Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Sončni žarki že zbirajo moč, Maja in Luka pa hitita z zajtrkom, saj ju čaka izlet s starši v hribe. Domača naloga je bila končana že prejšnji večer in vse skrbi so ostale v starem zvezku. V kuhinji se pečejo palačinke, smeh skače iz sobe v sobo. Pred odhodom imata še uro časa, ki je kakor ustvarjena za raziskovanje.
Luka je pospravil mizo in odnesel posodo v kuhinjo. Pomagal je mami pomiti in pospraviti, tačas pa je Maja prinesla Atlas in začela listati po njem.
“Glej, kaj sem našla,” je zaklicala Luku, ki se je pravkar vrnil v dnevno sobo.
“Poglej, tukaj je – na strani 103, Kosmati vrh, spada v pogorje Ratitovec. Kar visoka gora je to.”
“Ratitovec?” je ponovil Luka in se sklonil nad oprto knjigo. “Vidim, ja. To je manjše pogorje in ima štiri kar visoke vrhove. Tale dva sta zanimiva: Gladki vrh in Kosmati vrh.”
“Haha,” se je zasmejala Maja, “mogoče je pa eden brez dlake drugi je pa ves kosmat.”
Luka je še malo brskal po karti. “Ratitovec leži na Gorenjskem, med Radovljico in Jesenicami, blizu meje z Avstrijo. In glej, v bližini Kosmatega vrha je še eno zanimivo ime – Kačji rob. To bova prihranila za drugič.”
“Kačji rob in Kosmati vrh,” se je nasmehnila Maja. “To se sliši kot pravljica.”
“Čakaj,” je rekel Luka in odprl kazalo na koncu Atlasa. S Prstom je iskal po abecedi. “Poglej – obstaja še enKosmati vrh! Na Notranjskem. Ta je nižji – 806 metrov, se pravi, da je hrib.”
“Dva Kosmata vrhova?” je vzkliknila Maja. “Koliko dlak!”
Luka se je zasmejal. “Dajva, kdo si izmisli boljšo zgodbo!”
Maja se je udobno namestila ob Atlasu.
“Najprej jaz! Mislim, da je na tem vrhu nekoč živel na severni strani doline prijazen, a zelo plašen velikan, ki imel telo prekrito z mehko, srebrno dlako. Poleti je prihajal med ljudi in jim pomagal pri košnji, pozimi pa je spal visoko v gorah. Nekoč pa je v deželo prišla strašna nevihta. Veter je bil tako močan, da je odpihnil velikanov kožuh. Naslednji dan je bil vrh videti, kot da je obrasel z dolgo, svetlikajočo se dlako. Velikan pa je bil nag in ga je kar hudo zeblo. Od takrat so krajani ta vrh imenovali Kosmati vrh, v spomin na dobrodušnega velikana, ki se je zaradi sramu preselil še višje v gore in se nikoli več ni pokazal.”
Luka je pokimal: “Dobra zgodba. Ampak jaz mislim drugače. Včasih je medvedov v tistih gozdovih živelo toliko, da se je zemlja tresla, ko so se podili po pobočjih. Njihov kralj, ogromni rjavec Brundar, je imel svojo prestolnico prav na najvišjem vrhu. Ljudje iz doline so se bali, da bodo medvedi napadli njihove vasi, zato je najpogumnejši pastir Miha odšel do vrha, da bi se z Brundarjem pogovoril. Presenetljivo hitro sta sklenila premirje: ljudje ne bodo posegali v medvedje ozemlje, medvedi pa se bodo držali gozdov. V čast temu sporazumu so ljudje vrh poimenovali Kosmati vrh, saj je bil to domovanje vseh “kosmatincev” in njihovega kralja.”
Maja se je nasmehnila. “Medved Brundar! To mi je všeč. Zdaj sem jaz spet na vrsti.”
