Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Popoldansko sonce je lenobno lizalo prašno cesto, po kateri sta se iz šole vračala Ula in Nande. Torbe so bile težke, a njun pogovor je bil še težji.
“Si videla Petra danes?” je vprašal Nande in brcnil kamenček. “Ves odtujen je. Sedel je v zadnji klopi in risal srčke, ki so bili vsi prečrtani.”
Ula je zavzdihnila. “Vem. Revež je čisto nesrečen, ker ga Zarja sploh ne opazi. Danes ji je ponudil pol jabolka, ona pa mu je rekla, da ima rajši hruške in odkorakala stran. Peter je gledal tisto jabolko, kot da je konec sveta.”
“Ljubezen je ena čudna reč,” je modro ugotovil Nande. “Če bi bila vsaj kakšna formula za to, kot pri matematiki …”
Ravno ko sta zavila mimo starega hrasta, se je zrak nenadoma zatresel. Med vejami se je pojavila bleščeča, zlato-srebrna svetloba, ki je dišala po jasminu in starem papirju. Brez besed sta stopila vanjo.
Ko sta odprla oči, domače ceste ni bilo več. Stala sta sredi pokrajine, ki je bila videti kot naslikana s tušem na svili. Pred njima je stala majhna koča s privihanimi robovi strehe, pred njo pa sta na tleh sedela dva moška v nenavadnih, širokih oblačilih.
Starejši je imel brado do pasu in tako mrke oči, da bi z njimi lahko sekal drva. Bil je pravi kitajski modrijan, a videti je bil strašansko jezen. Ob njem je sedel fant, Huan Sjao, ki je bil videti še bolj nesrečen kot njun sošolec Peter. Kar naprej se je presedal, si grizel nohte in zrl v tla.
“Oprostite …” je plaho začela Ula. “Kje sva? In zakaj ste tako hudi?”
Starec je jezno pihnil skozi brado. “Kje sta? V pravljici sta, seveda! In hud sem, ker ta mladenič tukaj zapravlja moj dragoceni čas. Prišel je po odgovore, pa ne ve, kaj bi vprašal!”
Huan Sjao je zajecal: “Modrijan, prosim … hotel sem vprašati štiri stvari. Ampak vi pravite, da odgovorite samo na tri. Zdaj se pa ne morem odločiti, katero vprašanje naj vržem stran! Vsa so pomembna! Če izpustim eno, bo nekdo trpel!”
Huan Sjao je bil v resnično klavrnem stanju. Ni bil samo nesrečen, bil je popolnoma zmedeno bitje. Njegove roke so mlatile po zraku, kot bi hotel uloviti muho, ki je ni bilo, noge pa je prepletal pod seboj, da se je skoraj prekucnil s tistega nizkega stolčka.
“Joj … ne … čakajte …,” je mrmral Huan Sjao in zrl v svoje dlani, kot da prvič vidi prste. “Tisto vprašanje o … ali je bilo o gori? Ne, mogoče o roži? Ne, roža je bila včeraj v sanjah …”
Njegov pogled je begal z modrijana na nebo, nato na mravljo na tleh, nato pa se je zmedeno zagledal v Uline superge. Videti je bil, kot da so se mu vse misli v glavi zmešale v gosto, lepljivo kašo. Vsakič, ko je hotel odpreti usta, je samo malo zamežikal in spet utihnil, z obrazom, ki je postajal čisto rdeč od sramu.
“Mladenič!” je zarjul modrijan in s palico udaril ob tla. “Sedite vzravnano! Videti ste kot kup mokrega riža, ki so ga pozabili na soncu! Če ne morete zbrati treh vprašanj, kako boste sploh prehodili pot do svoje usode? Vaša glava je očitno polna prepiha, ki vam odnaša besede, še preden pridejo do jezika!”
Huan Sjao se je le še bolj zgrbil. “Gospod … jaz … jaz vem, da sem vedel. Ampak zdaj, ko me tako gledate, se mi zdi, da sem pozabil celo svoje ime. Moje misli so kot preplašeni ptiči – vsi so odleteli, ostalo je samo prazno gnezdo.”
Nande je zašepetal Uli: “Tale je pa še bolj ‘fuč’ kot naš Peter. Peter vsaj ve, da mu je ime Peter in da mu je všeč Zarja. Tale pa še ve ne, na kateri planet se je pravkar zbudil.”
