🔹Zajčja gorca

Vsako ime lahko skriva zgodbo. Včasih je to zgodba o tem, kako je kraj nastal, včasih pa je to legenda, ki so si jo ljudje izmislili, da bi svet okoli sebe naredili bolj čaroben in zanimiv.

Danes se bomo popeljali na gričevnato Kozjansko, v svet domišljije, kjer bosta Luka in Maja spet odkrivala skrivnosti krajevnih imen.

Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.

Bilo je že pozno popoldne, Maja je že napisala domačo nalogo, Luka pa se je nekaj obotavljal. Za nalogo bi moral napisati prosti spis po svoji želji, učiteljica jim ni dala nobenega predloga. Tuhtal je in tuhtal, pa se je odločil in šel v Majino sobo. Ta je ležala na tleh in brala pravljice.

“Kaj misliš, kaj bi lahko napisal?” je tiho vprašal. “Sploh nimam ideje.”

“Kako da ne, kaj pa najino izmišljanje nastanka imen? Dajva, lotiva se naslednjega, pa boš imel idejo za spis.”

Luka je pohitel v dnevno sobo in prinesel Atlas. Počil se je k Maji na tla, ležala  sta na trebuhih in Luka je odprl veliko rdečo knjigo.

“Glej, odprla se je karta številka 135. Kateri del Slovenije je to?” je zanimalo Majo. Odprla je platnico in poiskala del na zemljevidu Slovenije.

“To je Kozjansko,” je vzkliknil Luka. “Dajva, poiščiva kaj zanimivega.”

S prstom je drsel po karti in se ustavil na polju A2, “Poglej to,” je rekel Luka in s prstom potrkal po zapisu. “Zajčja gorca.”

“Zanimivo ime,” se je zamislila Maja. “To  sploh ni gora, ampak grič. In zakaj “Zajčja”? To pač ne more biti le zato, ker bi tam tekalo veliko zajcev.”

“In gorca pomeni, da so tam vinogradi,” je pripomnil Luka.

“To je izziv, Maja,” se je nasmehnil. “Staviva, kdo si izmisli boljšo, bolj zajčjo zgodbo? Naj začnem!”

“Ne, jaz začnem,” je rekla Maja in se usedla. “Nekoč, davno pred tem, ko tod še ni bilo cest in vinogradov, je pod vzpetino živel mlad pastirček Miha. Vsak dan je pasel ovce na pobočju, kjer je bilo mehko travišče in nekaj grmovja. Nekega pomladnega jutra je zagledal belega zajčka, ki je sedel čisto na vrhu griča in se ni zbal, čeprav je bil Miha že zelo blizu.

Ko je pastirček stopil k njemu, pa je zajček le skočil, obkrožil hribček in izginil v podrasti. Miha ga je še večkrat videl – vedno ob sončnem vzhodu, vedno na istem mestu. Ljudje so rekli, da tam prebiva “zajčji duh”, varuh griča, ki prinaša srečo tistim, ki spoštujejo naravo.

Ko so kasneje na griču zasadili prve trte, so kraju rekli Zajčja gorca, ker so verjeli, da zajček še vedno bedi nad zemljo, da bi bila letina dobra. In res – tamkajšnje vino je bilo vedno mehko in prijetno, kot so mehki koraki belega zajca po jutranji rosi.”

“Dobra zgodba, ampak moja je boljša,” je rekel Luka samozavestno. “Pravijo, da je bil na tisti vzpetini nekoč vinogradnik, ki se je rad pohvalil, da ima “najboljšo gorco daleč naokoli”. To-da vsakič, ko je grozdje dozorelo, mu ga je nekdo objedel. Nastavil je strašila, razpel mreže, ponoči stražil – a nič ni pomagalo. Neko jutro pa je zagledal, kdo je bil krivec: velik siv zajec, ki je sredi vinograda mirno grizljal najlepše grozde! Vinogradnik se je začudil in se začel smejati: “Le daj, privošči si, ti kosmati ljubitelj vina!”

Od takrat naprej je zajcu vedno pustil nekaj grozdov. In ko so ljudje spraševali, kako to, da prideluje najboljše vino, je rekel: “To pa zato, ker trto pazi moj prijatelj zajec!”

In tako je vzpetina med ljudmi ostala znana kot Zajčja gorca – gorca, kjer zajci pijejo sladko sonce iz trt.”

“Oh, jaz imam še eno,” je vzkliknila Maja. Včasih je v vasi pod gričem živela deklica Anica, ki je imela mehko srce za vse živo. Ko so kmetje pozimi postavljali pasti za zajce, jih je ponoči skrivaj odpirala in ubežnikom kazala pot proti gozdu.

Neko pomladno jutro je našla majhnega zajca, imel je poškodovano sprednjo tačko. Odnesla ga je domov, ga negovala, dokler ni spet lahko skakal. Vsak dan ga je nesla na grič, tam sta skupaj sedela med rožami in gledala dol v dolino.

Ko je prišla jesen, pa je zajček izginil. Anica je bila žalostna, a naslednjo pomlad je na griču našla več mladih zajčkov, ki so se igrali prav tam, kjer je nekoč sedela s svojim prijateljem. In ljudje so govorili, da je tisti grič “zajčji grič” – v spomin na deklico, ki je učila ljudi, da ima tudi najmanjše bitje pravico do mirnega kotička pod soncem. In ime se je obdržalo: Zajčja gorca.”

“Tvoja druga zgodbica je najlepša,” je priznal Luka.

“No, tvoja je pa bolj izvirna,” je odvrnila Maja.

Vrata so se odprla. V sobo je stopila babica s krožnikom domačih, sladkih jabolčnih krhljev.

“Slišim, da si zmagala. Kaj sta preiskovala?” je vprašala.

“Ugibava, zakaj se tistemu hribu na Kozjanskem reče Zajčja gorca,” je pojasnil Luka.

Babica se je usedla in jima ponudila krhlje.

“O, morda je pa moja zgodba prava. Na Kozjanskem je včasih kar precej suše. In tisti griči, ki so hitro poraščeni s travo, a ne dajejo najboljšega pridelka, so idealni za pašo zajcev in divjadi. Na kratko, to je bila gorca, kjer so živeli zajci. Preprosto.”

“Oh,” sta rekla otroka hkrati, nekoliko razočarana nad enostavnostjo zgodbe.

“Ampak,” je nadaljevala babica z nasmehom, “to še zdaleč ni vse. Ta preprostost je del naše dediščine. V Sloveniji imamo celo vrsto takih “živalskih” imen, kjer imena povedo, kaj se tam pase ali je doma. Na Koroškem imamo Medvedjo vas, na Dolenjskem Lisičji vrh, na Gorenjskem pa celo hrib Srna. Da o zajcih ne govorim. Poglej v seznam imen, Luka, gotovo boš našel zanimiva imena.”

Luka je pobrskal po seznamu: “Ja, res je,” je vzkliknil. “Zajčica, to je gora, pa Zajčja gora in Zajčji hrib in Zajčje polje, Zajčji vrh in celo zaselek Zajčki. Že vem, kaj bom napisal,” je zaklical. “Moj spis bo zagotovo najboljši.”

A prej je bilo treba pojesti sladke krhlje. Jedla sta in razmišljala o Zajčji gorci. In spoznala, da lahko preprosta beseda – zajec – vzpodbudi toliko različnih, a vseeno podobnih zgodb, ki jih nosijo hrbti naših gora.