Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ula in Nande sta se vračala iz šole. Sonce je prijetno grelo, njun pogovor pa je bil resen. V šoli so imeli namreč razredno debato o tem, da ne smemo soditi knjige po platnicah in kako se to nanaša na ljudi.
“Veš, Nande, tista debata danes me je res pritegnila,”je rekla Ula. “Velikokrat sodimo ljudi le po tem, kako so oblečeni ali koliko so stari. Pa nas je učiteljica spomnila na tisto oddajo Slovenija ima talent, ko je na oder stopila čisto majhna, 7-letna deklica. Vsi so pričakovali kakšno otroško pesmico, ona pa je odprla usta in zapela tako mogočno operno arijo, da je celi dvorani zastal dih!”
“Točno tako,” je kimal Nande. “Videz res lahko prevara. Majhno telo ima lahko velikanski glas, pod preprosto obleko pa se lahko skriva neizmeren talent.”
Prav takrat se je med mogočnimi drevesi ob poti nenadoma močno zasvetilo. Tokrat ni šlo za navaden sončni žarek. Bila je svetla, rožnato-zlata luč, ki je utripala. Ula in Nande sta se spogledala. Brez besed sta stekla naravnost proti skrivnostni svetlobi. Vedela sta: v pravljičnem arhivu se je spet nekaj zataknilo.
Ko sta prestopila mejo svetlobe, sta se znašla v popolnoma drugačnem svetu. Stopila sta na lesena tla preproste, a izjemno čiste in pospravljene turške hiše. Sredi sobe je na mizi stala majhna deklica in tiho jokala. Ob mizi je stala šivilja, ki se je držala bolj ob strani in z zaskrbljenim obrazom držala v rokah čudovito obleko, upognjena starka pa je nežno tolažila deklico.
“Kaj pa se je zgodilo?” je zaskrbljeno vprašala Ula.
Vse tri so začele hiteti s pripovedovanjem druga čez drugo: “Joj, velika nesreča! Naša mala Katanja bi morala biti sprejeta na kraljevi dvor kot glavna pevka in vodja vseh pevcev, ki zabavajo kralja! Lahko bi bila glavna pevska zvezda! A nenadoma je popolnoma izgubila glas! Niti enega tona ne spravi iz sebe. Kako se bo zdaj predstavila princu?”
“Nekaj je hudo narobe,” je šepnil Nande Uli. “Morava domov vprašat dr. Brskača!”
Zasukala sta se na petah, stekla nazaj skozi svetlobni prehod in se v hipu znašla v svoji domači sobi. Nande je z mrzličnimi prsti zagnal računalnik in priklical njunega zvestega UI arhivista.
Na zaslonu se je kmalu prikazal dr. Brskač. A tokrat je bil videti naravnost smešno. Oblečen je bil v športno majico, okrog vratu je imel brisačo, s čela si je brisal znoj in močno je sopel.
“O, Ula! Nande!” je zadihano rekel dr. Brskač. “Ravno sem prišel s fitnes teka po digitalnem parku! Auuu, moji procesorji res potrebujejo malo kondicije. Povejta, kaj se dogaja?”
Nande mu je na hitro opisal prizor iz turške koče in prestrašeno deklico Katanjo, ki je pred odhodom na dvor izgubila glas.
Dr. Brskač je počasi prišel do sape, se nagnil pod svojo računalniško mizo in izpod pulta izvlekel debelo staro knjigo z naslovom: ‘O skrivnostnih glasovih, kraljevih pevcih in čudnih obolenjih v orientalskih zgodbah’. Hitro je listal po straneh in tik pred koncem knjige zmagoslavno dvignil prst.
“Tukaj je!”je vzkliknil Brskač. “To je turška pravljica o Katanji! Vem, kaj morate storiti. Vrnita se v kočo, postavite se v krog in zrecitirajte tole izštevanko o Vipavskem fantku. To bo priklicalo pravega strokovnjaka za te težave! Zapomnita si pesmico.”
