Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Zakaj ima neki grič ali hrib prav takšno ime kot ga ima? Včasih so ljudje poimenovali kraj po nečem, kar so tam videli – morda je bila tam res velika kmetija z glasnim petelinom na kupu gnoja. Včasih pa je ime nastalo iz zgodbe, ki so jo ljudje pripovedovali o tem kraju. Luka in Maja danes s pomočjo Atlasa odkrivata, kako lahko ime skriva veliko različnih zgodb. Pridružite se jima v novi pustolovščini.
V dnevni sobi je bilo tiho. Luka in Maja sta sedela na tleh, med njima pa je bil razprt veliki Atlas Slovenije. List za listom sta prebirala imena krajev, voda, hribov.
“Hočem najti kakšno ime z živaljo! Zadnjič sva našla mačko, morda je še kakšna domača žival med hribi,” je rekla Maja in začela listati kazalo na koncu Atlasa. “Tukaj mora biti kaj zanimivega.”
Kazalo je bilo polno imen, razvrščenih po abecedi. Maja je drsnila s prstom po črki P.
“Peca, Pekel, Peračica … Aha! Pe-te-lin-jek!” je vzkliknila. “Grič Petelinjek, 480 metrov, pri Dobrni!”
Luka je hitro poiskal stran z okolico Dobrne. “Tukaj je! Vzhodno od Celja, blizu Rogaške Slatine, na robu Slovenskih goric. V Dobrni je zdravilišče.”
Maja se je nasmejala. “Grič Petelinjek? A je tam res živel kakšen petelin?”
“Verjetno,” je rekel Luka. “Ampak zakaj bi grič poimenovali po petelinu? To mora biti zanimiva zgodba.”
Ogledoval si je karto podrobneje.
“Dobrna leži v Celjski kotlini, obdana z gozdnatimi griči. Petelinjek je eden od manjših gričev v bližini – ni visok, le 480 metrov, ampak se lepo dviga iz okoliških polj.”
“Kaj pa drugi petelini?” je vprašala Maja. “Preveri v kazalu!”
Luka je preveril kazalo: “V Sloveniji imamo Petelinje – to je vas pri Kamniku. Potem je Petelin – potok pri Litiji. In še Petelinjek – tudi vrh, v Beli krajini!”
“Torej so ljudje radi poimenovali kraje po petelinu,” je ugotovila Maja. “Zakaj?”
“Zato, ker je petelin pomembna žival,” je menil Luka. “Budi te zjutraj, je simbol novega dne, poguma. Ampak zakaj bi dali tako ime ravno griču?”
Maja se je udobno namestila na kavč: “Jaz vem! Na vrhu tega griča je nekoč živel največji petelin na svetu. Bil je tako velik, da so ga videli iz vseh sosednjih vasi. Vsako jutro je kikirikal tako glasno, da so se zbudili ljudje ne samo v Dobrni, ampak tudi v Celju, Rogaški Slatini in celo v Ljubljani!”
Luka se je zasmejal. “In kaj se je zgodilo s tem velikanskim petelinom?”
“Nekega jutra se je naveličal kikirikati in je sklenil, da bo poletel naokrog,” je nadaljevala Maja. “Odletel je visoko v nebo in postal jutranja zvezda. Ljudje so ga pogrešali, pogrešali so to naravno budilko, zato so poimenovali grič njemu v spomin.”
“To je dobro,” je priznal Luka. “Ampak jaz imam drugo zamisel. Na tem griču so nekoč živeli čarobni petelini, ki so znali napovedovati vreme. Če so zjutraj kikirikali trikrat – bo sončno. Če štirikrat – bo dež. Če pa petkrat – bo sneg!”
“In so vedno zadeli?” ga je vprašala Maja.
“Vedno! Tako, da so kmetje iz Dobrne hodili na grič vsak dan in poslušali peteline. Nekoč pa je prišla lisica in peteline prestrašila. Odleteli so stran, na griču pa je ostalo samo njihovo ime.”
