Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Pripravite se! Danes vstopamo na pobočje vzpetine nad Škofjo Loko. Izvedeli bomo, kaj mislita o vzpetini Luka in Maja, in kakšne zaklade skrbno varuje nežni Zakladnik.
Hiša je bleščeče okrašena, iz kuhinje diši po pečenih orehih in dišečem čaju. Lestenec se v rahlo pridušeni svetlobi ziblje nad mizo, kjer Luka in Maja že načrtujeta, kdo bo ob polnoči prvi pogledal proti nebu. Okna se svetijo v mrazu, zunaj tu in tam počijo prve petarde. Z babico se pogovarjajo o starih časih in se šalijo, katero zemljepisno ime bi bilo najbolj primerno za začetek novega leta – mogoče Kres, Mlinšček ali Praznik. Še nekaj časa je do novega leta in otroka težko čakata.
»Kaj če si skrajšava čas z Atlasom?« predlaga Luka in Maja steče v svojo sobo, kjer jo na nočni omarici čaka stara rdeča knjiga.
»Predlagam, da čisto naključno odpreva knjigo in na najdeni karti poiščeva ime, ki je kot nalašč za današnji večer,« je predlagala.
Luka je pokimal, zgrabil knjigo in jo odprl. Zagledala sta se v stran 105, ki prikazuje Škofjo Loko z okolico.
Maja je drsela s prstom po karti in vzkliknila: »Našla sem. Zakladnik! Le kaj se skriva pod tlemi te vzpetine? Kakšen zaklad? Nekaj za srečno novo leto? Kaj praviš?«
»Kot navadno, tekmujva. Kdor bo našel najlepši zaklad, dobi tisto čokoladno zvezdo z vrha smrečice.«
»Velja,« je vzkliknila Maja. »Zagotovo bo moja. Jaz začnem.«
“Vem, zakaj se imenuje Zakladnik!” je začela. “Pred tristo leti so tam zakopali gusarski zaklad!”
Luka se je nasmehnil. “Gusarji? V Sloveniji? Daleč smo od morja!”
“Poslušaj!” je nadaljevala Maja. “Kapitan Srebrni zob je bil najhujši gusar na Jadranskem morju. Imel je ladjo polno zlata, diamantov, biserov. Ampak nekega dne je izvedel, da ga lovi kraljeva flota. Vedel je, da ga bodo ujeli, zato je skril ves svoj zaklad.”
“Kam?”
“Na skrivno točko, kjer ga nihče ne bi iskal – daleč od morja, v hribih! Prišel je do te vzpetine, izkopal globoko luknjo in zakopal tri velike skrinje. V prvi so bili zlatniki, v drugi diamanti, v tretji pa nekaj še dragocenejšega – zemljevid do še večjega zaklada!”
“In kaj se je zgodilo s kapitanom?”
“Ujeli so ga in zaprli v ječo. Nikoli ni izdal, kje je zaklad. Na smrtni postelji je zašepetal samo eno besedo: ‘Zakladnik.’ Ljudje so iskali in iskali, ampak zaklada nikoli niso našli.”
“Morda je še tam?” je vprašal Luka.
“Morda,” je potrdila Maja. “Pod travo, pod koreninami, tri metre globoko. Čaka na pogumneža, ki ga bo našel. In ko ga bo našel, bo postal najbogatejši človek na svetu!”
Zdaj je bil na vrsti Luka. “Moja zgodba je drugačna. Na Zakladniku je zakopana najpomembnejša knjiga na svetu – Vilinska knjiga skrivnosti.”
“Vilinska knjiga?” je vprašala Maja.
“Ja! Pred davnimi časi so vile živele povsod po Sloveniji. Imele so čarobne moči – lahko so zdravile bolezni, govorile z živalmi, spreminjale vreme. In vse njihove skrivnosti so bile zapisane v eni sami knjigi – Vilinski knjigi skrivnosti. V njej je bilo vse: kako narediti napitek za srečo, kako najti izgubljene stvari, kako razumeti jezik ptic. Ampak nekoč so se okoli hriba začeli potikati lumpi, ki so hoteli ukrasti knjigo, pa ne da bi pomagali drugim, ampak da bi zaslužili veliko denarja. Vile so vedele, da knjiga ne sme pasti v napačne roke.”
“Kaj so naredile?” je zanimalo Majo
“Najstarejša vila, vila Modrina, je vzela knjigo in jo odnesla na najbolj mirno mesto, ki ga je poznala. Tam je izkopala luknjo in knjigo previdno položila vanjo. Nato jo je prekrila s čarobnim prahom, da je nihče ne bi mogel najti.”
“In je še tam?”
“Ja,” je rekel Luka. “Če prideš na Zakladnik s čistim srcem in iskrenim namenom, lahko najdeš knjigo. Ampak če prideš iz sebičnosti ali pohlepa, knjiga ostane skrita. Zato jo doslej še niso našli – ker ljudje iščejo zaklad iz napačnih razlogov.”
“Torej je pravi zaklad modrosti?” je vprašala Maja.
“Točno tako.”
»Zdaj pa jaz. Imam še eno teorijo,« je izjavila Maja. »Na Zakladniku je zakopan Kristal želja – najzmogljivejši čarobni kamen na svetu.”
