Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Včasih besede povedo več, kot se zdi na prvi pogled. Ko se povežejo v frazem, dobijo svoj značaj, svojo zgodbo in svoj nasmeh. Zato danes odgrnimo to besedno tančico in poglejmo, kaj se skriva za naslednjim frazemom.
Bilo je sončno poletno popoldne in devetletna Maja je preživljala počitnice pri babici in dedku na deželi. V senci stare jablane na vrtu je dišalo po sveže pečenem jabolčnem zavitku. Maja je na klopi zavzeto risala v svojo beležko, babica je pri mizi prebirala lokalni časopis, dedek pa je po delu v sadovnjaku zadovoljno srkal hladen kompot. Vse je bilo tiho, dokler dedek ni pogledal čez ograjo proti sosednji njivi.
»A si slišala, kaj se je zgodilo s tistim gradbenim podjetjem, ki je želelo na koncu vasi postaviti velika skladišča?« je vprašal dedek in odložil kozarec.
Babica je dvignila pogled z očal: »Ja, nekaj sem ujela po radiju. A niso vaščani odločno rekli ne, ker bi to uničilo travnike?«
»Tako je,« je prikimal in nadaljeval dedek. »Župan jim ni dal dovoljenja, vaščani so stopili skupaj in tisti delavci so morali včeraj na hitro pobrati šila in kopita ter oditi drugam!«
Maji je ob teh besedah barvica obvisela v zraku. Oči so se ji razširile od začudenja. Obrnila se je k dedku in ga debelo pogledala.
V glavi si je takoj naslikala zelo nenavaden prizor. Predstavljala si je velik rumen bager in delavce v čeladah, ki namesto gradbenega orodja po poti vlečejo ogromne škatle. Iz škatel štrlijo stotere ostre kovinske igle, šila, na bagru pa so kupi konjskih kopit! Predstavljala si je, kako delavci hodijo in vlečejo ali porivajo škatle, ostra šila bodejo skozi rokavice, tista težka konjska kopita pa padajo z bagra in glasno ropotajo po asfaltu. Joj, zakaj bi gradbeniki namesto lopat nosili s sabo kupe konjskih nog in nevarnih konic?!
Maja je odložila barvice, pritekla k mizi in dedka prestrašeno vprašala:
»Dedek! A so tisti delavci res vozili naokrog konjska kopita?! Od kod pa imajo gradbeniki toliko konjskih nog? A so jih vzeli konjem s sosednjega pašnika? Saj je to nevarno, če imajo s sabo še tiste ostre igle!«
Babica in dedek sta se začudeno spogledala, nato pa sta se oba prijazno nasmehnila. Maja se je užaljeno namrdnila in prekrižala roke na prsih. Sploh ni bilo smešno, da gradbeniki okoli nosijo konjska kopita.
Dedek jo je nežno potegnil k sebi in jo posadil na stol zraven sebe. »O, Maja, oprosti,« se je nasmehnil in jo potrepljal po rami. »Tisti delavci nimajo konjskih kopit. Ti si šila in kopita razumela povsem dobesedno, kajne?«
Maja je resno pokimala in vprašujoče pogledala babico in dedka.
»’Pobrati šila in kopita’ je star frazem, ki pomeni na hitro spakirati vse svoje stvari in oditi,« je dejal dedek. »Nastala je pred davnimi časi, ko so imeli čevljarji veliko dela. Čevljar je z ostrim orodjem, ki se mu reče šilo, luknjal usnje, podplat pa je oblikoval na leseni obliki noge, ki se ji reče čevljarsko kopito. To sta bili njegovi najpomembnejši orodji. Če je čevljar odšel iz delavnice, je v torbo pospravil svoje orodje: šila in kopita ter odšel.«
Pa se je oglasila še babica: »In ker so čevljarji včasih potovali iz kraja v kraj, je izraz ostal, saj so morali velikokrat pobrati šila in kopita. Danes ga uporabimo za koga, ki mora pospraviti svoje orodje, stroje ali osebne reči in oditi.«
Dedek je nato dodal: »Tako je. Tisti delavci so pospravili le svoje ograje, stroje in orodje ter odpeljali bagre. Nobenih pravih konjskih kopit ni bilo zraven!«
Maji se je odvalil kamen od srca. »Ahaaa! Lesenim modelom za čevlje se reče kopita!« je olajšano vzdihnila. V mislih je še enkrat premlela dedkove besede, nato pa se ji je posvetilo.
»Čakaj … ampak potem sem pa jaz včeraj na bazenu tudi morala pobrati šila in kopita!« je vzkliknila.
»Res?« jo je z zanimanjem vprašala babica. »Kako pa to?«
»Ko je reševalec iz vode napovedal, da zapirajo bazen zaradi nevihte, smo morali vsi v dveh minutah pospraviti brisače, očala, kreme in napihljive obroče ter zbežati pod streho,« je vneto razlagala Maja. »Na hitro sem zmetala vse stvari v torbo in jo popihala!«
Dedek jo je potrepljal po glavi: »Pa res, Maja. Na hitro si pospravila svoje stvari in odšla. Pobrala si svoja ‘šila in kopita’.«
Maja se je z nasmehom vrnila k svoji risbi pod jablano. Frazem ji je bil zdaj popolnoma jasen – ko bo naslednjič morala na hitro pospraviti svoje barvice in zvezke, bo z veseljem vedela, da je čas, da pobere svoja šila in kopita.
Tvoj namig za novo zgodbo: predlagaj zanimiv frazem, pa bomo iz njega spletli zgodbico.