Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ula in Nande sta se vračala iz šole. Sonce je prijetno grelo, njun pogovor pa je bil resen. V šoli so imeli namreč naravoslovni dan, kjer so se učili o gobarstvu in gozdovih.
»Si slišala, ko je učitelj rekel, da je pri gobah meja med okusno večerjo in hudo zastrupitvijo čisto tanka?« je resno vprašal Nande.
»Pa res,« je kimala Ula. »Če gobe ne poznaš čisto zagotovo, se je niti dotakniti ne smeš! Dovolj je le ena sama napačna goba v košari, pa je lahko hudo narobe. Tu ni prostora za ugibanje.«
Prav takrat se je med mogočnimi drevesi ob poti nenadoma močno zasvetilo. Tokrat ni šlo za blisk ali sočni žarek. Bila je svetla, temno modra luč, ki je utripala. Ula in Nande sta se spogledala. Brez besed sta stekla naravnost proti skrivnostni svetlobi. Vedela sta: pravljični junaki so v stiski, pravljica se je zataknila.
Ko sta prestopila mejo svetlobe, Nista bila več ve zelenem gozdu amapk v temačnem kotu dvorišča nekega gradu. Visoke kamnite stene so obkrožale vlažna tla v kotu. Tam je rastlo vse polno najrazličnejših gob, sredi teh gob pa je stala mlada kraljična s pleteno košarico v rokah. Bila je vsa zmedena in prestrašena.
»Kaj pa se je zgodilo?« je zaskrbljeno vprašala Ula.
Kraljična se je zdrznila, nato pa s solznimi očmi pojasnila: »Moj princ je hudo bolan. Skuhati mu moram devet gob, po tri na dan, da bo ozdravel. A nimam pojma, katere naj naberem! Tako zelo me je strah, da bi nabrala strupene in bi bila potem jaz kriva njegove smrti …«
»Midva se ne spoznava na gobe, saj veš, kako previdni moramo biti pri nabiranju,« je šepnil Nande. »Greva domov, vprašat dr. Brskača!«
Obrnila sta se in stekla nazaj skozi svetlobni prehod. Kmalu sta se znašla v svoji domači sobi in Nande je z zagnal računalnik. Pritiskal je na gumbe tako spretno, da je priklical njunega zvestega pomočnika.
Na zaslonu se je kmalu prikazal dr. Brskač. A tokrat je bil videti naravnost slovesno. Oblečen je bil v slavnosten črn frak, okoli vratu je imel modro kravato in se zelo resno držal.
»O, Ula! Nande!« se je resno oglasil dr. Brskač. »Ravno sem prišel z izjemno pomembnega sprejema pri Glavnem nadzorniku računalniških čipov! Dobil sem posebno pohvalo za dolgoletno in natančno delo pri čiščenju elektronskih vezij. Povejta, kaj se dogaja?«
Nande mu je na hitro opisal prizor z grajskega dvorišča in prestrašeno kraljično, ki mora rešiti bolnega princa.
“No, bomo videli,” je dr. Brskač je resno prikimal, se obrnil k svoji knjižni polici in iz nje potegnil staro, zamaščeno ter že malo raztrgano knjigo z naslovom: O skrivnostnih gozdnih klobukih, čarobnih napitkih in nevarnih betih. Hitro je listal po straneh in tik pred koncem knjige zmagoslavno dvignil prst.
»Tukaj je!« je vzkliknil Brskač. »Na strain 206. To je danska pravljica o Zelenem vitezu! Vem, kaj bo treba storiti. Vrnita se na grad, postavite se v krog in skupaj s kraljično izrecitirajte izštevanko. To bo priklicalo pravega strokovnjaka za te težave! Zapomnita si pesmico.«
Ula in Nande sta si hitro vtisnila v spomin navodila, se zahvalila praznično oblečenemu dr. Brskaču in stekla nazaj skozi prehod.
Znova sta se znašla na temačnem grajskem dvorišču. Ula je pogumno stopila k zmedeni kraljični: »Hitro, primi naju za roke in vsi skupaj zapojmo izštevanko!«
Sklenili so krog in z jasnimi glasovi zrecitirali izštevanko:
Le poslušaj vsak,
tika-taka-tak.
