Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Danes v studiu gostim tri nenavadne sogovornice.
Majhne, okrogle, črne.
Vsak dan jih vidimo, a nikoli ne slišimo.
Pike.
Tiste, ki zaključujejo povedi, misli in včasih tudi dneve.
In ker sem po naravi radovedna — skoraj preveč radovedna — sem jih povabila, da povedo svojo zgodbo same.
Pika na i je prav posebna pika. Ni navadna pika, ki samo konča stavek.
Ta pika je bolj kot zadnji dotik slikarjevega čopiča — tisti hop, ki naredi, da slika končno oživi.
In ker je tako pomembna, zna biti tudi malo muhasta.
Včasih je pika na i vesela pika na i:
je tista, ki se pojavi, ko se ti že tako dober dan še dodatno posveti.
Kot če bi na vrh sladoleda dobil še čokoladni preliv.
Drugič pa je čisto tečna pika na i:
je tista, ki se pojavi, ko se ti že tako slab dan odloči še malo poslabšati.
Kot če bi se sladoled prevrnil iz korneta na tla, potem pa bi po nesreči še stopil nanj.
Zakaj pa ravno i?
Ker je mali i brez pike videti, kot da mu nekaj manjka.
Kot da stoji tam in čaka: »Halo, kdo bo pa mene dokončal?«
In ko dobi piko, se zasveti: »Aha, zdaj sem pa to res jaz!«
Zato rečemo pika na i, ko se zgodi nekaj, kar dokonča tisto, kar je bilo ali se je zgodilo pred tem. Lahko je lepo, lahko je grdo — vedno pa je na koncu: lahko je dogodek, pohvala, graja …
Zadnjič smo slišali zgodbo o Luku, zdaj pa odpiramo vrata še enemu svetu — svetu pik.
Majhnih, okroglih, črnih, svetlih, veselih, tečnih, navihanih.
Vse so iste oblike, a nobena ni enaka drugi.
Kot da bi se prebudile, se pretegnile, dvignile svoje majhne okrogle glavice in rekle:
»Oprostite, zdaj bi pa še me nekaj dodale. Tudi me imamo svojo piko na i.«
Prisluhnila sem njihovi pobudi, Jjh povabila v studio in tri pike so se vabilu odzvale. V studiu so se meni nasproti znašle: tri pike, vsaka na svojem stolčku. Jaz pa sem odprla beležko, mikrofon je tiho zašumel, luči so se prižgale.
In potem smo začeli.
Obrnem se k prvi piki, ki je videti malo jezna.
»Povejte nam … kako je biti pika na i?«
In je odgovorila:
»Hej, jaz sem pika.
Ja, tista mala črna točka, ki sedi na vrhu malega i.
In veste kaj? Jaz imam tega poln kufer.
Ljudje me ves čas vlačijo naokrog, kot da sem jaz kriva za vse, kar se jim zgodi.
Če je dan lep, sem čudovita pika na i”.
Če je dan slab, sem “grozna pika na i”.
Halo? A sem jaz vremenska napoved? Ali kakšna čarovnica?
Najprej: jaz pridem zadnja.
Vedno.
To je moja služba.
Jaz sem zaključek, finale, tista mala “hop”, ki pove: »Zdaj je pa res konec.«
Ampak ne, ne.
Ko je vse narobe, me ljudje gledajo, kot da sem jaz tista, ki je polila kavo, izgubila ključe in pokvarila printer.
Jaz?
Jaz, ki sem velika komaj toliko kot mravlja, ki je pojedla preveč kosmičev?
In še nekaj:
ko sem vesela, me vsi rišejo lepo okroglo, skoraj bleščečo.
Ko sem pa tečna, me narišejo tako črno, da bi lahko pogoltnila svetlobo.
A lahko prosim dobim kakšno srednjo možnost?
Mogoče kakšen temno sivi odtenek?
Ampak dobro.
Jaz sem pika.
Delam, kar znam.
Včasih sem sonček, včasih sem nevihta.
Vendar sem vedno jaz — tista zadnja, ki pride in reče:
»Evo, zdaj je pa to res to.«
In če vam kdaj pokvarim dan …
No, mogoče je bil že prej malo pokvarjen.
