Zdravo! Ali ste se kdaj spraševali, zakaj ima neka vas, hrib ali dolina prav takšno ime, kot ga ima? Zakaj se na primer nek hrib imenuje ravno Mali ali Veliki?
Zdi se preprosto, kajne? A vsako ime skriva zgodbo. Včasih je to zgodba o tem, kako je kraj nastal, včasih pa je to zgodba, ki so si jo ljudje izmislili, da bi svet okoli sebe naredili bolj čaroben.
Danes vas bomo popeljali v svet domišljije, kjer bomo skupaj z Lukom in Majo odkrivali skrivnosti krajevnih imen.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
V Majini sobi sta z Lukom ležala na trebuhu in pred njima je bil odprt Atlas Slovenije na tisti strani, ki je prikazovala karto Ajdovščine z okolico. Luka je drsel s prstom po karti in naletel na zapis Kamen. Ne levi strani od zapisa je bila Črka V in na desni Črka M.
“Glej no, Mali kamen in Veliki kamen, to pa je zanimivo,” je rekel Luka. “Zakaj bi rekli le “Kamen” gori, ki je vse prej kot kamen?”
“To je izziv,” se je nasmehnila Maja. “Staviva, kdo si izmisli boljšo zgodbo? Jaz začnem!
Tukaj sta nekoč živeli dve kamniti bitji, dva brata,” je začela Maja z iskrico v očeh. “Bila sta velikana, a vendar zelo različna. Starejši, velikan Grdun, je bil velik in mogočen, a njegovo srce je bilo trdo in hladno kot led. Ves dan je sedel in strmel v daljavo, neizprosen in mračen. Mlajši brat, velikan Rogi, pa je bil živahen duh. Z lahkoto je skakal naokrog in se igral s sončnimi žarki. Njegova gora je bila zato porasla in živa, ker jo je grela njegova dobra volja. Ljudje so jima rekli Veliki kamen – ker je bil Grdun tako mračen, in Mali kamen – ker je bil Rogi vedno v gibanju in se je zdela manjša.”
“Lepo, ampak moja je boljša,” je rekel Luka samozavestno. “To sploh nista bila velikana, ampak ogromna, starodavna želva, Karamela. Na svojem oklepu je nosila dve skali: eno veliko in eno malo. Bila je vesoljska popotnica, ki se je ustavila na Zemlji, da bi si oddahnila. Ker je bila zelo utrujena, je zaspala in spi še zdaj. Tisočletja so minila, na njenem oklepu so zrasla drevesa in trava, a oblika njenega oklepa je ostala vidna. Mali kamen in Veliki kamen sta pravzaprav samo dve skali na njenem ogromnem oklepu. Še danes čaka, da jo bo kdo prišel obiskat.”
Tekmovanje je bilo neodločeno.
“Tvoja je lepša,” je priznal Luka.
“Ne, tvoja je bolj izvirna,” je odvrnila Maja.
Takrat pa so se vrata odprla. V sobo je stopila babica s krožnikom svežih jagod.
“Slišim prijateljski prepir?” je vprašala.
“Ugibava, zakaj sta gori tam zunaj Mali kamen in Veliki kamen,” je pojasnil Luka.
Babica se je usedla in jima ponudila jagode: “O, zgrešila sta pravo zgodbo, čeprav sta tisti, ki sta si izmislila, kar dobri. V Trnovskem gozdu, kjer sta ti gori, je vsepovsod vidna kamnita podlaga. In imena povedo, kaj se vidi: kamen. Preprosto.”
“Oh,” sta rekla otroka hkrati, nekoliko razočarana.
“Ampak,” je nadaljevala babica z nasmehom, “to še zdaleč ni vse. V Sloveniji imamo celo vrsto takih “kamnitih” imen. Na Primorskem imamo Mali Kamenček in Veliki Kamenček, blizu Vršiča pa Mojstrov Kamen. In ko smo že pri kamnih, v pogorju Bohorju imamo slap Bojanca, ki pada po trdih, kamnitih stopnicah. O njem je znana legenda, ki pravi, da si je tu umila obraz ajdovska deklica, ki je hotela postati lepa. Pa jo je mati, ki je bila jezna nanjo, pahnila čez rob. Kamor koli gremo v Sloveniji, povsod najdemo skale in kamnite zgodbe – vsaka je drugačna, a vse so povezane s trdno podlago naše dežele.”
Luka in Maja sta jedla jagode in razmišljala o dveh gorah. In spoznala, da lahko ena sama beseda -kamen- rodi toliko različnih, a vseeno podobnih zgodb, ki jih nosijo hrbti naših gora.