Modrijan je zgrbil čelo, da je bila njegova brada videti še daljša. “No?! Bo kaj?!” je zagrmel, da je čaj v skodelici zavibriral. “Čas na tem svetu ne teče nazaj kot reka v nekaterih mojih pesmih, Huan Sjao! Jaz sem v tvojih letih že poznal pota vseh zvezd na nebu in znal na pamet tisoč modrosti, ti pa se tukaj presedaš, kot bi imel v hlačah mravlje! Ali sploh veš, koliko riža bi lahko v tem času pojedel? Koliko meditacij bi lahko opravil? In zdaj sta tu še ta dva otroka v čudnih oblačilih… Če misliš, da bom za vsako tvoje vprašanje porabil eno celo lunino meno, se krepko motiš! Odloči se, ali pa bom svojo modrost raje povedal tisti skali tamle – ona vsaj tiho posluša in ne pozablja! Jaz ne odgovarjam na več kot tri vprašanja! To pravilo velja že tisoč let!” je še zarjul starec. “In nočem ves dan čakati, da se tvoja glava zbistri!”
Ula in Nande sta se spogledala. To je bila naloga za nekoga z več izkušnjami. “Takoj prideva nazaj!” sta zavpila, stekla za najbližji grm in se kmalu vsa zasopla znašla v svoji sobi. Torbi sta zleteli pod mizo, Nande pa je že klical:
“Dr. Brskač! Pomoč potrebujemo! Hitro!”
Na zaslonu se je prikazal Dr. Brskač. Bil je ves razkuštran, z obrazom čisto blizu kamere, vrh glave so postrani čepela njegova očala. “Kaj je? Kdo je? Nič ne vidim! Kje so moja očala? Preiskal sem ves arhiv, pa jih ni!”
“Doktor, na glavi jih imate!” sta v en glas zavpila otroka.
Dr. Brskač je potipal vrh glave, si očala potisnil na nos in pomežiknil. “Aha! No, seveda. Tja sem jih dal, da bi imela boljši razgled. No, kaj se dogaja?”
Povedala sta mu o jeznem modrijanu in nesrečnem Huan Sjaju. Dr. Brskač se je nagnil nazaj in s police potegnil debelo, čudovito knjigo z vijoličastimi platnicami.
“Doktor, kakšna knjiga je pa to?” je začudeno vprašal Nande. “Te še nikoli nisva videla.”
“To,” je ponosno rekel doktor in obrisal prah s platnic, “je Almanah pravljic iz Azije. Takoj ko sta omenila kitajsko kočo in tri vprašanja, sem vedel, da iščemo v teh krajih. Azijske pravljice imajo svoja pravila, vesta.”
Prelistal je nekaj strani, si popravil očala, ki so mu spet lezla na konico nosu, in vzkliknil: “Tukaj je! Kitajska pravljica o Huanu Sjaju. Fant mora res postaviti le tri vprašanja, da bi rešil svet in svojo srečo. Ampak da bi se spomnil prave izbire, potrebujemo posebno ‘izštevanko za loščenje spomina’.”
Listal je naprej in mrmral, nato pa zmagoslavno prebral: “Tole bo! Ampak pozor, zrecitirati jo morata dvakrat, zelo razločno!”
Matija Mataja,
hruške prodaja,
hruška mu zgnije,
Matija pa vpije.
Ula in Nande sta si zapomnila izštevanko in stekla nazaj v gozd, skozi svetlobni stolp in se spet znašla pred kitajsko kočo. Modrijan je ravno hotel vstati in oditi, Huan Sjao pa je bil tik pred jokom.
“Stojte!” je zaklicala Ula. “Imava rešitev! Pridita, dajta nama roke in zrecitirajmo izštevanko.” Na hitro ju je podučila in potem so se vsi štirje – Ula, Nande, modrijan in fant postavili v krog. Vsi štirje so v en glas začeli glasno in ritmično:
“Matija Mataja, hruške prodaja, hruška mu zgnije, Matija pa vpije!”
In še enkrat, še močneje:
“Matija Mataja, hruške prodaja, hruška mu zgnije, Matija pa vpije!”
Ob zadnji besedi se je iz tal dvignil oblaček dima in v njem se je pojavil majhen, živahen možic z britvijo za pasom in torbo polno zelišč. Bil je brivec, a v tistih starih časih so bili brivci tudi zdravniki.
