marko, škoda. Res sem se zanesel nate,« je dejal oče in odložil telefon. Globoko je vzdihnil in rekel mami: »Tvoj brat mi je obljubil, da bo danes prišel pomagat popraviti kolo, pa je požrl besedo.«
Boru je ob teh besedah roka z dirkalnikom obvisela v zraku. Oči so se mu razširile v grozi.
V glavi si je takoj naslikal strašljiv in hkrati zelo čuden prizor. Predstavljal si je strica Marka, kako vzame dolg papir, poln napisanih besed, ali pa celo posamezne trde črke, jih tlači v usta, jih začne močno žvečiti in jih z velikim naporom, z vodo in cmokom v grlu, pogoltne. Bor si je predstavljal, kako ostra črka K ali R praska po grlu, ko potuje navzdol, in kako težko mora biti Marku, ko ima v trebuhu toliko požrtih besed! Ker ga je imel zelo rad, se je ustrašil zanj.
Skočil je pokonci, pritekel do očeta in ga prestrašeno zagrabil za roko.
»Oče! A stricu Marku ni slabo?« je vzkliknil s tresočim se glasom. »A je res pogoltnil tiste trde besede? Ali bi malo vode ali toplega čaja pomagalo, da se bi raztopile? Kako pa lahko sploh pogoltne besedo, ko pa so nekatere tako velike in ostre? Saj se bo zadušil!«
Oče in mama sta se začudeno spogledala, nato pa sta se oba nasmehnila. Bor je užaljeno stisnil ustnice in se usedel na tla. Sploh mu ni bilo smešno, če se je stric poškodoval s požiranjem besed.
Oče ga je nežno potegnil k sebi in ga posadil na koleno. »O, Bor, oprosti,« se je nasmehnil oče in ga pobožal po glavi. »V Markovem želodcu ni nobenih papirjev in črk. Ti si moje besede razumel povsem dobesedno, kajne?«
Bor je resno pokimal.
»Požreti besedo’ je le frazem,« je dejal oče. »To pomeni, da nekdo ne stori tistega, kar je obljubil ali rekel, da bo storil. Da svojo obljubo preprosto ‘poje’. Ko nekdo požre besedo, pomeni, da je rekel, da bo nekaj naredil, na koncu pa tega ni storil.«
Pa se je oglasila še mama: »Veš, Bor, v tem izrazu ‘beseda’ sploh ne pomeni tistega, kar pišeš v zvezek. Tu ‘beseda’ pomeni tvojo obljubo. Spomni se, ko nekomu nekaj obljubiš, pravimo, da mu ‘daš besedo’. Zato pravimo, da si besedo požrl, ko obljube nisi uresničil.«
Oče je nato razložil, kaj se je zgodilo: »Jaz sem se zanesel na Marka. Pripravil sem orodje in čakal nanj. Pa ga ni bilo. Svojo obljubo je preprosto požrl – ni je uresničil. Zato sem malo razočaran.«
Boru se je odvalil kamen od srca. »Ahaaa! V želodcu torej nima pravih črk!« je olajšano vzdihnil. V mislih je še enkrat premlel očetove besede, nato pa se mu je posvetilo.
»Čakaj … ampak potem sem pa jaz mogoče tudi požrl svojo besedo!« je vzkliknil Bor.
»Res?« ga je z zanimanjem vprašala mama. »Kako pa to?«
»Obljubil sem ti, da bom pospravil vse kocke v škatlo, preden gremo ven na sprehod,« je vneto razlagal Bor in malo povesil pogled. »Pa jih nisem. Samo rekel sem, da bom, storil pa nisem. Sem tudi jaz požrl besedo?«
Oče ga je potrepljal po ramenu: »Aha, Bor. Obljubil si, pa nisi storil. Zato je pomembno, da dajemo le tiste besede in obljube, ki jih lahko tudi držimo. Besed ne smemo kar tako požreti, ker s tem razočaramo tiste, ki nam zaupajo.«
Bor se je spustil z očetovih kolen in se z nasmehom vrnil k svoji dirkalni stezi. Frazem mu je bil zdaj popolnoma jasen – naslednjič, ko bo kaj obljubil, bo pazil, da bo svojo besedo tudi držal, ne pa je požrl.
Tvoj namig za novo zgodbo: predlagaj zanimiv frazem, pa bomo iz njega spletli zgodbico.