“Kristal želja?” je ponovil Luka.
“Da! Imela ga je čarovnica Zvezdica, ki je živela pred tisoč leti. Bila je najmogočnejša čarovnica v Evropi. Našla je kristal, ki lahko izpolni vsako željo – ampak samo enkrat. Ko željo izrečeš, kristal izgine za vedno.”
“Zakaj ga ni uporabila?”
“Ker ni mogla izbrati,” je pojasnila Maja. “Imela je toliko želja! Včasih je hotela večno mladost, včasih neskončno modrost, včasih mir na svetu. Ni mogla izbrati samo ene želje. Bala se je, da bo izbrala napačno.”
“Torej ga ni nikoli uporabila?”
“Ne. Ko je bila stara in blizu smrti, je vedela, da mora kristal skriti. Če bi padel v napačne roke, bi lahko povzročil katastrofo. Nekdo bi si lahko želel moč nad vsemi ljudmi, nekdo brez srca pa bi lahko celo uničil svet. Zato je odšla na oddaljeno vzpetino in kristal zakopala globoko v zemljo. Rekla je, da naj ga najde samo tisti, ki ga resnično potrebuje – in ko ga bo potreboval, bo vedel, kaj si želeti.”
“Misliš, da je še tam?”
“Ja,” je rekla Maja. “Pod zemljo, zavit v svileno tkanino, čaka na pravega človeka. Morda bo to otrok, ki si želi zdravja za bolnega starša, morda popotnik, ki si želi miru. Kdor koli bo, vedel bo, kaj si želeti.”
Luka se je zasmejal. “Zdaj imam jaz še zadnjo, najbolj smešno zgodbo! Na Zakladniku je zakopana … nevidna igralna konzola!”
“Nevidna kaj?” je vzkliknila Maja.
“Nevidna igralna konzola – najnaprednejša tehnologija v vesolju! Preden so se računalniki sploh pojavili na Zemlji, so vesoljci že imeli super napredne igre. In pustili so eno konzolo na Zemlji kot test.”
“Test za kaj?”
“Za to, ali so ljudje dovolj pametni, da jo najdejo! Konzola je nevidna – lahko jo vidiš samo s posebnimi očali. Igre na njej so tako realistične, da ko igraš, misliš, da si resnično tam. Lahko letiš z zmajem, raziskuješ vesolje, gradiš mesta na drugih planetih!”
Maja se je glasno zasmejala: “In zakaj bi vesoljci pustili tako dragocen predmet na Zemlji?”
“Ker iščejo prijatelje,” je odgovoril Luka. “Če najdeš konzolo, te avtomatsko povabijo v vesoljsko mrežo igralcev. Lahko igraš z otroki z Marsa, Jupitra, celo iz druge galaksije! Ampak nihče je še ni našel, ker iščejo napačne zaklade – zlato, diamante. Nihče ne išče nevidne tehnologije.”
“Torej bi moral iti tja s posebnimi očali?”
“Točno! Ampak očala lahko narediš samo s čistim srcem iz radovednosti. Če si sebičen ali pohlepen, očala ne delujejo. Zato imajo otroci, ki so iskreni in radovedni, največ možnosti najti konzolo.”
“Tvoja zgodba je najboljša,” je priznala Maja. “Zdaj res hočem iti na Zakladnik!”
Babica je prisluhnila in sedla zraven njiju. “Zakladnik,” je rekla tiho. “Vzpetina z imenom, ki vzbuja domišljijo.”
“Babi, zakaj se res imenuje Zakladnik?” sta vprašala hkrati.
Babica je pogledala proti stropu. “Ime Zakladnik običajno izvira iz besede ‘zaklad’. Ampak ne gre vedno za zlato ali diamante. Včasih so ljudje poimenovali kraj ‘Zakladnik’, ker je bil kraj sam po sebi dragocen.”
“Kako to misliš?”
“Morda je bila tam lepa gozdna jasa, polna zdravilnih zelišč. Morda je bil tam izvir čiste vode. Morda je bila to mirna točka, kamor so ljudje prihajali počivat in razmišljat. To je bil njihov zaklad.«
Luka je pokimal: “Torej je celotna vzpetina lahko zaklad?”
“Lahko,” je rekla babica. “Včasih je največji zaklad mir, lepota narave, prostor za sanje. Vajine zgodbe o gusarju, vilah, čarovniku in vesoljcih so čudovite – in pravzaprav so pravilne, ker vsak najde svoj zaklad tam, kjer ga išče.”
“Torej ni pomembno, kaj je resnično zakopano tam?” je vprašala Maja.
“Prav nič,” je rekla babica. “Pomembno je, kaj si ti predstavljaš. Zaklad je v tvoji domišljiji – in to je najdragocenejši zaklad od vseh.”
Potem je iz žepa potegnila majhno papirno vrečko: “Prinesla sem vama zaklad.”
Radovedno sta pokukala v vrečko, v njej so bili čokoladni zlatniki.
“Čokoladni zaklad!” sta vzkliknila otroka.
“Seveda,” je rekla babica z nasmehom. “Pravi zaklad je vedno sladek – in deliti ga je treba s prijatelji.”