“No, no, no!” je začel brivec in jezno mahal z rokami. “Kaj je to zaen hrup? In kakšen spomin imata ta mlada dva, da potrebujeta pomoč? Ko sem bil jaz mlad, smo si zapomnili celo zgodovino cesarstva, še preden smo pojedli zajtrk! Današnja mladina … samo v oblake gledate!”
Medtem ko je nergal, je stopil do Huan Sjaja. “Nič ne glej tako kislo! Glava je kot predal, če škriplje, ko ga odpiraš, jo je treba malo podmazati!”
Brivec je med kriljenjem z rokami skoraj zadel Nandeta v nos. “Ah, ta današnja mladina! Glave imate polne megle in vate, namesto da bi v njih hranili znanje kot dragocene dragulje! Ko sem bil jaz vajenec, sem moral znati na pamet vseh dvesto kosti v telesu in hkrati briti brado mestnemu sodniku, ne da bi mu odrezal eno samo dlako preveč! Če sem pozabil eno samo zelišče, sem dobil po prstih, da sem si za tri dni zapomnil, kje raste meta!”
Močno je pritisnil na Huanovo glavo: “Tukajle, vidiš! Tukajle se ti je zataknila tista želva! In tukajle se ti je obzidje podrlo v spominu! Če bi ljudje več hodili k brivcu in manj strmeli v prazno, bi bila Kitajska že zdavnaj na luni! Spomin je treba loščiti kot staro medeninasto posodo, ne pa pustiti, da se na njem nabira prah lene mladosti. No, zdaj pa govori, preden mi britev od dolgčasa zarjavi!”
Njegove roke so bliskovito švignile po fantovem lasišču. Zmasiral mu je sence, ga malo potegnil za ušesa in mu z dlanmi pritisnil na vrh glave. Huan Sjao je naenkrat presenečeno odprl oči, kot bi se ravno zbudil.
“Spomnil sem se!” je vzkliknil fant. “Vem, katera vprašanja so tista prava! O tistem obzidju, ki se podira, pa o nemi deklici in utrujeni želvi. Vem! Končno sem se spomnil!”
Brivec se je le še enkrat posmehljivo namrdnil: “Seveda si se, če sem ti pa vse vijuge poravnal! Zdaj pa le povej, preden spet pozabiš,” se je priklonil in izpuhtel v zrak, kot da ga nikoli ni bilo.
Huan Sjao se je umiril, sedel pred modrijana in s trdnim glasom zrecitiral:
“Prvo vprašanje: Zakaj se obzidje vedno podre, čeprav ga gradijo najboljši mojstri?”
“Drugo vprašanje: Zakaj je deklica v vasi nema in ne spregovori nobene besede?”
“Tretje vprašanje: Zakaj se želva ne more potopiti na dno in si odpočiti?”
Modrijan je počasi prikimal. Njegov mrki obraz se je za malenkost omehčal. “To so prava vprašanja, Huan Sjao. Pripravljen si na odgovore.”
Ula in Nande sta začutila, da je njuno delo opravljeno. Tiho, da ne bi motila svetega trenutka modrosti, sta stopila korak nazaj in se znašla na svoji stari cesti pod gozdom.
“Uf,” je izdihnil Nande, ko sta korakala proti domu. “Tisti brivec je bil pa res siten. Stežka sem poslušal tisto njegovo ‘ko sem bil jaz mlad’.”
“Res je bil zoprn,” se je strinjala Ula. “Ampak si videl? Tista masaža je fantu takoj odprla glavo. Na svoje delo se pa spozna, to mu moramo priznati.”
Nande se je nasmehnil. “Veš kaj razmišljam? Morda bi moral tudi Peter obiskati tistega brivca. Da bi mu zmasiral glavo in bi ugotovil, da če ga Zarja ne mara, morda kakšna druga punca v razredu komaj čaka nanj.”
Ula se je zasmejala. “Morda. Ampak mislim, da bo dovolj, če mu jutri poveva zgodbo o Huan Sjaoju. Če je on našel rešitev za tri vprašanja, jo bo tudi Peter za tisto eno o ljubezni.”
In tako sta Ula in Nande, polna novih modrosti iz vijolične knjige, odkorakala k večerji, medtem ko je nekje daleč v Aziji Huan Sjao pravkar izvedel, kje se skriva prava sreča.
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.