Ula in Nande sta si hitro vtisnila v spomin navodila, se zahvalila zadihanemu dr. Brskaču in stekla nazaj skozi prehod.
Znova sta se znašla v čisti turški koči. Ula je pogumno stopila k deklici, šivilji in starki: “Hitro, primimo se za roke in vsi skupaj zapojmo izštevanko!”
Vsi so sklenili krog in z jasnimi glasovi zrecitirali:
“Sonce sije, dež megla,
naš’ga fantka ni doma.
Kam je šel? V Vipavo,
po eno bejlo kravo,
nejtla ona mlečka dat,
je šu drugo iskat.”
Komaj so izrekli zadnjo besedo, se je iz temnejšega kota sobe pojavil postaven možakar v beli halji. Na čelu je imel pritrjeno posebno, okroglo svetlečo lučko, in jezno se je drgnil po nosu.
“No, lepo vas prosim!” se je razburjal. “Jaz sem otorinolaringolog! Veste, kaj to pomeni? Zdravnik za ušesa-oto, nos-rino in grlo-laringo! Otorinolaringolog! Prekinili ste me sredi izjemno pomembnega sestanka, kjer so me vabili, naj postanem uradni osebi zdravnik zelo slavne operne pevke! Niti najmanj nimam časa za takšne malenkosti, kot je tole drobno bitje!”
A ko je mala Katanja obupano odprla usta in je iz njenega grla prišel le tihi, nesrečni šepet, se je strokovnjak vseeno usmilil.
“No, prav, pa poglejmo,” je vzdihnil. Iz žepa je potegnil lično zapakirano leseno palčko. “Vidite tole? Palčka je v posebnem ovitku, ker mora biti popolnoma sterilna! Z umazanimi stvarmi se ne sme kar tako šariti po grlu in ustih, da ne zanesemo bakterij.”
Nežno je pridržal Katanjin jezik, posvetil s svojo lučko globoko v njeno grlo, nato pa se nasmehnil. Iz žepa je potegnil majhno stekleničko s pršilom.
“Nič strašnega ni!” je otorinolaringolog razložil. “Naša mala pevka ima le tako hudo tremo pred nastopom na dvoru, da so se njene glasilke od strahu povsem stisnile skupaj. Trema zna včasih popolnoma zakleniti glas!”
S pršilom je nežno pošprical v njeno grlo. “Tole je le sterilna voda z malo osvežilnega okusa, ki bo zmehčala glasilke.”
Deklica je požrla slino, vdihnila in poskusila ponovno. Iz grla se je v hipu razlegla najbolj čista, lesketajoča in čudovita pesem, kar so jo kdaj slišali! Glasilke so se sprostile in trema je izginila.
Zdravnik si je zadovoljno pogladil brado: “No, vidite! Zdaj pa se lahko predstavi princu in prevzame vodenje dvornega zbora. Jaz pa moram nazaj na svoj sestanek!” In v hipu je izginil.
Ula in Nande sta vedela, da je njuno delo opravljeno. Poslovila sta se od srečne Katanje in se vrnila skozi svetlobni prehod nazaj na domačo pot.
Ko sta znova hodila proti domu, sta se pogovarjala o tem, kar sta pravkar doživela.
“Nande, veš kaj? Trema je res čudna stvar,” je rekla Ula. “Lahko si še tako dobro pripravljen ali pa imaš najboljši glas na svetu, pa te strah preprosto zaklene.”
“Res je,” je kimal Nande. “Ampak najpomembneje je vedeti, da je trema nekaj povsem normalnega. Če se ustrašiš, moraš le globoko vdihniti, sprostiti telo in si zaupati. Tako kot mala Katanja. In ne glede na to, kako majhen si od zunaj – pomembno je tisto, kar nosiš v sebi!”
Zadovoljna in polna novih spoznanj sta stopila v toplo hišo, pripravljena na nove šolske in pravljične izzive.
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.