Jaz ga samo zaključim.
»Hvala za izčrpen odgovor. Zdaj pa prosim še za vaše mnenje, Kako pa vi doživljate svojo vlogo? Je težko biti pika na i?« se obrnem k drugi piki, ki je videti malo boljše volje.
»Halo, tudi jaz sem pika.
Ja, tista mala črna, ki sedi na vrhu malega i.
In naj vam nekaj povem: ljudje me imajo radi samo takrat, ko sem vesela.
Ko sem pa tečna?
O, takrat sem pa kar naenkrat “slaba pika na i”.
Kot da sem jaz kriva za vse!
Najprej: jaz samo opravljam svoje delo.
Pridem na koncu.
Vedno.
To je moja služba.
Jaz sem zaključek, finale, zadnji tadam.
Ampak kaj se zgodi?
Če je bil dan lep, me vsi hvalijo:
»Ooo, poglej, kako lepa pika na i!«
Takrat sem svetla, okrogla, skoraj bleščim.
Skoraj bi me lahko obesili na novoletno drevo.
Če pa je bil dan grozen, pa me vsi gledajo postrani:
»No, to je bila pa še pika na i!«
In jaz si mislim:
»Halo? Jaz sem samo prišla zaključit! Nisem jaz kriva, da si prej polil sok, izgubil ključe in se skregal s printerjem!«
Ampak ne, ne.
Vedno jaz poberem krivdo.
Vedno jaz dobim slabo reklamo.
Naj vam nekaj povem:
jaz sem samo pika.
Majhna.
Okrogla.
Delam, kar znam.
Včasih sem vesela, včasih sem tečna — tako kot vi.
In če sem kdaj črna in težka, je to samo zato, ker je bil dan že prej tak.
Jaz ga samo zaključim.
Ga ne pokvarim.
In ga ne izboljšam.
Samo povem:
»Evo, zdaj je pa res konec.«
Tako da naslednjič, ko boste rekli pika na i, se spomnite name.
Jaz sem tista mala, ki pride zadnja.
In včasih bi si tudi jaz želela malo počitka.
»Hvala, zelo se strinjam z vami. In zdaj bi prosila tudi vas za mnenje, kaj pa za vas pomeni biti pika na i? Kako vidite svojo vlogo?« vprašam tretjo piko, ki je videti resna in premišljena.
Hej, jaz sem pika.
Ja, tista mala črna kroglica, ki sedi na vrhu malega i.
Ne, ne velikega — tam me ne rabijo, tam bi bila samo v napoto.
Moje delo je zelo pomembno.
Jaz sem tista, ki črko dokonča.
Brez mene je i samo paličica, ki stoji tam in čaka, da jo nekdo opazi.
Ko pa pridem jaz — hop! — postane prava črka.
In ker sem tako pomembna, me ljudje uporabljajo tudi v frazemu pika na i.
To pomeni: »Zdaj je pa res konec. Zdaj je stvar dokončana.«
Ali veste, kaj je najbolj zabavno.
Jaz imam dva obraza.
Včasih sem vesela pika na i.
Drugič pa sem zoprna pika na i.
Ampak hej — tudi to je moje delo.
Tako da ja, jaz sem tista zadnja stvar, ki pove:
»Evo, zdaj je pa res to to.«
Lahko sem dobra, lahko sem slaba.
Vendar vedno sem jaz — pika na i.
Ko je tretja pika končala, je v studiu za trenutek nastala tišina.
Tri majhne črne kroglice so me gledale, vsaka s svojim izrazom, kot da čakajo, kaj bom rekla jaz.
In prvič sem pomislila, da morda pike res niso samo ločila.
Morda so majhni zaključki, ki jih nosimo s seboj.
Morda so opomniki, da se vsaka zgodba — lepa ali grda — nekje konča.
In da je včasih prav ta zadnja pika tista, ki nam pove, kako smo jo doživeli.
Zahvalila sem se jim za intervju.
One pa so se, vsaka po svoje, majčkeno priklonile.
Potem so se odkotalile iz studia, ena vesela, ena malo tečna, ena pa čisto resna.
In jaz sem ostala sama z mislijo, da tudi najmanjša pika lahko pove največjo resnico.