Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ali ste kdaj slišali za konja, ki je jedel zvezde? Ali za letečega konja z nevidnimi krili? Kaj pa o škratih, ki so dirkali na miniaturnih konjih do vrha gore? Luka in Maja sta odprla Atlas in našla goro z imenom, ki je vzbudilo njuno domišljijo – Konjski vrh. Zakaj ravno to ime? Ali je tam res živel čaroben konj? Ali je bil to kraj velikih dirk? Ali morda oblika gore spominja na konjski hrbet?
Pridružite se jima na potovanju v svet letečega konja, zvezdnega prahu in viteza s slabim spominom.
Deževalo je tako močno, da je bilo videti, kot da nebo uporablja zalivalko. Oče je pod slabo zaprta balkonska vrata tlačil brisače, da ne bi teklo noter, mama je lovila mokro mačko, ki je zbežala skozi priprta vrata, babica pa je trdila, da “jo koleno opozarja, da bo deževalo še tri dni”. Luka in Maja sta bila v dnevni sobi, kjer sta se igrala človek ne jezi se, pri čemer je Maja ravno vrgla šestico, Luka pa je teatralno vzdihoval, kot da je izgubil svetovno prvenstvo. Ko jima je zmanjkalo figuric (ker jih je mačka odnesla), sta se samo spogledala.
“Ne gre več,” je rekla Maja.
“Atlas Slovenije?” je vprašal Luka.
“Atlas Slovenije,” je slavnostno prikimala Maja. “Vsaj zemljevidi ne bežijo pod kavč.“
Maja je prinesla Atlas in usedla sta se k mizi. Luka je naključno odprl karto 88, Mozirje. Oba sta napeto iskala kakšno zanimivo ime.
“Glej ga,“ je vzkliknila Maja: “Konjski vrh! To je gora, saj je višja od 1000 m. In glej, južno od Konjskega vrha je Konjščica. Katero ime bova izbrala?”
Luka je pomislil: “Meni je všeč Konjski vrh. Mislim, da vem, kako je dobil ime. Na tem vrhu je nekoč živel leteči konj!”
Maja je dvignila obrvi: “Leteči konj? Konji ne morejo leteti.”
“Ta pa je lahko! Bil je čaroben konj, Viharnik mu je bilo ime. Imel je belo grivo, ki se je svetila v temi. In najpomembnejše – imel je nevidna krila.”
“Nevidna krila?” je ponovila Maja.
“Da! Ko je Viharnik začel dirjati, so se njegova nevidna krila razprla in dvignil se je v nebo. Letel je hitreje od vetra, višje od orlоv. Ljudje so ga videli samo kot belo bliskanje na nebu.”
Potem je nadaljeval: “Viharnik je živel na tem vrhu, ker je bil dovolj visok. Vsak večer je odletel v oblake in plaval med zvezdami. Zjutraj pa se je vračal na vrh in počival.”
“In kaj se je zgodilo z njim?”
“Nekoč je srečal Oblačnico – deklico, ki je tkala oblake. Zaljubila sta se. Viharnik je ostal pri njej med oblaki in se ni več vrnil. Ampak vrh je ohranil njegovo ime – Konjski vrh – v spomin na najhitrejšega letečega konja, ki je kdaj živel na Zemlji.”
Maja je razmišljala: “Torej je konj postal oblak?”
“Morda,” je rekel Luka. “Ko vidiš bel oblak, ki hitro leti po nebu, je morda to Viharnik, ki še vedno dirja po nebu.”
Maja se je nasmehnila: “Jaz imam pa svojo teorijo. Na tem vrhu so škrati organizirali konjske dirke!”
“Škrati?” je vprašal Luka. “Škrati so majhni. Kako bi lahko jezdili konje?”
“Imeli so svoje konje – majhne konje, velike kot mačke!” je razložila Maja. “Škrati so bili navdušeni nad dirkanjem. Vsak škrat je imel svojega konja – nekdo je imel rdečega, nekdo črnega, nekdo pikčastega.”
“In kdaj so dirkali?”
“Enkrat na leto, ob polni luni, so škrati priredili največje konjske dirke v Sloveniji. Prišli so škrati iz vseh koncev – iz Kamnika, iz Celja, celo iz Ljubljane. Vsak je pripeljal svojega najhitrejšega konja.”
Maja je nadaljevala z navdušenjem: “Start je bil na dnu hriba. Dirkali so vse do vrha. Prvi škrat, ki je dosegel vrh, je postal kralj škratov za tisto leto! Dobil je zlato krono in pravico, da odloča o vseh škratovskih zadevah.”
“In kdo je zmagoval?” je vprašal Luka.
“Različni škrati. Nekoč je zmagal škrat Maks s svojim konjem Bliskom. Naslednje leto škratka Jana s konjem Strelo. Ampak najboljši je bil škrat Tine s konjem Vetrom – zmagal je trikrat zapored!”
“In še vedno dirkajo?” je vprašal Luka.
“Ne več,” je rekla Maja žalostno. “Ljudje so začeli prihajati na vrh in škrati so se umaknili. Ampak ime je ostalo – Konjski vrh – v spomin na najbolj razburljive dirke, ki so se kdaj zgodile.”
Luka je pomislil: “Jaz imam še eno zgodbo. Ta je o konju, ki je jedel zvezde.”
“Jedel zvezde?” je ponovila Maja.
“Ja! Konj Zvezdan je bil najlepši konj na svetu. Imel je kot noč črno grivo in oči, ki so se bleščale kot diamanti. Ampak najbolj posebno je bilo, da ni jedel sena ali koruze. Jedel je samo zvezdni prah.”
“Zvezdni prah?”