Čas hiti, hiti,
ura bije tri,
ura bije tri,
Mirko naj lovi.
Komaj so izrekli zadnjo besedo, se je izza bližnjega grma prikazal ustrežljiv gospod s čudno kapo na glavi. Oblečen je bila v prave gozdarske hlače, imel je visoke škornje, dolge rokave in klobuk z mrežico. Na pasu mu je viselo lupinsko steklo. Zaradi popolne oprave je bila povsem zaščiten proti klopom in morebitnim kačjim ugrizom.
V roki je držal majhno košarico in poseben nožek.
»No, pozdravljeni!« se je predstavil z nasmehom. »Kako vam lahko pomagam? Pa menda ni kdo jedel strupenih gob? Jaz sem namreč mikolog oziroma determinator! Veste, kaj to pomeni? Sem strokovnjak za gobe in se res izjemno dobro spoznam na vse vrste gob in jih tudi znam natančno prepoznati!«
Ko je slišal, kakšna stiska muči kraljično – da mora za bolnega princa izbrati točno devet pravih gob, po tri za vsak dan – ji je takoj priskočil na pomoč. Skupaj so začeli pregledovati gobe na dvorišču, mikolog pa jih je poučil, katerim gobam se morajo na daleč izogniti:
»Pazite, dobri ljudje! Ni nujno, ampak lahko je strupena . če ima Lupino ali vrečko na dnu beta. To je značilno za najnevarnejše, smrtonosne mušnice! Ali pa goba, ki ima obroček pod klobukom. Tiste gobe, ki imajo bele lističe so lahko zelo nevarne: Če je goba čudnih barv, živo rdeča, oranžna ali rumena nas opozarja, da je morda strupena. Pa če jo povohamo in nam smrdi, taki se tudi raje izognemo. Tista, ki pomodri, če jo zarežmo, je tudi nevarna za zastrupitev.«
Z njegovo strokovno pomočjo so hitro našli in izbrali devet popolnoma varnih, užitnih gob.
Mikolog se je prijazno zahvalil za pozornost: »No, zelo me je veselilo spoznati tako učljive mlade ljudi. Zdaj grem pa iskat užitne jurčke za današnje kosilo.« Pomahal je in odšel po svojih poteh.
A kraljična je bila še vedno zaskrbljena: »Joj, do mojega princa je dolga pot! Gobe se bodo v košari pokvarile, preden pridem do njega!«
Ula se je spomnila nasveta z naravoslovnega dneva: »Nič hudega! Nareži jih na tanke lističe, jih razgrni na sonce in posuši! Še laže jih boš nosila, ne bodo se pokvarile in iz njih boš lahko skuhala okusno juho.«
Kraljična se jima je hvaležno nasmehnila, Ula in Nande pa sta vedela, da je njuno delo opravljeno. Poslovila sta se in se vrnila skozi svetlobni prehod back na domačo pot.
Ko sta znova hodila proti domu, sta se pogovarjala o tem, kar sta pravkar doživela.
»Nande, veš kaj? Pri gobah res ne smeš tvegati,« je rekla Ula. »Ali si vedel, da se v Sloveniji vsako leto z gobami zastrupi 50 ali pa še več ljudi?«
»To je res veliko,« je kimal Nande. »Ljudje so včasih preveč prepričani v svoje znanje. Zato res velja zlato pravilo: nikoli, ampak res nikoli ne smemo jesti gob, za katere samo mislimo, da so užitne. Nabiramo le tiste, ki jih poznamo stoodstotno! In če se nam vseeno zgodi, moramo biti pozorni na te znake: slabost, bruhanje, driska, bolečine v trebuhu. Ti znaki se lahko pojavijo že po 15 minutah ali šele po 6–24 urah. V vsakem primeru moramo takoj poklicati Center za zastrupitve 112 ali oditi k zdravniku – vsaka zastrupitev z gobami je nujen primer.«
»Ja, zagotovo ne smemo misliti, saj bo minilo ali pa, saj ni tako hudo. Nujno moramo poklicati pomoč!«
Polna novih spoznanj sta stopila v toplo hišo, pripravljena na nove šolske in pravljične izzive.
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.