Ko se pravljica zatakne, zasveti. Ko zasveti, prideta Ula in Nande. In zgodba spet steče.
Prisluhneš ji lahko v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Tisti večer, ko sta Ula in Nande prvič govorila z Dr. Brskačem, upraviteljem pravljic, sta bila tako vznemirjena, da skoraj nista mogla zaspati. Ula je ležala na hrbtu in gledala v strop, kjer so se sence premikale, kot da bi se tudi one spraševale, kaj se bo zgodilo. Nande je ležal na boku in si v mislih ponavljal izštevanko, da je ne bi slučajno pozabil, čeprav je bila tako nalezljiva, da se je kar sama vrtela v glavi.
Ekate pekate cukate me…
Besede so se zibale v ritmu, ki je bil star, a hkrati tako domač, kot da sta ga poznala od nekdaj.
“Misliš, da bo svetloba jutri spet tam?” je tiho vprašala Ula.
“Zagotovo,” je rekel Nande, čeprav ni mogel vedeti. “Če se je pravljica ustavila, potem naju potrebuje.”
Naslednje popoldne sta skoraj tekla od avtobusne postaje. Torbe sta pustila kar ob robu ceste. Gozd je bil tih, kot da nekaj čaka. In ko sta zavila na potko, ki je vodila med drevesa, sta zagledala svetlobo.
Ni bila močna, niti velika. Bila pa je tam — majhen, tih sij, ki je ležal na tleh kot kapljica sonca, ki se je izgubila med vejami. In ko sta stopila bliže, se je spet dvignila, počasi, kot da se preteguje po dolgem spanju, in se raztegnila v tanek steber, ki je lebdel tik nad kamni.
“Greva?” je vprašal Nande.
“Greva,” je rekla Ula.
Tokrat sta vstopila skupaj.
Svet se je spet razlil v barve. Črte so se odebelile, robovi so postali mehki, kot da jih je nekdo narisal s flomastrom. In tam, na majhni jasi, sta sedela Rdeča kapica in volk. Čisto skupaj. Volk je imel okoli vratu debel šal in je kašljal tako hripavo, da se je zdelo, kot da mu vsak zvok uide nekam med zobe.
Rdeča kapica je dvignila pogled.
“O, dobro, da sta prišla,” je rekla. “Volk ne more govoriti. In brez njegovega glasu ne morem nadaljevati. Babica čaka, jaz čakam, on pa samo kašlja.”
Volk je poskušal nekaj reči, a je iz njega prišel samo tih hrk.
Ula je stopila bliže.
“Ne skrbi,” je rekla. “Vem, kaj moramo narediti.”
Nande je pokimal, čeprav je bil videti, kot da mu srce bije malo prehitro.
“Dr. Brskač nama je povedal,” je rekel. “Samo… moramo se prijeti za roke.”
Rdeča kapica je dvignila obrvi.
“Za roke?”
“Tako je rekel,” je rekel Nande. “In potem moramo skupaj povedati izštevanko.”
Volk je počasi dvignil svojo veliko šapo. Za trenutek so bili videti kot štirje prijatelji, ki se držijo za roke pred začetkom igre.
“Pripravljeni?” je vprašala Ula.
Volk je pokimal.
Rdeča kapica je globoko vdihnila.
Nande je že imel odprta usta. In potem so začeli:
Ekate pekate cukate me,
fibe fabe domine,
ektum pektum kufer štuc,
kvinte kvante — ti si fuč!
Ko so izgovorili zadnjo besedo, je nekaj nežno počilo, kot da bi se zlomila ledena skorja na luži. Volk je dvignil glavo. Zasijal je. In potem je rekel:
“Jaz… lahko govorim!”
Njegov glas je bil spet globok, močan, malo renčeč, a prijazen. Rdeča kapica je poskočila od veselja.
“Končno!” je rekla. “Zdaj lahko grem k babici!”
Volk je vstal, se otresel šala in se zahvalil dvojčkoma z rahlim priklonom, ki je bil tako nenavaden, da sta se oba zasmejala.
“Če se še kdaj zatakne,” je rekel, “bova vedela, koga poklicati.”
Volk je še enkrat poskusil svoj glas, tokrat malo glasneje, in iz njega je prišel tako mogočen “AhA!”, da so se listi na bližnjih grmih rahlo zatresli. Rdeča kapica se je zasmejala, tisti njen zvonki, malo prehiter smeh, ki se ji vedno izmuzne, kadar je zelo vesela.
“Zdaj pa res lahko grem k babici!” je rekla in dvignila ljubko košarico.
Volk je dvignil glavo, se raztegnil, kot da je pravkar vstal po dolgem spancu, in potem — kot da se je spomnil, da je volk — stekel med drevesa.
Rdeča kapica je ostala sama na jasi in začela nabirati jagode, ki so rasle tik ob poti. Bile so velike, rdeče in tako svetleče, da so bile videti, kot da jih je nekdo narisal z voskom. Nabirala jih je počasi, z obema rokama, in si pri tem tiho prepevala.
Čez nekaj trenutkov se je volk spet pojavil, tokrat iz druge smeri, s prihuljenim repom.
“Kam pa greš, Rdeča kapica?” je vprašal, kot da se prvič srečala.
“K babici, seveda.”
Volk je pokimal, popolnoma zadovoljen, kot da je s tem vse na svetu spet na svojem mestu.
In to je bil trenutek, ko sta Ula in Nande vedela, da se lahko umakneta. Da je zgodba spet stekla in se je pravljica postavila na noge.
Barve so se začele mehčati, črte so se razlivale, svet se je počasi raztapljal, kot da ga nekdo nežno briše z velikega lista papirja. In ko sta spet stala na dvorišču stare graščine, je svetlobni steber ugašal, tih in miren, kot sveča, ki je opravila svoje.
Nande je globoko vdihnil, Ula pa se je nasmehnila.
In oba sta vedela, da komaj čakata, kdaj se bo svetloba spet pojavila.
Te zanima, katere pravljice so še potrebovale njuno pomoč? Preveri: ✨Iskrice