“Da! Vsak večer, ko so zvezde začele sijati, je Zvezdan odšel na vrh hriba – na ta vrh – in čakal. Ko je padel utrinek, je pojedel zvezdni prah.”
Luka je nadaljeval: “Zvezdan ni potreboval vode. Pil je samo lunino svetlobo. Ko je bila polna luna, je šel na vrh in pil lunine žarke, kot bi pil vodo iz potoka.”
“In kaj se je zgodilo z njim?”
“Nekega večera je Luna videla Zvezdana in se zaljubila vanj. Poslala je srebrno lestev z neba do vrha hriba. Zvezdan je splezal po lestvi in odšel k Luni. Tam je ostal za vedno – konj, ki živi na Luni.”
“Torej če pogledaš Luno, ga lahko vidiš?” je vprašala Maja.
“Ja,” je rekel Luka. “Če zelo dobro pogledaš, lahko vidiš senco konja na Luni. To je Zvezdan, ki še vedno je zvezdni prah in pije lunino svetlobo.”
“To je res lepa zgodba,” je rekla Maja.
Potem se je zasmejala. “Jaz imam pa smešno zgodbo! Na tem vrhu je živel konj z najbolj groznim imenom na svetu – Groznobrk!”
“Groznobrk?” je ponovil Luka in se zasmejal.
“Ja! Pripadal je vitezu Janezu, ki je bil zelo pogumen, ampak tudi zelo pozabljiv. Vitez Janez je hodil po Sloveniji in reševal ljudi v stiski. Ampak vsakič, ko je prišel nekam, je pozabil ime svojega konja.”
“Kako lahko pozabiš ime svojega konja?” je vprašal Luka.
“Ker je vitez Janez imel res slab spomin! Nekoč je svojega konja klical ‘Blisk’. Naslednji dan ‘Veter’. Tretji dan ‘Strela’. Konj je bil zelo zmeden.”
Maja je nadaljevala: “Nekega dne je vitez Janez rešil kmeta pred divjim medvedom. Kmet ga je vprašal: “Kako se imenuje tvoj konj?“ Vitez Janez je pogledal konja: “Ehm … to je … to je … Groznobrk!”je rekel.
“Groznobrk?” je ponovil kmet. “To je čudno ime.”
“Kaj hočem,” je rekel vitez Janez. “Ampak tako se imenuje.”
In od takrat naprej je konju ostalo ime Groznobrk. Vsi so se posmehovali, ko so slišali to ime. “Kje je vitez Janez?” so spraševali. “Aha, tam, kjer je Groznobrk!”
Ko je Groznobrk umrl, so ga pokopali na vrhu hriba. In ljudje so rekli: “Ta vrh naj se imenuje Konjski vrh – v čast konju z najbolj smešnim imenom v zgodovini Slovenije.”
Luka se je glasno zasmejal: “Groznobrk! To je res najboljše ime za konja.”
“Vem,” je rekla Maja ponosno. “In še danes, če greš na Konjski vrh, lahko slišiš hrzanje – to je duh Groznobrka, ki se še vedno smeje svojemu imenu.”
Vrata so se odprla in babica je vstopila ter prisedla.
“Slišala sem nekaj o letečih konjih in škratih,” je rekla z nasmehom.
“Babi, raziskujeva Konjski vrh!” je povedala Maja. “Zakaj se imenuje tako?”
Babica je vzela Atlas in pogledala na karto: “Konjski vrh. To ime je zelo razširjeno v Sloveniji – imamo več vrhov in hribov s tem imenom.”
“Več?” je vprašal Luka.
“Ja,” je rekla babica. “Konjski vrh pri Kamniku, Konjski vrh v Trnovskem gozdu, Konjsko brdo, Konjsko sedlo, pa gora Konjsko … To pomeni, da je bilo ime povezano z nečim pomembnim.”
“S čim?” sta vprašala hkrati.
“Z obliko ali z zgodovino,” je pojasnila babica. “Včasih je vrh dobil ime, ker je njegova oblika spominjala na konjski hrbet – oblino, zaobljeno kot je zaobljen greben konja. Včasih pa zato, ker so tam vodili konje čez hribe – bila je konjska pot.”
“Torej ni bilo letečih konj?” je bil razočaran Luka.
Babica se je nasmehnila: “Morda ne letečih. Ampak konji so bili zelo pomembni. Brez konj ljudje ne bi mogli prepeljati tovora čez hribe. Konj je bil njihov avto, njihov tovornjak, njihov prijatelj.”
“In so resnični konji tudi lepi kot Zvezdan in Viharnik?” je vprašala Maja.
“Zelo lepi,” je rekla babica. “In zvesti. Konj je poznal vsako pot, vsako nevarnost. Če si imel dobrega konja, si imel zaklad.”
Babica je vstala in iz žepa potegnila nekaj zavitega v papir: “Prinesla sem vama nekaj.” Razvila je papir – v njem so bili ingverjevi keksi v obliki konj.
“Konjski keksi!” sta vzkliknila otroka.
“Seveda,” je rekla babica. “Konjski vrh zasluži konjske kekse. In vedita – vsak konj v vaših zgodbah, od Viharnika do Groznobrka, nosi nekaj resnice. Konji so res bili čarobni – ne zato, ker so leteli, ampak zato, ker so bili zvesti, močni in pogumni.”
“Kot pravi prijatelji,” je rekla Maja.
“Točno tako,” je potrdila babica. “In zato je ime Konjski vrh tako lepo – spominja nas na živali, ki so bile več kot samo živali. Bile so družinski prijatelji.”
Luka in Maja sta jedla kekse in gledala skozi okno. Še vedno je deževalo, ampak zdaj jima ni bilo več dolgčas. V mislih sta že dirjala na konjskih hrbtih po Sloveniji.