Ali ste kdaj slišali za kraj ali reko s čudnim, morda žalostnim imenom? Danes bomo raziskovali ime Sirotka. Kaj naj to pomeni? Morda gre za zapuščen potok? Ali pa skriva globljo, mehko zgodbo? Pridružite se Luku in Maji in spoznajte, kako lahko ena sama beseda – sirotka – vžge iskro domišljije in nas popelje do nenavadnega vodnega toka na Murskem polju. Pripravite se na prijateljski dvoboj v ustvarjanju zgodb.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Popoldne se je že prevešalo v večer in oba, Luka in Maja sta že napravila domačo nalogo in pripravo na pouk. Nekaj časa sta se igrala monopoli, potem pa je Luka predlagal, da se spet lotita iskanja zanimivih imen. Maja je prinesla Atlas in ga položila na mizo. Listala je po knjigi in ko je bila odprta stran 46, je Luka s prstom pokazal na tanko modro črto, ki je vijugala po Murskem polju.
“Glej, Sirótka!” je zamišljeno rekel Luka. “Kako žalostno ime za reko. Ali je ta reka siróta, ki nima staršev?”
“Ali pa je ime po tem, kar je babica včeraj pripravljala iz mleka, sírotki. To je tista tekočina, ki ostane po pripravi skute,” je dodala Maja. “Se spomniš tiste gore od zadnjič, ko se pomen imena spremeni, če spremeniš naglas. In tukaj je tudi tako. Ti praviš, da je Sirótka, jaz pa mislim, da bi lahko bila Sírotka. Staviva, kdo si izmisli boljšo zgodbo? Ti si prvi!”
“Tukaj je nekoč živela čarovnica po imenu Solzica,” je začel Luka s pritajenim glasom. “Čisto sama je bila, ni imela ne mame ne očeta. Kadar je jokala zaradi tega, so njene solze padale na tla, kjer so se združile v majhen potok. Ker so nastale iz solza siróte, so mu ljudje rekli Sirótka. A zgodba sama ni žalostna! Ko so se njene solze dotaknile zemlje, je rečica Sirótka postala vir življenja.”
“Moja zgodba je pa vesoljska!” je vzkliknila Maja. “To ni navaden potok! To je Mlečni princ Galak iz ozvezdja Mlečne ceste! Med potovanjem je moral nekaj popravljati svojo ladjo, pri tem pa se je po nesreči odpel in padel na Zemljo. Njegovo telo je bilo narejeno iz čiste galaktične sírotke – tiste tekočine, ki ostane, ko vesoljci delajo skuto iz zvezdnega mleka. Ko je padel, se je razlil v potok, ki teče še danes.«
Tekmovanje je bilo neodločeno.
“Tvoja je lepša, ker je o čustvih,” je priznala Maja.
“No, tvoja je pa bolj nepričakovana,” je odvrnil Luka.
V sobo je stopila babica, z vrčem sveže sírotke: »O čem se pogovarjata tokrat?«
“O Sirotki vodi! Je to sírotka ali sirótka?” Je vprašala Maja.
Babica se je usedla in se nasmehnila: “Lepo sta si to izmislila, a resnica je, kot vedno, nekje v sredini. Sirotka voda je res potok, ki se izliva v Murico, ta v Ščavnico, ta pa v Muro. In da, ime je dobila po sírotki, toda ne po čarovnici ali vesoljcu.”
“Torej po tekočini, ki jo lahko pijemo, torej pijači?” je vprašala Maja.
“Ne samo po pijači,” je pojasnila babica. “Voda v tem potoku je bila nekoč zelo motna, belkasta, podobna sírotki, ki ostane pri izdelavi skute. Ljudje so po tej podobnosti potok poimenovali. Ime vode nosi v sebi spomin na delo naših prednikov, na čas, ko so z domačimi pripomočki pridobivali hrano in so poimenovali svet okoli sebe po tem, kar so videli in poznali.”
Luka in Maja sta se spogledala – vsak s svojimi mislimi, a oba z enakim občutkom. Koliko svetov in domišljije se lahko skriva v eni sami besedi! Babica je počasi srknila iz kozarca in z dlanjo pogladila atlas, kot bi božala stari, dobro poznani spomin.
“Vidita,” je nežno rekla, “ime je kot potok. Začne se kot majhen izvir, potem pa se lahko razlije na tisoč načinov – v zgodbe, v spomine, v smeh.”
Maja je zaprla atlas in se nasmehnila Luku: “Torej … ni pomembno, katera zgodba je zmagala. Pomembno je, da jo najdeš.”
Luka je prikimal: “In da ne pozabiš, da ima vsak kraj svojo zgodbo. Nekatere so resnične, druge pa si moramo izmisliti sami.”
Babica je vstala in se napotila proti kuhinji: “Kar nadaljujta z raziskovanjem. Svet je poln imen, ki čakajo, da jih kdo razvozla.”
Ko je odšla, je v sobi za trenutek zavladala tišina – tista prijetna, mehka tišina, ko domišljija že tiho tke nove niti.
Maja je šepnila: “Jutri bova našla nov potok.”
Luka se je zasmejal: “Ali goro. Ali vas. Samo da ima zanimivo ime.”
In tako se je njun popoldanski dvoboj prelevil v majhno, vsakdanjo pustolovščino: v raziskovanje, kjer atlas ni bil le knjiga, temveč čarobni zemljevid sveta, in kjer se je vsaka črta, vsaka pika in vsako ime lahko spremenilo v zgodbo – tako kot Sirotka, potok, ki je tisti dan zažarel v svetlobi njune domišljije.