Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Frazemi so kot majhni zakladi v jeziku: na videz preprosti, a polni pomena, ki ga ne vidiš takoj.
Učijo nas, da besede včasih pomenijo več, kot je zapisano.
Zato danes odpremo ta jezikovni zakladnik in pogledamo, od kod prihaja naslednji frazem in kaj nam želi povedati.
Nika je bila stara osem let, ko je prvič slišala za sekiro, ki je padla v med. Ne v drevo. Ne na tla. Ampak v med. In menda je bila to dobra novica!
Bilo je sobotno dopoldne. Dedek Franc je sedel za kuhinjsko mizo in bral časopis, Nikina mama pa je stala ob štedilniku in kuhala kakav. Niki je ležala na kavču v dnevni sobi in se delala, da gleda v strop – v resnici pa je poslušala.
»Veš, da je Borut dobil tisto službo?« je rekla mama. »Tisto v Ljubljani, za katero se je potegoval pol leta.«
Dedek je spustil časopis. »Borut Krajnc? No, no. Padla mu je sekira v med.«
Niki je tiho sedla pokonci.
Sekira? V med?
V glavi se ji je začela sestavljati slika.
Borut Krajnc – ki ga Niki sicer ni poznala, ampak si ga je zdaj živahno zamislila kot visokega moža z brado – hodi po gozdu. V roki nosi sekiro, ker … no, ker ljudje v zgodbah hodijo po gozdovih s sekirami. To se ve.
Hodi, hodi, hodi. Pod nogami mu šušti listje. Nekje zaropoče veja. In potem – bum – spotakne se ob korenino. Sekira mu poleti iz roke. Opiše velik lok v zraku. Počasi se vrti – enkrat, dvakrat, trikrat – in nato …
Plop.
Pade naravnost v velikansko leseno kad polno medu. Zlatega, gostega, dišečega medu. Kad je bila kar tako sredi gozda. Ker pač.
Borut zdrvi h kadi. Pogleda noter. Sekira leži na dnu in med jo počasi obda z vseh strani – glug, glug, glug – kot da jo pozdravlja in Borut se na široko nasmehne in srečen poskakuje.
In Nika pomisli: Ampak zakaj je to dobra novica? Sekira, ki pade v med, je neuporabna. Med je popackan z rjo. To je katastrofa, ne sreča.
Vstala je in šla v kuhinjo.
»Dedek,« je rekla resno, »zakaj je dobro, da mu je padla sekira v med?«
Dedek je pogledal čez rob časopisa. »Ker je dobil odlično službo.«
»Ja, ampak … sekira. V med. To je slabo. Med je uničen. Sekira tudi. Same nevšečnosti.«
Dedek je spustil časopis na mizo. Mama je ustavila mešanje. Oba sta jo gledala trenutek.
Potem je dedek rekel: »Pridi sem.«
Nika je sedla k njemu. Dedek je sklenil roke pred seboj, kot vedno ko razlaga kaj resnega.
»Najprej mi povej – kaj ti pomeni med?«
Nika je pomislila. »Je … sladek. In lepljiv. In drag. Babica ga kupi samo za posebne priložnosti.«
»Prav,« je rekel dedek. »In sekira?«
»Je orodje. Za drva sekat. Je trda in težka in … navadna.«
»Točno,« je rekel dedek. »Torej: navadna, težka stvar pade v nekaj dragocenega, sladkega, posebnega. Kaj se zgodi?«
Nika je premišljevala. »Sekira … postane posebna?«
Dedek je pokimal. »Tako je. Ko rečemo, da je nekomu padla sekira v med, mislimo, da je po naključju pristal v čudovitem položaju. Da ni nič posebnega naredil, pa je dobil nekaj odličnega, ne da bi vedel, da ga čaka.«
Nika je to predelovala. »Torej Borut ni nič posebnega naredil?«
Dedek je zamajal z glavo. »Tega nisem rekel. Gotovo se je trudil, pošiljal prošnje, hodil na razgovore. Ampak vmes je bilo tudi srečno naključje – vse se je zgodilo ravno ob pravem trenutku. To je tisto, za kar pravimo sekira mu je padla v med.«
»Torej je sekira … on?« je vprašala Nika počasi. »In med je … dobra priložnost?«
Dedek je prikimal: »Nekako tako, ja. Sekira je tista običajna, vsakdanja stvar – človek, ki gre po svoji poti. Med pa je tisto sladko, nepričakovano darilo, ki ga prinese srečno naključje.«
Nika je pomislila. »Ampak zakaj sekira? Zakaj ne kaj drugega? Zakaj ne … padel mu je kamen v med? Ali žlica? Ali škorenj?«
Dedek se je zasmejal. »To je pa res dobro vprašanje. Mislim, da zato, ker je nekoč – davno nazaj – sekira pomenila trd, težak vsakdanji kruh. Drvar je bil revež. Med pa je bil razkošje, ki si ga večina ni mogla privoščiti. Torej: revni drvar, ki mu po naključju padе sekira ravno v posodo z medom – to bi bila največja možna sreča.«
Nika si je to predstavljala. Utrujeni drvar v stari obleki. Velika zlata kad. Plop.
»In danes tudi rečemo tako, čeprav nihče več ne hodi po gozdu s sekirami?«
»Tako je,« je rekel dedek. »Frazemi so takšni. Nosijo v sebi kos starega časa, staro sliko – ampak pomen ostane svež.«
Čez teden dni je v šoli učiteljica razdelila naloge za literarni natečaj. Nikin razred je dobil temo: Moja najljubša žival.
»To je najlažja tema,« je zašepetala sošolka Hana. »Vsi pišejo o psih in mačkah. Mi bomo pa napisali o leopardih in dobili prvo mesto.«
»Ali pa o aksolotlih,« je predlagal Filip iz zadnje klopi.
»O čem?« je vprašala Hana.
»Aksolotl. To je vrsta žabe iz Mehike. Je skoraj izumrla. Ima takšne zunanje škrge, kot da ima na glavi majhno drevo. In videti je kot da se smeje. In če ji kdo odtrga nogo, ji zraste nova. «
Razred je bil tiho sekundo. Potem je Nika rekla:
»Padla nam je sekira v med.«
Filip jo je pogledal: »Kaj?«
»Predlagal si temo, ki je nihče drug nima,« je razložila Nika.
V mislih je videla sekiro – kako počasi, elegantno leti skozi zrak in se mehko, z nežnim plop, potopi v zlati med.
Sreča ima včasih čuden okus. Ampak je sladka.
Razlaga frazema:
Frazem »padla mu je sekira v med« ne govori o resnični sekiri in resničnem medu. Pomeni, da je nekdo po srečnem naključju pristal v zelo ugodnem, prijetnem ali uspešnem položaju – ne nujno zato, ker si je to zaslužil ali načrtoval, ampak po naključju.
Izraz izvira iz starejših časov: sekira je bila simbol trdega, vsakdanjega dela – orodje revnega kmeta ali drvarja. Med pa je bil drag in redek, pravo razkošje. Ko je torej navadnemu, človeku »padla sekira v med«, je to pomenilo nepričakovan skok iz revščine v obilje, iz truda v ugodje.
Danes frazem ne govori o revščini ali bogastvu – pomeni le, da je nekdo naletel na izjemno priložnost, ne da bi jo iskal.
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.