Zamislila se je: “Nekoč, v davnih časih, ko so se gore še učile, kako izgledati mogočno, je na vrhu današnjega Kosmatega vrha živel čarovnik Brkljač z največjo mačko na svetu. Mačka se je imenovala Puha in dlake njenega kožuha so bili daljše od reke, ki je tekla pod goro. Dlake so bile tako dolge in mehke, da bi lahko skrile celo vasico. Nekega vetrovnega jutra je Puha zaspala na soncu in sanjala o miših. Nenadoma jo je prebudil močan sunek vetra, začela je divje teči po skalah, kožuh pa se je trgal in zapletal v skale in grmovje.
Ko se je končno ustavila, je vrh gore izgledal kot velikanski, razmršen klobčič dlake. Ljudje iz doline so se smejali: “Poglejte, gora je kosmata kot bi tam gori ovce strigli!”. Od takrat gora nosi ime Kosmati vrh, In kadar veter piha, pravijo, da se Puha še vedno igra na vrhu.”
“Zanimiva zgodba,” je rekel Luka, pogledal na karto in se zamislil. “Jaz imam še eno teorijo. V majhni vasici pod goro je živel škrat Frizer. Bil je edini frizer na svetu, ki je strigel gore. Vsako pomlad je vzel svoje velikanske škarje (velike kot hiša) in šel strič vrhove. Gladki vrh je strigel kratko in urejeno. Ostri vrh je strigel v špico. Okrogli vrh je strigel na balin.
Ampak nekoč je zbolel. Dobil je gripo in moral je ostati v postelji.
“Ne morem iti na delo,” je rekel. “Gore bodo morale počakati.”
Čakal je teden, dva, tri. Ko se je končno pozdravil in odšel na delo, je videl katastrofo. Medtem ko je on počival, so drevesa, grmi in trava divje rasli. Predvsem na enem vrhu – tam je bilo vse tako prepleteno, kosmato, neurejeno, da je Frizer le zmajal z glavo.
“Tega ne morem urediti,” je rekel. “To bi trajalo mesece. Naj ostane tako.”
In odšel je strič druge vrhove. Tisti kosmati vrh pa je ostal tak, kot je bil – divji, skuštran, neurejen.
Od takrat naprej mu vsi pravijo Kosmati vrh – edini vrh v Sloveniji, ki ga Škrat Frizer nikoli ni uspel urediti.
“No, si kar predstavljam frizerja z ogromnimi škarjami. Kako se je namučil,« revež je pripomnila Maja.
Vrata so se odprla in babica je vstopila s pladnjem v rokah.
“Slišala sem nekaj o kosmatih gorah,” je rekla z nasmehom.
“Kosmati vrh, babi!” sta rekla oba hkrati. “Zakaj je kosmаt?”
Babica je sedla zraven njiju.
“Najbrž zato, ker je vrh gosto porasel z drevesi, grmovjem, mahom,” je pojasnila babica. “Ko so ljudje gledali nanj, so videli, da ni gladek in urejen kot njegov sosed, Gladki vrh. Bil je razmršen, divji, neurejen – kot kosmata glava. In so mu dali tako ime.”
“Torej je moja teorija o frizerju skoraj prava!” je vzkliknil Luka.
Babica se je nasmehnila. “Skoraj. Sta pa tudi odkrila, da je še en hrib, Kosmati vrh na Notranjskem. Tudi ta je verjetno dobil ime po svoji kosmati podobi.”
“Torej sta oba kosmata?” je vprašala Maja.
“Oba,” je potrdila babica. “In oba nosita ime z razlogom – ker sta pokrita z gostim rastlinjem, ki ju dela videti kosmata.”
Ponudila je pladenj s piškoti, posutimi s kokosovimi koščki.
“Saj so kosmati!” je vzkliknil Luka.
“Seveda,” je rekla babica. “Kosmati vrh si zasluži kosmato nagrado.«
Luka in Maja sta jedla kosmate kekse in gledala na karto.
“Naslednjič poiščeva Gladki vrh,” je rekla Maja. “Da vidiva razliko.”
“Ali pa Kačji rob,” je dodal Luka. “Ta se sliši še bolj zanimiv.”
Babica je pobrala servieto in pomežiknila. “V Atlasu je dovolj imen za sto zgodb. Treba jih je samo najti – in si jih domisliti.”