Maja se je zamislila: “Zdaj sem spet jaz na vrsti. Mislim, da je na tem griču nekoč živela družina: petelin, kokoške in piščanci, ki so se razvili v lepe peteline. Bili so najbolj ponosni petelini v vsej Sloveniji. Vsak dan so trenirali kikirikanje, saj je bilo enkrat letno veliko petelinje tekmovanje v kikirikanju. Zmagovalec bi dobil zlato perje!”
“In kdo je zmagal?” je vprašal Luka.
“Nihče,” je rekla Maja. “Ker so ugotovili, da je pomembneje, da kikirikajo skupaj in ubrano, kot da tekmujejo. In zaradi tega ubranega petja so ljudje ta grič poimenovali po njih – v čast njihovi harmoniji.”
Luka je pokimal: “Lepa zgodba. Ampak jaz imam še zadnjo, najbolj smešno. Mislim, da je tukaj nekoč kmet imel enega samega petelina – ki pa je bil tako nagajiv, da je vedno pobegnil. Vsak dan je tekel na vrh griča in kikirikal, kmet pa ga je lovil. Lovil in lovil, ampak petelin je bil hitrejši. Nekoč so vaščani rekli: “Gremo na Petelinjek!”– in od takrat je ime ostalo.”
Maja je ploskala: “Ta je najboljša!”
Vrata so se odprla. Babica je vstopila s papirno vrečko v roki.
“Slišala sem nekaj o petelinu,” je rekla nasmejano. “Kateri grič raziskujeta?”
“Petelinjek pri Dobrni,” sta rekla hkrati.
Babica je prisedla: “Petelinjek, grič, visok 480 metrov. Res obstaja. In ime res izvira iz besede “petelin”. Ampak ne zato, ker bi tam živel kakšen čaroben petelin.”
“Ne?” je bil razočaran Luka.
“Ne,” je rekla babica. “Včasih so ljudje poimenovali kraje po tem, kar so tam videli. Morda je tam res bila velika kmetija s petelini. Morda je oblika griča iz določenega kota spominjala na petelinji greben. Lahko pa je bilo na griču opazovališče – in petelin je bil simbol budnosti, ker opazovalec mora biti vedno buden kot petelin, ki kikirika ob zori.”
“Torej ne vemo točno?” je vprašala Maja.
“Ne vemo,” je priznala babica. “In prav to je čarobno. Ker ne vemo, lahko vsak od nas ta grič napolni s svojo zgodbo. Maja vidi peteline, ki kikirikajo v harmoniji, Luka pa nagajivega petelina, ki beži pred kmetom. In obe zgodbi sta lepi.”
Babica je vstala in odprla vrečko.
“Prinesla sem vama nagrado za raziskovanje.”
Razgrnila je rjavo papirnato vrečko – v njej so bila jajca.
“Jajca?” je vprašal Luka.
“Seveda, trdo kuhana jajca,” je rekla babica z nasmehom. “Kjer je petelin, tam so tudi kokoške. In kjer so kokoške, tam so jajca. In jajca so darilo novega začetka – tako kot grič Petelinjek, ki se vsak dan zbudi prvi in pozdravi sonce.”
Luka in Maja sta pojedla kuhana jajca in gledala stran v Atlasu, kjer je bil označen grič Petelinjek. Na rob strani je Maja nalepila samolepilni listek z risbico majhnega petelina s kronico in dolgim repom.
“Naslednjič gremo v Atlas iskati še kakšno žival,” je rekla.
“Ali pa reko,” je dodal Luka. “Ali pa vas z nenavadnim imenom.”
“Kar koli,” je rekla Maja. “Glavno, da ima dobro zgodbo.”
Babica je pobrala vrečko in pomežiknila: “Vsak kotiček Slovenije ima svojo zgodbo. Treba jo je samo najti v Atlasu – in si jo domisliti.”